Bomo našli pot iz (duhovnega) mrtvila?

6

gloria_polo_051»Vsako oddaljevanje od resnično bivajočega prinaša s seboj mrtvilo: abstraktizem, sanjarstvo, praktični in teoretični racionalizem, standardizacije, planifikacije, nasilne mode, ki govorijo v velelniku, diktaturo občil ipd.« Ta stavek je dejansko povzetek knjige »Pot iz mrtvila«, ki velja za najbolj znano delo leta 2006 umrlega slovenskega filozofa Milana Komarja, ki je živel in ustvarjal v daljni Argentini. Knjigo s tem naslovom je Študentska založba izdala leta 1999, nekaj let kasneje pa jo je ponatisnila založba Družina.

Zagotovo branje filozofskih knjig ni za vsakogar, vseeno pa Komarjeva misel na nek način odpira pomembna vprašanja naše sedanjosti kot stične točke med preteklostjo in prihodnostjo. Filozofska govorica je za večino ljudi namreč preveč abstraktna, zato pa smo ljudje veliko bolj dojemljivi za razmišljanja o konkretnih razmerah in dogodkih. To velja tudi za razmišljanje o Cerkvi na Slovenskem ter slovenskem katoličanu v sedanjem času. Člankov in esejev je o tej tematiki veliko, a se zdi, da nikoli dovolj – še zlasti sedaj, ko se zdi, da je med katoličani zavladala nekakšna apatija, nekakšno duhovno mrtvilo, ki ga tu in tam prekine kakšen dogodek, kot je denimo obisk Glorie Polo Ortiz, kolumbijske zobozdravnice, ki jo je zadela strela in se je v času klinične smrti iz oči v oči soočila z živim Bogom in svojo lastno grešnostjo.

Naj za ilustracijo povem, da ta članek pišem ravno ob sklepu svetovnega srečanja mladih v Braziliji, avtor teh vrstic pa je z mislimi že pri zelo podobnem dogodku, ki se vsako leto odvija v Medžugorju med prvim in šestim avgustom. Tja papeževa noga sicer res še ni stopila, a pomembno je predvsem, da Bog deluje in mu odpremo srce. In to je bistvo našega eksodusa iz mrtvila, ali, kot je moderno reči, iz neke vrste zombijevstva. A za to si moramo najprej izprašati vest (velja tudi za avtorja teh vrstic): v kolikšni meri sem sam duhovni zombi? Koliko prostora v svojem življenju dam Bogu? Je res na prvem mestu? Ali sem srečen takšen/takšna, kot sem? Ali Božjo besedo oz. Sveto pismo berem in poslušam ter tudi izvršujem? Se počutim svobodnega? Me morda kaj veže? Je morda moj obisk maše zgolj stvar navade? Mnogo je še podobnih vprašanj, še zlasti v luči leta vere. Namreč, še preden se lotimo kritike Cerkve kot ustanove, je namreč potrebno razčistiti, ali jo res sprejemam za svojo Cerkev. Drži namreč, da je človek po svoji naravi družbeno bitje in potrebuje za svoj razvoj ne samo nek širši družbeni okvir, pač pa občestvo oz. skupnost, kajti Bog odrešuje človeka po skupnosti. Prav v skupnosti, kjer si člani lahko izmenjujejo duhovna izkustva (pričevanja!), človek lahko postaja novi človek, doživi osebne binkošti. S tem pa tudi oplaja skupnost z močjo Svetega Duha, ki se širi navzven. Zato je Vinko Kobal, ki velja za pionirja mladinske pastorale ter pastorale študentov in izobražencev v času po drugem vatikanskem koncilu, povsem realno orisal pot evangelizacije preko koncepta novi človek-novo občestvo-nova kultura.

