Boljši od Boga

10

Angel sredi razmišljanja Foto: Aleš Čerin

V začetku meseca oktobra je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca organizacije FIAPAC. Ta povezuje ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo s področjem kontracepcije in splava. V oči me je zbodla organizacija, predvsem njeno ime, ki je med drugimi sponzorirala kongres. To je organizacija Catholics for Choice (Katoličani za izbiro). Ime je v meni vzbudilo čudne občutke neusklajenosti in hkrati spomnilo na neke znane težnje, kar me je spodbudilo k pisanju članka.

Kdo so Catholics for Choice?

Catholics for Choice povezujejo ljudi, ki se sami štejejo za katoličane, hkrati pa zagovarjajo Cerkvi nasprotujoča stališča glede spolnosti in posredovanja življenja.

Ob poizvedovanju o tej organizaciji sem odkrila nekaj zanimivih teženj teh ljudi: Krst je tisti, ki te določi za katoličana, a v življenju imaš pravico, da svoje razmišljanje in vest oblikuješ po svojem spoznanju. Spotikajo se ob to, da Cerkev dovoljuje le spolnost, ki je odprta življenju, saj naj bi po njihovem mnenju bili katoličani zato zelo prikrajšani za užitek. Katoličani za izbiro zato stremijo k temu, da podpirajo ženske, da se svobodno odločajo o svoji spolnosti in “reproduktivnem zdravju”.

Skozi moje oči so to ljudje, ki želijo ohraniti katoliško dobroto, a na svoj način mislijo, da želijo ljudem več dobrote kot Bog.

Spoznanje Cerkvene hierarhije in spoznanje posameznika

Nasprotovanje učenju, ki ga podaja hierarhija Cerkve, utemeljujejo z izgovorom, da delajo po svoji vesti, po svojem spoznanju. Dobro je, da se človek tudi sam sprašuje in išče prave odgovore. Ne da sledi le zunanjim usmeritvam, temveč išče tudi to, kar je skrito v njem, s tem ko prepoznava svoje težnje, čustva in razvija svoj razum.

Zdi se mi, da se tako kot v družbi tudi v vsakem posamezniku odvija boj, kjer se borita dve fronti: sebičnost nasproti tistemu hrepenenju, ki ga je v nas položil Bog. In področje spolnosti, ki je zelo intimno in občutljivo, je pogosto bojno polje teh dveh front. Človekovo iskanje na tem področju je lahko polno bojev, padcev in upiranja, ali pa iskrenega iskanja in tudi zmag. Cerkveno učenje pa je lahko napisano in posredovano zelo formalistično in hladno, ali pa občutljivo in globoko. V vsakem primeru pa enako uči o resnici.

Katoličani in življenje

Ob prebiranju stališč in prizadevanj organizacije Catholics for Choice bi lahko potegnili vzporednice s katerokoli organizacijo, ki se pod besedo »za izbiro« bori za pravico do splava in promovira kontracepcijo. Če si dovolim s svojimi besedami interpretirati njihove sanje, si predstavljajo, da ustvarjajo krasen svet, kjer bodo vsi stremeli k temu, da se bodo rodili le načrtovani ljudje, vsi ostali pa skrito odstranjeni in pri tem ne bo nihče trpel zaradi pomanjkanja spolnega užitka. Ne vem pa, če so Catholics for Choice ozaveščeni, da te težnje in prizadevanja izničijo prvo besedo njihovega imena. Biti katoličan pomeni verjeti v Boga, ki je ljubezen, ki je postal človek in ki se poistoveti z vsakim najmanjšim, predvsem s tistim, ki trpi. Se pravi tudi s tistim, ki je žrtev »reproduktivne pravice«. Pomeni verjeti v to, da Bog po svoji ljubezni daje življenje in si prizadevati, da so okoliščine spočetja tega otroka kar se da podobne tej Božji ljubezni. Pomeni, biti hvaležen za užitek, a ga ne postavljati na mesto tistega, ki ga je dal.

Biti katoličan, biti popoln?

Je torej katoličan lahko le tisti, ki je sam v vsem popoln? Ki si nikoli ne postavlja dvomov in le pohlevno sledi avtoriteti ter živi svetniško življenje? Če bi mislila tako, ne bi upala napisati tega članka. K sreči je naš Bog tudi Bog, ki odpušča.

10 KOMENTARJI

  1. Eden takih Catholic for Choice za biti tudi pomladno kislo jabolko, ki mu očitno ni težko poskrbeti, če naj citiram g. Pozniča, da “… boljši kandidat ni smel kandidirati, ker bi ogrozil Toninovo izvolitev.” Torej vse zase, krščanstvo pa kot vabljiva(?) nalepka preko dejanj dvomljivega slovesa.

