Bonifica Primorce živo spominja na raznarodovalno fašistično prakso in doktrino

0
Reliefna plastika akademskega kiparja Jožeta Pohlena v spomin na slovenske rodoljube, ki so bili zaprti in mučeni v zaporih, ki so stali na mestu, kjer sta bili do gradnje predora Markovec nameščeni plastika in plošča. (Foto: Marjan Frankovič)

Na Vodicah (nekdanjem Sv. Jakobu), na tistem koncu, koder se s severne strani začenja planota, ki jo na jugu zaključi Sveta Gora, stoji mavzolej, posvečen italijanskim vojakom, ki so se tod bojevali in padali v silovitih soških ofenzivah. Bojevali so se pod vodstvom imperialnega vojskovodje generala Gonzage, potomca znamenite rodovine vojvod iz Mantove. To impozantno memorialno znamenje jim je zategadelj namenil sam vojvoda v svoji oporoki, vendar ga fašistične oblasti zaradi svoje naslednje imperialne vojne niso utegnile niti dokončati. Ko sem ga pred desetletjem prvič videl, je bil nekoliko zanemarjen, pa vendarle – še zdaleč ne deležen vsega, kar doživljajo znamenja v čast slovenskih žrtev fašizma – tako na zamejski kakor na naši strani. Neofašistično skrunjenje spomenika na Bazovici je postalo nekakšna mračnjaška šovinistična stalnica …

Vendar pa mavzolej na Vodicah ni edino, kar v teh krajih spominja na imperialnega plemeniteža Gonzago: v Novi Gorici, mestu brez zgodovine in etnoidentitete, prav pod Škabrijelom, prizoriščem najhujših bojev, ki ga je v krvavem spopadu z italijansko kraljevo vojsko v 11. soški bitki obranil slavni 87. celjski pešpolk, se je pred leti pojavil košat in izzivalen napis nad novim gostinskim lokalom: GONZAGA. Nič čudnega, boste rekli: iznad Soče, visoko izpod vrha Sabotina še vedno kriči ne manj izzivalen napis NAŠ TITO, ki ga, kako značilno, ne premaže niti ne odstrani nobena neofašistična škvadra. Le zakaj!?

Fašistična agresija leta 1941 je komunistom odprla realno perspektivo za izvedbo revolucije. Ti pa so se fašizmu in italijanskim nacionalistom oddolžili s trajnim netenjem ideološkega razdora v slovenski skupnosti onstran meje; enako kot so se oddolžili velikonemškim skrajnežem na Koroškem.

Kako so se ujeli neofašisti in neokomunisti

V Opatjem selu, ki leži ob vznožju znamenitega Fajti hriba, enega najbolj krvavih bojišč iz prve svetovne vojne na naših tleh, sem bil pred časom priča, kako je lokalni vodič in strokovnjak za tamkajšnje boje iz čistega koristoljubja sprevračal resnico in optiko pripovedi. Če so bili obiskovalci iz dežel nekdanje Avstro-Ogrske, so bili heroji, genialne taktične in strateške odločitve ter obžalovanja vredne žrtve na strani cesarskih sil, ko pa je nekdanje bojišče razkazoval italijanskim nostalgičnim iredentistom, so bili heroji seveda izključno Italijani. Ogledal sem si več ur posnetkov njegovega vodenja, prirejenega posebej za Italijane, ki se jim zategadelj v slabem vremenu ni bilo treba potikati po strelskih jarkih in blatnih kavernah. Zgrožen sem si ogledoval te kasete …

Nič nenavadnega torej, da so se neokomunisti, skrajneži z levice, znova ujeli s skrajnimi italijanskimi iredentisti, z neofašisti. Skupen gnev izražajo, denimo, z nasprotovanjem monumentu na Cerju, ki je bil po osamosvojitvi Slovenije zamišljen v počastitev branilcev na soški fronti – tokrat predvsem s slovenskega narodnoobrambnega vidika …