S tem pa se odpre vprašanje, ali ima v dosedanjem tradicionalnem modelu kulturnega izražanja naše vere človek, ki je pristal v naročju sekularizacije, sploh še možnost, da se sreča z živim Bogom? Da, z živim Bogom kot osebo, ne zgolj z neko idejo oddaljenega Boga ali neko energijo, ki je nekje nad nami, kot nas poučujejo razni novodobni (new age) guruji. Jezus o oznanjevanju evangelija največkrat reče, da se evangelij oznanja ubogim. Ljudje v najrazličnejših stiskah so namreč veliko bolj odprti za sprejem Boga v svoje življenje na bolj aktiven način. Morda bo kdo rekel, češ, jaz ne rabim spreobrnenja, jaz sem že veren. A nazadnje lahko ugotovimo, da gre za podobno dilemo kot v priliki o farizeju in cestninarju. Medtem ko se farizej sklicuje na lastne zasluge in gradi na lovoriki lastnih dejanj, se cestninar, sicer od pravovernih Judov osovraženi kolaborant rimskega imperija, lahko opira le na Božjo milost ter usmiljenje. Le takšna drža pa tudi prinaša zveličanje. Lahko se opira le na Božjo milost ter usmiljenje. Le takšna drža pa tudi prinaša zveličanje.

Vrnitev k živemu Bogu, v filozofskem jeziku Resnično Bivajočemu, pomeni odmik od mrtvila, odmik od sadomazohizma, od brezupa. Pomeni korak k temu, da lahko vsako prekletstvo Bog spremeni v blagoslov. Kajti vso našo grešnost je vzel Jezus na križ in plačal dolg, ki ga človeštvo ne bi moglo nikoli plačati. Zato bi veljalo v ozračju duhovnega mrtvila, ko je vera le še stvar nekih navad, priučenih od prednikov, vpeljati pričevanja o delovanju živega Boga v našem življenju (pričevanje Glorie Polo Ortiz je takšen primer, je pa še veliko drugih). In navsezadnje tudi uvajanje v bolj poglobljen odnos z Bogom. Bog trka na naša vrata – morda je najprej potrebno sneti slušalke, preko katerih nam na ušesa udarja hrupna glasba sodobnega sveta, da bomo sploh slišali trkanje. Kdo ve…


6 KOMENTARJI

  1. če v obdobju moralne krize kristjane ne najdejo idealne priložnosti za poglabljanje krščanske duhovnosti in njeno uveljavljanje med ljudmi, potem gre pa res za malodušno apatijo, katere vzrok je pomanjkanje žive vere.

    Gre za pomanjkanje smisla duhovnega življenja, ker ga je povozilo materialno življenje in formalističen odnos do vere in naspoh duhovnega življenja, ki ga poosebljajo duhovne vrednote. Duhovne vrednote, ki smo jih zavrgli in zaradi tega zabredli v moralno krizo.

  2. Nosilec pristnega duhovnega vsakdanjega življenja mora biti vsekakor cerkev.

    Pomembno vlogo pa imajo tudi mediji, šolstvo in starši.

    Zakaj skorajda ni ustreznega strokovnega gradiva in izobraževalnih delavnic o veščinah vsakdanjega duhovnega življenja, s poudarkom na krščanskih vrednotah.

  3. Ker niso dovolj dejavni v smeri spodbujanja duhovne rasti, zgoraj navedeni nosilci, se pojavljajo različni vrači, ki spodbujajo naivnost ljudi preko medijev in na druge načine ter jim to zaračunavajo.

  4. Najslabše pa je, če se sprijaznimo z grešnostjo človeka in vidimo rešitev zgolj v namišljenem odpuščanju grehov, kar nam je v potuho in v pogubo.

  5. Krščanska duhovnost se jemlje preozko, saj se jo omejuje na mašni obred in molitev doma.

    Zanemarja pa se bistveno področje duhovnosti v vsakdanjem življenju, kar omogoča harmonijo odnosov med ljudmi, mir in ustvarjalen pozitiven razvoj skupnosti.

    Na tem področju bi lahko krščanstvo dalo največji prispevek, pa ga zaenkrat še ni čutiti. Potreben nam je Frančišek.

  6. Občutek imam, da ni povsem jasno, kako bi naj izgledala krščanska duhovnost v vsakdanjem javnem in zasebnem življenju, da ne bi bili možni nikakršni utemeljeni ugovori tistih, ki niso kristjani.

    Vendar sem prepričan, da to ne bi bila nobena kunšt, če je izhodišče ljubezen, resnicoljubnost, pravičnost, poštenost, odgovornost, solidarnost.

Comments are closed.