  2. Dokler ta Bog, kdorkoli ali karkoli to že je, ne bo jasno in nedvoumno stopil pred človeštvo in človeštvu jasno in nedvoumno pojasnil za kaj se pri vsem skupaj sploh gre, do takrat si pač zadeve lahko vsak razlaga po svoje, ali kot je nekdo nekoč izjavil: “sem ateist po volji Boga”.

    Pa še glede naslova. Mislim, da bi moralo biti vsakemu očitno, da smo ljudje, vsaj v “tostranstvu”, boljši od Boga, pa ne zaradi tega, ker bi bili boljši, ampak zaradi tega, ker naj se Bog v “tostranstvo” sploh ne bi vtikal. V “tostranstvu” je torej edino človek tisti, ki lahko za drugega človeka naredi kaj dobrega. Iz tega vidika smo torej ljudje zagotovo boljši od Boga. Bog ne bo preprečil niti bolezni, niti vojn, niti naravnih katastrof itd. oz. jih ni. Po mnenju nekaterih, naj bi celo za to bil odgovoren. Zadnjič mi je tako npr. nekdo “razlagal”, da je AIDS dejansko “Božja kazen” namenjena istospolnim osebam, vsi ostali, od otrok dalje, ki zaradi te iste bolezni trpijo ali so celo zaradi nje umrli, so pa očitno le kolateralna škoda Božje pravičnosti?

    Tako da jaz bi rekel, da bi bilo za vse skupaj bolje, če bi Boga pustili pri miru, saj bo on na koncu v vsakem primeru storil tisto, kar bo hotel, in se začeli ukvarjati s tem, kar se nam zdi dobro in prav. Sklicevanje na Boga ne koristi ničemur, že zato, ker dejansko o tem Bogu nihče ne ve popolnoma nič, razen tega, da obstaja neka knjiga, v kateri naj bi nekdo pred 2000 leti, po svojem lastnem mnenju, zapisoval stvari s pomočjo “Božjega navdiha”, in si hkrati domišljamo, da vemo vse.

    Če torej povzamem: delajmo to in tako kot se nam zdi prav in ker se nam zdi tako prav, ne zato, ker naj bi tako pravil Bog, o kateremu itak nič ne vemo. Ker če obstajata prav in narobe, ki sta absolutna, potem je temu zavezan nujno tudi Bog, iz česar sledi, da to, kar naj bi Bog trdil, da je prav, sploh ni nujno tudi dejansko prav. Če pa pa to, kar je prav in kar ni prav ne obstaja kot nekaj absolutnega, potem niti to kar pravi Bog ne more šteti za bolj pravilno od česarkoli drugega.

    • Kaj bi razpravljali, ali smo boljši od Boga (pravzaprav boga) ali ne, ko pa vendarle vemo, da boga (niti Boga) sploh ni. Logično, da smo boljši od N/nikogar! (Hkrati pa tudi slabši od N/nikogar.) V kolikor je sploh dovoljena primerjava z nič (matematiki že vedo, kako je s tem …).
      In seveda: kar naredimo, je prav. Pika. Vsak sebi zakonodajalec in sodnik in bog. Skratka: raj na zemlji. (Sodobna situacija: kot v posmeh tej trditvi …)

      (Je pa zanimivo, kako vznemirja tisti (ne)obstoječi B/bog, da je treba na vse možne načine dokazovati njegov (ne)obstoj. Včasih so nam rekli: česar ni, tega ni treba dokazovati in utemeljevati. Niti se truditi, da bi “tisto” skrili ali zmanjšali pomen ali odstranili – v “nič” se ne moreš niti zaleteti. Mar to ne nakazuje vsaj slutnje, da tisti “nič” mogoče pa le ni “nič”. Joj, groza: kaj pa če vendarle obstaja?)

      • Ja, ali Bog oz. bog je ali ga ni v osnovi ne vemo in ne moremo vedeti. Je pa res točno to, vsak, ki je prisoten, je lahko boljši od tistega, ki je odsoten. Če npr. imamo neko prometno nesrečo, v kateri je nekdo poškodovan, ali je smiselno razpravljati o tem, koliko dober je npr. nek zdravnik iz neke bolnice, ki ga na kraju nesreče ni, saj so edino upanje za ponesrečenca ljudje, ki na kraju nesreče so, pa četudi so, kar se medicinske stroke tiče, absolutno slabši od tega zdravnika. Tisti zdravnik v bolnici, ne glede kako dober je, pač takemu človeku ne bo mogel pomagati, če ga na kraju nesreče sploh ni.

