Bolj ko je država nizko na stopnji organizacijske kulture, niže jo dodatno spravijo socialisti

0

Socialisti vseh vrst obljubljajo, da ko bodo oni prišli na oblast, bodo ustvarili raj na Zemlji za vse, ko pridejo na oblast, pa ustvarijo za veliko večino pekel na Zemlji. Samo nekateri izbranci, socialisti iz njihovih vrst pa uživajo nekaj časa raj, dokler večine ne dohiti zgodovina.

Pred kratkim je imela stranka Levica kongres, na katerem se ni izneverila svojim predhodnikom in je obljubljala sodobni raj na Zemlji – nekakšen ekoraj, ki lahko koga tudi spominja na svetopisemski raj. In ga je sposobna tudi doseči, tako da ne bo nihče, razen izbrancev, imel nič oz. bo imel toliko, kot so imeli ljudje v času nastajanja Svetega pisma.

Vendar pa ti različni raji, ki so jih poustvarili različni socialisti (komunisti, fašisti, nacisti, islamisti ipd.) niso bili v različnih kulturah enaki. Razlike niso toliko odvisne od oblike socializma kot od splošne organizacijske kulture dežele, v katerih je ta raj (v resnici za večino pekel) nastal.

Bolj ko je država nizko na stopnji organizacijske kulture, niže jo dodatno spravijo socialisti.

Če želiš spoznati, kako je v kuhinji, pojdi najprej na stranišče

Pred leti mi je pokojni mentor dr. Antun Vila razlagal, da si je takratni hrvaški minister za turizem zadal pomembno nalogo: ureditev stranišč. Pravilno je ugotovil, da so stranišča najboljši indikator organizacijske kulture (in kulturnosti nasploh). Na temo stranišč smo prišli, ker sem verjetno jaz začel s težavami, ki sem jih kot turistični vodič imel s postanki, na katerih so potniki opravili najpomembnejše fiziološke potrebe.

Že mnogo let prej sem potoval po Avstriji in Južni Tirolski. V Toplahu (Toblach, Dobiaco) sem za kamuflažo naročil kave, nato pa odšel v sanitarije in doživel za tisti čas nepozabno izkušnjo. Po vstopu v zatemnjen prostor so se začele prižigati luči, v ozadju se je slišal Mozart, prostor je bil čist, z zlatimi pipami ipd. Povsem drug svet, kot sem ga bil navajen do tedaj.

Tudi termalno kopališče je kazalnik kulture – suha stranišča kažejo na nizko kulturo obiskovalcev

Sanitarije poleg odnosa lastnika objekta do čistoče kažejo tudi odnos do čistoče uporabnikov sanitarij oz. kulturnost njihovih navad. Pred leti sva bila s soprogo na kratkem dopustu v enih od term v Pomurju. Pri vstopu v sanitarije (še pred vstopom v sam bazen) so bile te povsem suhe in rezultat sva začutila pri vstopu v prostor bazena (vonj po urinu), zato sva bazenski kompleks kaj hitro zapustila. Zelo očitno, da za malo potrebo ni nihče uporabljal sanitarij.

V termah, katere smo kasneje uporabljali v aranžmaju all inklusive smučanja na avstrijskem Koroškem, je bila izkušnja povsem nasprotna. Tam so bile sanitarije sicer čiste, vendar zaradi uporabe po tleh mokre. Mimogrede: to je bil čas precejšnje krize smučarskih sezon (na prehodu s smuke na naravnem snegu na smučanje na strojno proizvedenem snežnem pokrivalu prog).

Stranišča oz. njihov način uporabe je eden izmed pomembnih indikatorjev organizacijske kulture v neki družbi. Ne moreš pričakovati čistoče v kuhinji, če ima lokal umazane sanitarije in teh še premalo. Na to je mislil na začetku omenjeni hrvaški minister. In priznam. V njihovih kampih je danes to zgledno urejeno. Je pa res, da so lastniki običajno tujci. Pa to ni edini indikator organizacijske kulture. Še boljši indikator je odnos do varnosti in zdravja pri delu, varstva pred požarom ter varstva okolja.

Dober gospodar poskrbi za ključne vire v svoji organizaciji

Za organizacijo so ključni viri: materialna (produkcijska) sredstva, finančni in kadrovski viri. Z zahtevnostjo tehnologije oz. sofisticiranostjo storitev postane znanje najpomembnejši vir. To pa je predvsem v ljudeh in mnogo manj v sicer zelo pomembni informacijski tehnologiji. Poleg strokovnega znanja je izjemnega pomena tudi usposobljenost vodilnih na vseh nivojih s področja sodobnega organizacijskega okolja, menedžmenta in vodenja. To namreč omogoča tudi razvoj in prenos tako strokovnega kot prej omenjenega in pogosto omalovaževanega t. i. mehkega znanja. Še danes v naših razpisih za vodilna mesta zahtevajo: smisel za organizacijo in vodstvene izkušnje.

Temu primerni pa so tudi rezultati vodilnih, ki imajo smisel in izkušnje namesto ustrezne usposobljenosti, ki zahteva tako trdo izobraževanje kot tudi mnogo modrosti, zbrane prek zahtevnega dolgotrajnega usposabljanja.

