Bomo morali res doseči dno?

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Medtem ko berete te vrstice, se je svetovno prvenstvo v nogometu v daljni Braziliji že začelo. Seveda (tokrat) brez udeležbe Slovenije. Je pa zato slovenska izbrana vrsta malo pred začetkom prvenstva odšla na turnejo po Južni Ameriki in se med drugim pomerila tudi z argentinsko nogometno reprezentanco. Žal tudi tokrat ni šlo brez škandala. Nekoga je očitno zmotilo, da so argentinski Slovenci na tribuno prinesli »domobransko« zastavo. Natančneje: šlo je za slovensko tribarvnico z grbom (nekdanje) dežele Kranjske. Motiv orla sicer ni prav izviren, a kot mi je uspelo izvedeti iz pogovora s predsednikom društva Heraldica Slovenica g. Jožefom Lajevcem pred nekaj meseci, vse tri »slovenske« barve izhajajo prav iz grba dežele Kranjske. Zastava z omenjenim grbom je od leta 1848 dalje predstavljala neuradno zastavo Zedinjene Slovenije (takrat pač svoje države nismo imeli). Dokler nismo Slovenci v okviru Kraljevine SHS dobili novih simbolov. A takrat žal nismo bili več tako zedinjeni, kot bi to lahko sklepali iz Kozlerjevega zemljevida. Mimogrede: Peter Kozler velja za ustanovitelja Pivovarne Union, ki prav letos obeležuje svojo 150-letnico.

Na prvi pogled bi lahko sklepali, da je v ozadju zgražanja nad »domobranskim« orlom slabo poznavanje slovenske zgodovine in njenih simbolov. A ne gre samo za to. »Spontane« reakcije na povsem obroben dogodek z nogometne tekme v Argentini lahko uvrstimo v širši kontekst ustvarjanja psihoze in nasilnega zamenjevanja identitete ter vrednostne podlage nastanka slovenske države – slednja naj bi tako nastala kot produkt NOB in OF, slovenska pomlad pa naj bi bila samo epizoda, ki naj bi jo konec osemdesetih let spodbudili prenovljeni komunisti. Vse, kar je v njej protikomunističnega, pa je potrebno očrniti in potisniti na obrobje. Zadeva Patria je tu le vrh ledene gore. Zadeve so prišle tako daleč, da so se celo visoko kvalificirani in vsega hudega vajeni ustavni in vrhovni sodniki znašli pod močnim pritiskom ne samo botrov iz ozadja, ampak tudi pouličnega (levega) fašizma. Češ, če se boste drznili razveljaviti sodbo v zadevi Patria, veste, kaj vas čaka! Prav v tej smeri je mogoče razumeti zadnje vojne napovedi predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki niti ne skriva svoje naklonjenosti Potit-Bavconovi viziji vloge sodstva kot udarne pesti v razrednem boju zoper notranjega sovražnika. To nas lahko spomni na dogodke iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji, ko so se na oblast vzpenjali nacisti, ali pa konec osemdesetih let, ko je Slobodan Milošević s svojimi oprodami ter izdatno finančno in medijsko podporo organiziral »spontane« odpore (mitinge) velikih množic protestnikov proti »izdajalskim« politikom. Denimo proti tistim v vodstvu tedanje avtonomne pokrajine Vojvodina, ki so, soočeni z grozovitim pritiskom drhali od zunaj, raje »sestopili z oblasti«. Jogurtna revolucija je tako dosegala nesluten uspeh in hkrati tlakovala pot v pogubo.