        In ljudje smo, poleg vsega ostalega, tudi razumna bitja. Imamo torej razum. In na osnovi tega razuma lahko z lahkoto in kmalu ugotovimo, da vse ni nujno enako prav in enako narobe. Spet, za to ne potrebujemo Boga, niti tisti ljudje na prizorišču nesreče ne potrebujejo zdravnika, da bi npr. vedeli, da ne bi bilo dobro, če bi tega ponesrečenca tolkli s kolom po glavi, če pač karikiram, pa čeprav o medicini pojma nimajo. Sodobna situacija, ki jo omenjaš, tako ni v posmeh zgornjemu razmisleku, ampak kot rezultat tega dejstva, da je Bog odsoten in da je na nas samih, da se odločamo tako, kot najbolje vemo in znamo, saj nam drugega sploh ne preostane. Kot drugega ne preostane tistim, ki se znajdejo na kraju neke nesreče in se morajo sami odločati o tem, ali bojo temu ponesrečencu pomagali ali ne in kako. Lahko se bojo tudi zmotili, ampak gre za to, da če mu oni ne bojo poskušali pomagati, potem mu ne bo nihče pomagal. Nek zdravnik, ki se nahaja 20km stran jim bo pač težko pomagal, a ne, ker ga tam ni.

        “Neobstoječi” Bog pa vznemirja takrat, ko se nanj začnejo nekateri sklicevati kot na avtoriteto. Npr. Bog pravi, da moramo iti v Jeruzalem in tam pobiti vse krivoverce, ali pa Bog pravi, da je ta oseba čaronvica in jo je traba zažgati na grmadi, ali pa bog pravi, da nekdo, ki zagovarja kontracepcijo in splav ne more biti katoličan. Bog pravi!? A mogoče Boga osebno poznaš, da to veš? A ga osebno poznajo tisti, ki to trdijo? A so bili morda zraven, ko naj bi Bog navdihnil pisanje Svetega pisma in zagotovo vejo, da je bilo tako in nič drugače in vejo, da je vse, kar je zapisano v Svetem pismu dejansko to, kar Bog pravi in želi? Oprosti, če vse to veš, potem si lahko le Bog. Ali pa se gre le za to, da v to verujejo, kot npr. 2 letni otrok veruje v Božička, le da je stvar malo bolj kompleksna?

        In kaj če Bog dejansko obstaj? Ja, če obstaja in je dejansko tako pravičen kot nekateri verjamete da je, potem super. Potem škoda, da v vse te krivice in zlo na svetu ne posega bolj odločno. Takega Boga se lahko človek le veseli. Tako da škoda, da o tem Bogu ni nikjer ne duha ne sluha.

        Tako da misel, da bi Bog obstajal, me sploh ne skrbi ali straši, ravno nasprotno, želim si, da bi tak Bog dejansko obstajal, ker ne verjamem, da me bo pravičen Bog kaznoval le zato, ker vanj nisem slepo veroval, prej obratno, pravičen Bog me bo kaznoval kvečjemu zato, ker sem npr. deloval tako, da bi nekomu škodoval, povzročal bolečino, delal krivice itd. In če sem take stvari počel, potem seveda vem, da si kazen tudi zaslužim, čeprav v Boga sploh ne verjamem. Da ne počneš zlobnih stvari ti ni potrebno verjeti v Boga, hkrati pa ni dovolj, da verjameš v Boga, če hkrati potem povzročaš drugim krivice. Skratka, obstoj Boga tega, v kar verjamem, ne bi v ničemer ogrožal, ker sam verjamem, da je nekaj dobro in prav, ker je pač dobro in prav in ne zato, ker tako pravi Bog. Če Bog je in če Bog dejansko zagovarja to, kar nekateri trdite, da zagovarja, potem se z njim ne strinjam, ne glede na to, ali obstaja, ali ne. Ker jaz se glede tega pač ne obračam “po vetru” oz. v tem primeru “po Bogu”, ampak izhajam iz tega, v kar jaz sam, iz svoje lastne vesti, verjamem, da je prav. Bog me ne bo napravil nič boljšega, kot se že trudim biti, brez da bi vanj sploh veroval. To je bistveno. In na tej osnovi se bom pač “uprl” tako državi in njenim zakonom, kot Bogu in njegovim zakonom, če bom smatral, da nekaj ni prav. In naj mi potem Bog odpusti, ampak tako pač je.

