Bojan Žalec: “Da bomo dojeli, da smo presežni, ne pa zamaknjeni v instrumentalizem”

8
366
Bojan Žalec, foto: Matej Erjavec.
Bojan Žalec, foto: Matej Erjavec.

Dr. Bojan Žalec je izredni profesor in zaposlen na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kot znanstveni svetnik. Na isti ustanovi je predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko. Kot sogovornik je izpostavil nekaj razmišljanj o aktualnih razmerjih v družbi.

Če vzamem za iztočnico knjigo avtorja Kierkegaarda, ki vam je precej blizu, je lahko njegova knjiga Evangelij trpljenja dobra podlaga za vprašanje, kako razumeti bolečino in trpljenje v današnjem času.
Kierkegaardov spis Evangelij trpljenja spada v zvrst spodbudnega krščanskega govora. Zame je prelomen. Kristjani verjamemo, da ima trpljenje v sebi tudi element radosti. Bolečina in radost se ne izključujeta. Težka misel, ki se je ne da na hitro razumeti. Trpljenje je največja radost. Ja, največkrat bi na hitro rekel, da ja, razumem, verjamem, ampak … Njegov argument je po svoje preprost – če hočemo doživeti in začutiti ta trenutek radosti v trpljenju, moramo verovati, da je Bog Ljubezen in da smo mi grešni. Kajti če bi mi bili brez greha in bi trpeli, potem Bog ne more biti Ljubezen. Jezus Kristus je po Kierkegaardu edini človek, ki ni imel nobenega greha in je trpel. Ampak zato je njegovo trpljenje nadčloveško. Bogokletno ter malikovalsko je, če primerjamo naše trpljenje z njegovim. K trpljenju samemu ne smemo in ne moremo sami težiti, ne smemo pa se mu tudi za vsako ceno upirati. Ko pride, ga moramo sprejeti. Saj je vendar trpel tudi naš vzornik Jezus Kristus, ki ni imel greha, kaj ne bi trpel jaz, ki imam greh.

V mesecu februarju, ko se ob svetovnem dnevu bolnikov oziramo na bolne, trpeče, se kar vsiljuje vprašanje, kako razumemo to bolečino in trpljenje, če pa pred nas prihajajo samo podobe uspešnih, nasmejanih, brezskrbnih ljudi. Kot da danes v splošnem razumevanju in medijski podobi ni prostora za to plat življenja …
To odraža našo dobo. Kaj pa če nisi fajn in imaš težave? Pozabljamo, kako krhki smo navsezadnje. To misel izrivamo in nismo sposobni dojeti vrednosti trpljenja in se z njim soočiti. Naučiti se moramo spoprijemati s trpljenjem. Življenje brez trpljenja je morda samo teoretična možnost, praktično pa je to nemogoče.

Če podam globlji uvid v razumevanje današnjega časa in človeka, je problem naše dobe v tem, da je instrumentalistična. To lahko razložim s podlago v mojem mišljenju, v katero sem postavil pojem solidarni personalizem. Strnjeno sem ta koncept predstavil v knjigi iz leta 2010 z naslovom Človek, morala in umetnost. Solidarni personalizem v svojem jedru govori o načelu človečnosti. V središču je oseba in njena presežnost – to sta temeljna pojma. Shematično je vsaka oseba presežna v treh pogledih: v spoznavnem, ker nikoli ne moremo do konca vedeti, kdo je oseba – ne samo druga, ampak tudi, kdo smo mi. Drugo stališče je etična presežnost. Nobena konkretna oseba ne sme nikoli biti samo sredstvo, vedno je tudi cilj. Tretji vidik presežnosti je metafizični. Človek je po svojem stvarjenju metafizično bitje. Mi nismo gospodarji človeškega življenja. Ateisti to malce težje razumejo, pa sta že prva dva vidika dovolj za vzpostavitev dialoga.

Nasprotje solidarnemu personalizmu sta dva pola – prvi je nihilizem, drugi instrumentalizem.

Torej v pojmu, da postanemo instrument prevladujoče misli, postanemo otopeli za tisto, kar v resnici smo (presežni), in postajamo čedalje bolj instrument v rokah neke prevladujoče ideologije?
Najprej beseda o nihilizmu, ki je miselno in doživljajsko stanje osebe, posameznika, tudi skupine, v obzorju katerega so vse stvari vrednotno izravnane. Če je nekdo iskreni nihilist, ne more reči, da je tole več ali manj vredno. Vse je izravnano. In ker je taka pozicija nevzdržna, se tak nihilizem prej ali slej preobrazi v obliko instrumentalizma, ki pa je glavno zlo na temeljni ravni. To pomeni, da konkretne osebe jemlješ zgolj kot sredstvo. V 20. stoletju smo imeli skrajne oblike instrumentalizma – nacizem, komunizem. Danes poznamo predvsem potrošniško-ekonomski instrumentalizem, kjer so ljudje samo številke za dosego dobička.