Prefinjen vpliv nostalgične italijanske iredente je zaznaven pri mnogih čezmejnih projektih. Romarju po poteh soške fronte se razkrije marsikaj, predvsem pa znova tisto značilno hlapčevstvo, o katerem govori Cankar in ki našega človeka tako zlahka ukloni, ko gre za projekte urejanja monumentov nekdanje frontne linije ali celo nekdanje rapalske meje – kar vse jemljejo pod svoje okrilje različne italijanske veteranske organizacije, menda tudi zato, ker so spretnejše pri pridobivanju in usmerjanju porabe evropskih sredstev.

Primorce bonifica živo spominja na raznarodovalno fašistično prakso in doktrino

Starejšim Primorcem in Istranom pa vendarle ni neznan program fašistične Italije, ki je stremel k etnični izboljšavi (bonifici) po prvi svetovni vojni zasedenih slovanskih območij, k njihovi pospešeni italijanizaciji. Tudi zgodovinarji in drugi raziskovalci ter publicisti so poskrbeli, da ta etnocidna doktrina še ni potonila v pozabo, njena praksa pa onstran meje niti po padcu fašizma ni zamrla, ampak vztraja v različnih, bolj ali manj prikritih oblikah še dandanes. Res da izraz bonifica v prvotnem pomenu cilja predvsem na agrarno območje, gre za izboljšavo zemljišč, izsuševanje, drenažo itn., vendar mora v slovenskem ušesu, zlasti pri Primorcu in Istranu ter pri slovenskem zamejcu v Italiji, odzvanjati predvsem s tistim drugim, vsekakor zloveščim prizvokom, ki živo spominja na raznarodovalno fašistično prakso in doktrino.

Zmeraj se ob omembi koprskega stadiona Bonifika spomnim nanjo, čeprav so mi Koprčani hoteli razložiti, da stoji njihov stadion na tleh, ki so bila nekoč resnično zamočvirjena in zategadelj deležna bonifikacije ter so na tak način pridobila ledinsko ime Bonifica oz. Bonifika. Kljub vsemu: kaj čudno poimenovanje za objekt in površino, ki že dolgo ni več agrarno območje. Še teže mi bodo razložili – kajpada, tudi tu je šlo za izboljšavo zemljišča –, zakaj je Titov trg še vedno Titov.

Tudi to je bonifica, ko se antifašistični odpor skrbno izogne omembi organizacije TIGR

Poleg Pohlenovega reliefa je bila nameščena plošča, na kateri je bil kljub dvojezičnemu območju napis le v slovenščini. (Foto: Marjan Frankovič)

In če smo že v Kopru, poglejmo še proti Semedeli, naselju onstran nekdanje Bonifice. Pod Semedelo so zaradi predora Markovec, ki se začenja v bližini, po izpovedi domačina kar na tiho odstranili napisno tablo in reliefni medaljon kiparja Jožeta Pohlena, instalirana na mestu, kjer so nekoč stali zlovešči koprski fašistični zapori in kjer so pred obsodbo in ustrelitvijo preživljali zasliševanja in mučenja ter svoje zadnje dni tudi poznejši ustreljenci z Bazovice. Že pred tem je bila tamkajšnja spominska tabla – ob značilno dosledni siceršnji dvojezičnosti na Koprskem – precejšnja izjema: napis je bil vgraviran samo v slovenskem jeziku. Manjšinska Skupnost Italijanov se zaradi te diskriminacije nikoli ni pritožila!

Treba pa je dodati, da so se povojne slovenske komunistične oblasti v duhu prilaščanja vseh zaslug za antifašistični odpor na Primorskem tudi na tej  ̶  samo Slovencem namenjeni  ̶  spominski tabli skrbno izognile omembi organizacije TIGR, katere člani so pogosto ginevali v teh zaporih. Tudi to je bonifica: melioracija in bonifikacija polpretekle zgodovine!