        Na drugi strani imate pa verniki en hud problem v primeru, da Boga dejansko ni, ker se vam v tem primeru dejansko podre celoten smisel vašega obstoja. Kar naenkrat boste soočeni s samim sabo. Ne bo več Boga, na katerega bi se lahko sklicevali, ostalo bo le tisto, v kar verjamete, ki kar naenkrat za vas ne bo imelo nobenega pomena in smisla več, ker je za vas ves smisel vezan na obstoj Boga. Če Boga ni, potem so vaša življenja, kar se smisla in vrednot tiče, povsem prazna, votla, medtem ko ateist svoje življenje osmišlja sam po sebi in iz samega sebe, pa četudi to počne narobe. Če Bog je, potem sem se pač glede tega zmotil, ne morem se pa zmotiti glede tega, kaj je zame prav in kaj ni, tudi če se to ne ujema z Božjimi zapovedmi in Bog dejansko tudi obstaja. To je poanta. Kot ateist ne trdim, da imam glede nečesa absolutno prav, ker v ta absolutni prav sploh ne verjamem, trdim le, da je zame nekaj prav zato, ker jaz verjamem, da je to prav, ne zato, ker tako pravi Bog, država, moja teta ali kdorkoli tretji. In resnično dvomim, da me bo Bog, v kolikor obstaja, za to kaznoval. Če me bo, pa tudi prav, saj človek, ki za svojo integriteto ni pripravljen tudi trpeti, je lahko le zlagan.

      • Še to bom rekel. Dal bom neko res ekstremno hipotetično situacijo, ampak vseeno, poskušaj se nanjo vživeti in si potem odgovoriti na vprašanje, ki ga bom zastavil.

        Recimo, da bi Jezus spet prišel na zemljo in oznanil, da Sveto pismo dejansko ne izraža volje Boga in da Bog nima nič proti splavu ali kontracepciji. A bi se potem tvoj odnos do splava in kontracepcije spremenil?

        • Odgovorim z vprašanjem – potem pa odstopim od nadaljevanja z vami (je res škoda, da tukajle zamegliva in razvodeniva razpravo na vsebino članka):

          Da bi Jezus prišel in rekel: “Veste, zadnjič sem nekaj narobe učil. Medtem se je stanje na Zemlji bistveno spremenilo in bo treba popraviti, kar si je zamislil moj Oče … Tisto: ‘Ne ubijaj?’ bi malce dopolnil: ne velja za še ne rojene in onemogle in invalide in kakorkoli moteče in … Vam bo tako bolj všeč, moji kristjani? Kaj še želite, da vam prilagodim?”
          Ja, ni kaj: hecen bi bil takle “bog” (oz. sploh ne bog) …

          • Nisi razumela vprašanja, ali pa si se namerno hotela izogniti jasnemu odgovoru.

            Moje vprašanje je impliciralo, da vse to, kar je zapisano v Svetem pismu, dejansko sploh ne bi bila božja volja. Skratka, da bi Jezus dejansko trdil, da vse to, kar se je 2000 let učilo kot božja beseda sploh ni božja beseda, torej niti zapoved “ne ubijaj”.

            Si mi pa kljub vsemu posredno le odgovorila, ko praviš: “hecen bi bil takle “bog”.” In to je zelo podobna poanta temu, kar jaz pravim. Npr. hecen bi bil “bog”, ki bi me kaznoval, ker sem ateist, ki podpira splav in kontracepcijo. Zakaj “hecen”? Zato, ker se to ne sklada z mojo moralo oz. z mojim pojmovanjem pravičnosti, torej pravičnega Boga. tak Bog zame ne bi bil pravičen, bil bi torej “hecen”. Enako kot bi imela ti problem z moralo Boga, ki bi trdil, da je ubijati ljudi dovoljeno, čeprav bi šlo za Boga. Ob čemer se očitno ne zavedaš, da razmišljaš popolnoma enako, kot razmišlja ateist. Če bi torej Jezus trdil, da je potrebno ljudi pobijati, potem bi očitno v takega Jezusa, čeprav ima božjo naravo, in njegovo pravičnost začela dvomit, a ne? Tako da evo, to je dejansko poatna ateističnega pristopa do Boga, ki sem jo razlagal v mojem predhodnem komentarju. Tako da čudno je, če ne razumeš logike, ki jo dejansko tudi sama uporabljaš.

          • Na taka vprašanja se ateistom ne odgovarja. Če je ateist iskren, jih pa ne postavlja.

            Ker se ve odgovor.

          • Jaz bi rekel ravno obratno. Če je vernik iskren, potem mu na taka vprašanje ne bi smelo biti težko odgovarjati ravno zato, ker se odgovor v naprej ve.

            Bistvo in tisto, kar je problematično pa je v tem, kaj tak odgovor implicira.

  3. Torej še eni v vrsti popravljalcev Božjih zapovedi? Katoliški? Nomen est omen? – Ni nujno. Marsikdaj povsem zavajajoče in z nasprotnim pomenom.

    (Pa me vendarle skrbijo tudi “uradni” katoliški krogi in zadnje “rešade” v Vatikanu: da ni ameriški kardinal XY prestavljen na “novo zadolžitev” (= v smislu: “se ga znebimo s povišanjem oz. premestitvijo”) zaradi “spornih” trditev v obrambo tradicionalne družine?)

Comments are closed.