Skrb za varnost in zdravje zaposlenih, vzdrževanje lastnine in odnos do okolja so pomembne investicije, ne strošek

Ustrezno usposobljeni vodje na vseh nivojih vedo, da so zaposleni ključen resurs za uspešno poslovanje organizacije. Za delavce ne skrbijo zato, ker jih imajo radi, temveč zato, ker so vanje do sedaj veliko vlagali, da so primerno usposobljeni za doseganje visoke dodane vrednosti. Zato je njihova skrb za zdravje (tako fizično kot danes še bolj psihofizično) in varnost zaposlenih na najvišji ravni investicija, ne strošek. Ravno tako se zavedajo, da je vzdrževanje dragih produkcijskih sredstev investicija, ne strošek, pri čemer se to najbolje vidi v odnosu do požarne varnosti. Odnos do okolja oz. proizvodnja, ki čim manj onesnažuje, je danes komparativna prednost, ne stvar osebnega odnosa do varstva okolja.

Kdor ne sledi sodobnim okoljevarstvenim zahtevam, ki so pridobitev odnosa ljudi do svojega okolja, pač nima možnosti za uspeh na trgu.

Če kdo temu ne verjame, naj si pogleda primer avtomobilske industrije, pa če je ta v resnici smiseln ali pač ni. Tak je pač splošen trend.

Iz negativnih motivacij pridemo do navad, permisija pa nikoli ne funkcionira

In sedaj še nekaj o motivacijskih faktorjih. Kakorkoli obravnavamo to tematiko, pridemo do zanimivega zaključka. Obstajajo tri vrste motivacije: pozitivna motivacija (nekdo sam od sebe nekaj počne, za to je ustvarjen izraz – permisija), negativna motivacija (da nekaj opravimo, smo zato nagrajeni ali pa kaznovani) in navada (nekaj delamo, ker se nam to zdi samoumevno, da to pač delamo, in to na tak in tak način – smo se navadili).

Na predavanjih uporabim preprost primer iz prakse: pomivanje posode. Malček zelo rad pomaga pri pomivanju posode in mamice so navdušene. V resnici se mu dopadejo milni mehurčki in packanje po vodi. Najstnika z obljubo nagrade ali kazni (npr. ne boš smel v kino) z muko pripravimo, da pomije posodo. Sčasoma pa ta prisila preide v navado. In ko se navadiš, ne razmišljaš več, da bi delal drugače. Člani skupnosti postopoma posvojijo splošne navade in lahko govorimo o načinu razmišljanja in delovanja povprečnega posameznika v družbeni skupnosti.

Organizacijske kulture in s tem standardi izvajanja aktivnosti so med državami zelo različni

Tako lahko tudi govorimo o tem, da imajo različne družbene skupnosti (poenostavljeno – države) različen odnos do prej omenjenih indikatorjev (varstvo in zdravje pri delu, požarno varstvo in varstvo okolja). Kadar imamo opraviti z demokratičnimi sistemi, kjer je lastnina sveta (tržno gospodarstvo), se lastniki seveda obnašajo odgovorno v okviru splošno sprejetih družbenih standardov v tej državi (ali delu države – imamo lep primer Italije, kjer jug nikakor ni enak severu ipd.).

Čim pride do nejasne ali državne lastnine, se seveda odnos do lastnine in do zaposlenih, za kar vodilni odgovarjajo, zelo spremeni. Osebni interesi prevladajo, bistveno se poveča pojav nepotizma in korupcije, zato se prioritete pri upravljanju ključnih virov sesujejo.

Pomembni postanejo naši, podjetje se izčrpava zaradi lastnih koristi posameznikov na vrhu, varstvo in zdravje pri delu, požarno varstvo in varstvo okolja postanejo nebodigatreba strošek.

Kakšen imajo socialisti odnos do lastnine, nam lepo pokaže odnos stranke Levica do njene lastnine

Za nas pa je pomembno razumeti še naslednje: če si navajen, da papirčkov ne mečeš naokoli, tega ne počneš niti v tujini. Običajno svoj nivo kulture ali standarde izvajanja aktivnosti ponotranjiš, kjerkoli si. Enako velja za lastnike podjetij, ki vlagajo v druga kulturna okolja. Svojo organizacijsko kulturo vpeljejo v podjetja, ki jih obvladujejo, kjerkoli so ta podjetja. Ko je prevzemnik nekdo iz kulture, kjer so nižji standardi izvajanja aktivnosti po prej omenjenih indikatorjih, poskušajo doseči vsaj minimalne standarde. To pa je pogosto zelo težko dosegati, ker jim njihov način razmišljanja tega preprosto ne omogoča. Podjetja v slovenski lasti (pri nas) se tudi pogosto obnašajo, kot da niso sposobna razumeti standardov, katere smo sprejeli, ko smo vstopili v EZ.

Preprosto povedano: Nemci prinesejo svojo kulturo, Rusi svojo, Skandinavci svojo, Hrvati svojo, Francozi svojo, Madžari (o katerih se danes toliko govori) pa svojo ipd. Zato nikakor ni vseeno, od kod je lastnik podjetja.

Hvala Bogu so lastniki večinoma zasebniki, ne država!

Kakšen imajo socialisti odnos do lastnine, nam lepo pokaže odnos stranke Levica do njene lastnine. Socialistične žalosti po vzhodni Evropi in bivši Jugi se vsi še predobro spominjamo. In kakršen je odnos do lastnine, takšen imajo socialisti odnos do ljudi in okolja, kljub njihovi deklarirani borbi za delavski razred in ekosocializem. Bog nas obvarji skoka naprej v preteklost, katerega nam obljubljajo častilci klavcev iz naše in svetovne zgodovine.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.