Na temeljni filozofski ravni glavni etični boj poteka na ravni med solidarnim personalizmom in instrumentalizmom. Truditi se moramo, da bo naša družba čim bolj personalistična. Da bomo torej dojemali, da smo presežni, ne pa zamaknjeni v instrumentalizem.

Kaže se, da je instrumentalizem kot izbira tudi lažja, preprostejša stvar. Vse, kar prihaja do in med ljudi, je z vidika potrošništva tako zelo vabljivo, preprosto, lahko dosegljivo; druga pot je vzgoja duha in razvijanje lastne osebnosti, lastnega vzgiba za nekaj. Kako opravičiti trud za miselni napredek?
Temelj vsega duhovnega razvoja in napredovanja je zavest, da je vsak človek presežno bitje in da je svet presežen. Vprašanje vendarle vodi v smer razmišljanja, kako bi ljudje dosegli pravo vero.

Sam zagovarjam etiko klica. To pomeni, da doživimo Božji klic, nato pa imamo dve možnosti reakcije. Ali se na ta klic odzovemo, naredimo korak, ali pa se pred tem klicem skrijemo, oglušimo, in poskušamo po prej ali slej nasilni poti doseči, da tega klica ne bi slišali. To je jedro jedra.

Lahko govorim kar o celem paketu, kompleksu predstav samomalikovanja in ogluševanja, zavračanja in upiranja Božjemu klicu. To dvoje je povezano – če sem jaz sam največji, kaj potem potrebujem Boga. In bolj ko sem največji, bolj raste nasilnost do tistih, ki mi pravijo, da sem majhen, in manj slišim Boga. Ta paket dialektike zavračanja in upiranja Božjemu klicu in samomalikovanja je temeljni izvir duhovne nerazvitosti in celo obolelosti človeka. To ima širšo socialno razsežnost na odnos jaz–drugi, navpično razsežnost med jaz–Bog ter razsežnost na ravni mojega jaza. Temeljno je, da nočemo slišati Božjega klica in se mu upiramo.

Če povzamem – trpljenje, napor, korak v družbo večje človečnosti vodi preko slišanja Božjega klica, življenja v skladu z njim, čeprav to zahteva določeno odrekanje in včasih tudi trpljenje. Človeka moramo torej pripraviti do tega, da sprejme ta paket trpljenja in hkrati sliši Božji klic. Kako lahko nekdo, ki pravi, da želi slišati Božji klic in se nanj odzvati, ni pa sposoben sprejeti trpljenja – misli resno? To ne gre skupaj.

Pa se da to priučiti, naučiti?
Pri vzgoji je bistveno, da vsebuje vzgojo za vrline. Slovenščina je tukaj tako bogata, da imamo kar dva izraza – kreposti in vrline. Z vzgojo za kreposti želim poudariti, da ljudi ne smemo točno učiti, da to in to smejo, tega in tega pa ne smejo narediti. Življenjske situacije so izrazito različne in ne moremo za vsako postaviti pravila, recepta. Življenje ni priročnik. Cilj etične vzgoje je v tem, da bo človek vedel, kako mora ravnati v skladu s krepostmi – razvijati moramo kreposti v ljudeh.

Ob tem je treba razumeti, da kreposti prispevajo k dobrobiti vsakega posameznika. So kot oprema za življenje, ki jo potrebujemo, ker veva, da življenje ni cvetoče polje. Potem so pomembni dobri vzgledi in dobro okolje. V okolju, ki je potrošniško naravnano, ki instrumentalizira ljudi in jih pohablja, kjer je čedalje manj dobrih vzgledov ali ne pridejo na plano v takšni meri kot neki potrošniško umetni modeli, je toliko težje dobiti dobre vzglede oz. jim slediti.

V tej izgradnji argumentacije, kako razumeti položaj današnjega človeka, razpetega med lahkotno dosegljivostjo raz-človečene materialnosti in vzgojo za duhovno razsežnost, ne morem mimo aktualnega vprašanja v letošnjem letu – kako v tem razumeti položaj usmiljenja?
Pogosto razmišljam, da se mnogih stvari ne da dovolj dobro povedati, razložiti, lahko pa ubereš drugo pot – spoznavaš, kaj je tisto, kar moraš v svojem življenju odstranjevati, da boš napredoval in mogoče dosegel stopnjo razumevanja. Če govorim s profesorskega vidika, ker že 20 let predavam študentom, je dober učitelj tisti, ki ugotovi, kaj je tisto poleno v očesu učenca, zaradi katerega učenec ne dojame. In ta moment se mi zdi nujen, sicer lahko vedno znova ponavljaš svojo argumentacijo, pa je učenec kot tak največkrat ne bo dojel. In ta koncept lahko velja tako na intelektualni kot tudi na vzgojni ravni.