Da se nekaj podobnega sedaj dogaja tudi v Sloveniji, dokazuje naslednji primer. Prejšnji teden je evropski poslanec Lojze Peterle na svojem Facebook profilu napisal nekaj kritičnih besed o novih t. i. instant strankah, ki na javnomnenjskih lestvicah doživljajo veliko popularnost, medtem ko za prihodnost Slovenije ne ponujajo prepričljivih odgovorov na sedanje probleme. Seveda se je hitro usulo nenavadno veliko število komentatorjev, ki so besneli predvsem proti Demosu in slovenski pomladi, češ poglejte, kaj ste naredili iz države. Nekateri od njih so celo odkrito promovirali novo Stranko Mira Cerarja (SMC). Skratka, v državi, kjer se stare postkomunistične stranke očitno sesedajo, nam »globoka država« spet ponuja nekakšno reciklirano »alternativo«, nove »mesije«. Skratka, m(M)ačka (alias tovariša Matijo) v žaklju. V tranzicijski Sloveniji je to očitno recept za uspeh. Takšnih primerov smo v zgodovini imeli že precej. Že leta 1989 je namreč Stane Dolanc v ozadju preko posrednikov poskrbel za kandidaturo dr. Janeza Drnovška na neposrednih volitvah za člana jugoslovanskega predsedstva. Kot je znano, je Drnovšek tedaj premagal uradnega partijskega kandidata Marka Bulca. Za komunistično oblast je bila odločitev ljudstva znamenje »novih časov«, ki so se jim lahko pravočasno prilagodili. No, sam Drnovšek se verjetno niti ni zavedal, da je produkt botrov, njegovi naivnosti pa se je odkrito posmehoval Niko Kavčič, ki je Drnovškov »stric iz ozadja« postal kasneje, ko je v času afere Depala vas z združitvijo dotedanjih demoliberalcev, frakcijo razpadle Slovenske demokratične zveze in še nekaterih strank nastala Liberalna demokracija Slovenije.

A problem ni samo v obstoju »globoke države« ter družbeni asimetriji, pač pa tudi v državljanih, ki imajo očitno zelo kratek spomin in delujejo čedalje bolj apatično, po drugi strani pa so zelo dovzetni za zgodbice, ki jih širi ne samo t. i. Hanzi-tisk, pač pa tudi razni (dez)informatorji med preprostimi ljudmi. Sredi tega tedna sem se pogovarjal z gospo, ki je sicer globoko verna, a je tudi njo zaneslo. Hudovala se je nad vodstvom slovenske Cerkve, ker podpira kobajagi-kriminalca Janeza Janšo. Sama je tudi priznala, da je trdno prepričana (sic!), da Janševa famozna klinika v Avstraliji tudi v resnici stoji, da je bila celo zgrajena s krvavim denarjem od prodaje orožja. Sam se niti nisem hotel spuščati v prerekanje. Če je nekdo prepričan, da je sneg črne barve, naj bo pač črn, tako kot so saje v dimniku bele barve. A to je že širši problem volilnega telesa, ki se tudi na referendume ne odziva več, razen če se slednji dotikajo zadev, ki državljane neposredno »šlatajo« za denarnico. Morda so tu pobudniki referenduma naredili napako, ker so premalo opozarjali na pomen zaprtih arhivov za (slabšo) prihodnost Slovenije, a dvomim, da bi bila udeležba zato kaj večja. Je pa vsekakor zelo zgovorno, da je že dan po referendumu tako rekoč v vseh medijih Miro Cerar ml. zasijal kot nova zvezda danica.

Glede na dogajanje lahko sklepamo, da bo 13. julij prinesel še eno novo postkomunistično vlado, v tolažbo pa nam je lahko, da slednji verjetno ne bo uspelo pripeljati volitev do konca, saj bo že prej sledil potop. To pa je očitno edino, kar lahko strezni Slovence iz postkomunističnega delirija. Šele ko se človek resnično spusti povsem na dno, je tudi pripravljen nekaj spremeniti. Ker nima več kaj izgubiti. Do tedaj pa je pripravljen zgolj nergati, kljub temu pa ne bi ničesar spreminjal, da ne bo slučajno prišel z dežja pod kap. Verjetno bo ob spustu Slovenije na dno prišlo do zasuka v mentaliteti, kar bo našo državo lahko dokončno pripeljalo na novo pot. Kjer bo tranzicijski postkomunizem le še spomin na preteklost.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.