Podobno bi odgovoril na vprašanje o usmiljenju. Od osebe v notranjosti se zahteva, da je ponižna, da ni napuhnjena, da se zaveda svojih grehov. Navzven, ko gre za usmiljenje do drugega, pa mora biti prisotna vera, zaupanje, da je vsak človek v jedru dober. Ker to je bistvo solidarnega personalizma, kjer je razlika med osebo in njenimi dejanji. Dejanja so lahko slaba, grozna, vendar pa je oseba, vsaka oseba, ustvarjena od Boga in je dobra. Torej osebe nikoli ne smemo sovražiti, čeprav je to včasih težko. Koliko oseb poznamo, katerih dejanja lahko sovražimo in jih moramo sovražiti. Dejanj Adolfa Hitlerja ne moremo sprejemati, vendar moramo verjeti v človeka, da je v njem dobro, in razlikovati med njim in njegovimi dejanji. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi in je v njem seme dobrega. In vsak se lahko izboljša.

Še ena stvar je zelo pomembna – ni na nas, da bi sodili ljudi. Kako lahko obsojaš nekoga, o katerem ne veš vsega? Seveda, mi moramo urejati družbene odnose in ne smemo dovoliti, da ljudje delajo, kar hočejo. Ampak ne moremo jih pa obsoditi.

Te stvari so osnova, na kateri lahko zraste usmiljenje. Razlikovanje med osebo in dejanji, zavest, da ni na meni, da sodim, zavest, da sem sam grešen in ne-napuhnjen. Prištejva k temu še osnovno zmožnost sočutja in vživljanja v drugega.

S tem ste dali tudi dobro iztočnico za vprašanje razumevanja odnosa do dogajanja okoli islama … Biti usmiljen do osebe, ne pa do dejanja?
Kierkegaard uporablja besedo množica za označevanje skvarjene človeške združbe, v kateri se lahko skriješ pred Božjim klicem. V množici si sposoben grozodejstev, ki jih sam nikoli ne bi bil sposoben in jih ne bi izvedel. Kierkegaard doda, da ni človeka, ki bi bil sposoben na samem pljuniti Jezusu v obraz, videli pa smo, kaj je sposobna narediti množica.

Pridemo do pojmov, kot je napuh, ki je v sebi malikovanje. V središče, na najvišje mesto postaviš nekaj, kar ni Bog. V skrajnem malikovanju pa je, da nečemu, kar ni Bog, da nekaj, kar ni presežno in ni Bog, obravnavamo, kot da je Bog in mu pripisujemo nekatere Božje lastnosti. To je temelj.

Malikovanje je temeljna hiba sodobnega človeka in v njem se skriva tudi napuh. Najtežje prenašam malikovanje, ki je globinska zakrknjenost, ki malikuje sebe.

In zdaj pridem do ravnanja nekaterih fundamentalistov, ki ukinjajo prav to presežnost. Da ti nekaj imenuješ Bog, potem pa s tem ravnaš, kot da ni presežno. Bistvo sodobnosti je v tem ukinjanju presežnosti. Fundamentalisti so malikovalci. Iz nečesa, kar ni Bog, kar ni presežno, naredijo Boga. In nato so nasilni.

Članek je bil najprej objavljen v februarski številki revije Ognjišče.

8 KOMENTARJI

  1. “Jezus Kristus je po Kierkegaardu edini človek, ki ni imel nobenega greha in je trpel.”

    Jezus je Božji sin po verovanje katoliške Cerkve. Primerjati ga s človekom … gre mogoče za neroden prevod?

    • “Jezus je pravi bog in pravi človek.” Katekizem za (nekdanji) prvi razred OŠ.
      “Bil nam je v vsem enak, razen v grehu.” itd.

  2. Tole o ločevanju med dejanji in osebo je nekoliko prevelika simplifikacija. Drugače pa izjemno dober članek. Sem prav presenečen, tako dobrega razumevanja problemov že dolgo nisem prebral.

        • Ne prenesete ogledala, gospod Zdravko, kajne?
          Pač ne zmorete tega koraka! Plemenska miselnost, kaj hočemo! O naših samo dobro, o nasprotnikih vse slabo!

  3. Ja, mož razmišlja globoko in široko. Se čuti, da je dobro razčistil to, o čemer govori. Veliko zaupanje mi vzbuja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite