Reminiscence Bojana Grobovška so dokaz, da mu srce bije na levi in v levo

10
776

Reminiscence Bojana Grobovška so dokaz, da mu srce bije na levi in v levoMorda malo prepozno se lotevam komentarja o pravkar prebrani knjigi Bojana Grobovška Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet. Knjiga je izšla že lani pri založbi Totaliteta d. o. o. z denarno podporo Financ, UniCredit Bank in Rika. O tem spominskem delu sem pri spletnih prodajalcih knjig našel le nekaj površnih in/ali do avtorja preveč prijaznih komentarjev pa tudi vabilo na predstavitev knjige v Knjižnici Otona Župančiča. Slednje potrjuje, da Bojan Grobovšek ni kdorkoli, ampak nekdanji novinar (tudi dopisnik z Dunaja) in veleposlanik na oljskem, v Argentini in Švici. Zajetna knjiga (440 strani) ima podnaslov »reminiscence in razmišljanja«. Tako reminiscence kot razmišljanja so dokaz, da avtorju srce bije na levi in v levo, čeravno neprestano razmetava in ponavlja samohvalo o svoji izobraženosti, razgledanosti in svetovljanstvu.

Avtor se večkrat pohvali s tem, da je maturiral na klasični gimnaziji. Ne njegova matura, ne lektorja in redaktorja teksta nista knjige obvarovala pred slovničnimi in tipkarskimi napakami. Seveda pa so mnogo hujše od teh napak velike vsebinske nerodnosti, površnosti in zavajanja, ki jim botruje prevelika egocentričnost in politično prepričanje avtorja. V nadaljevanju naj mi bo dovoljeno opozoriti na nekatere izmed njih.

Bojan Grobovšek, površni in pristranski opazovalec dogodkov ter zgodovine

Vprašljiva je trditev, da je Ivan Cankar »navijal za to, da se združimo z južnimi Slovani (str. 84). »Klerofašistično krilo v avstrijski Krščansko socialni stranki (str. 184) kmalu po 1. svetovni vojni je poimenovanje le za domačo politikantsko rabo. Oboje kaže prepustiti objektivnim zgodovinarjem.

Kot dopisnik na Dunaju je gospod Grobovšek spremljal žametno revolucijo v Pragi. V knjigi se mu je zdelo primerno omeniti predvsem to, da je veliki češki oporečnik in državnik slabo govoril tuje jezike, in se je bilo z njim težko pogovarjati (str. 219). Pozabil je na vlogo poljske Cerkve in zasluge sv. Janeza Pavla II. za padec komunizma na Poljskem (str. 145). Pri opisu velikodušne pomoči Jugoslavije Madžarom ob njihovi vstaji 1956 (str. 138) je zamolčal zločinsko predajo ministrskega predsednika Imreja Nagya, ki se je bil zatekel v jugoslovansko veleposlaništvo v Budimpešti, novim madžarskim oblastnikom.

Dovoli si polemizirati s stališčem Simona Wiesenthala (str. 257) o nacističnih zločinih zoper Jude, ki jih je ta prisojal ne samo Nemcem ampak tudi Slovanom tako v Avstriji kot na Poljskem in v Ukrajini. Nasprotno temu pa so za Grobovška vsi slovenski protirevolucionarji nacistični zločinci. Ob podatku o pomoru milijona Sintov in Romov (str. 268) spregleda medvojno usodo potencialnih izdajalcev, Romov na Slovenskem.

Kaj naj si mislimo o strokovnih kompetencah upokojenega veleposlanika, ki v svojih reminiscencah in razmišljanjih vsaj sedemkrat polije gnojnico po ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu. Ne glede na osebnostni in politični profil Trumpa je tako pisanje za nekdanjega veleposlanika iz države, kjer demokracija že četrt stoletja preboleva otroške bolezni demokracije, skrajno neokusno.

Bojan Grobovšek o komunistični dediščini

Avtor prostodušno prizna, da je v ZKS vstopil zelo pozno in to z namenom, da postane dopisnik iz tujine (str. 148). S ponosom pove, da ni sodeloval z Udbo, o svoji materi pa, da je skozi kukalo na vhodnih vratih tržaškega stanovanja fotografirala Stalinu zvestega Carlosa Vidalija (str. 33). Fotografija verjetno ni bila namenjena za družinski album. Močno relativizira verodostojnost dokumentov iz preostanka Udbinih dosjejev in se zgraža, da »objavljajo celo bukle o delovanju Udbe« (str. 324). Grobovšek se spreneveda, da sta bila tržaška zakonca Vuk likvidirana v nepojasnjenih okoliščinah (str. 29), v spremni besedi pa Ervin Hladnik Milharčič celo ponavlja laž, da so ju ustrelili fašisti (str. 436). Zapis, »da je bilo sodelavcem nacističnega raznarodovanja po vojni sojeno« (str. 243), ni lapsus ampak revizija zgodovine.

Bojan Grobovšek o politični emigraciji v Argentini

Bojan Grobovšek je bil drugi veleposlanik RS v Argentini. Pri srečevanjih s slovensko politično emigracijo se ni mogel otresti predsodkov. Že ob prvem srečanju je storil nekulturni in nediplomatski spodrsljaj. Gostitelje je namreč po nepotrebnem skrbelo, kako bo njihov gost, ki ga pošilja postkomunistična država, prisostvoval pri maši. Arogantno jih je zavrnil, naj jih to ne skrbi, ker je v Trstu prejel zakramente in mu zato katolištvo ni tuje. Zabrusil jim je, da ga je »žal birmal tržaški škof Santin, ki je bil fašist« (str. 298). Z neslano privoščljivostjo zapiše, da se jim Slovenija »po vzpostavitvi državnosti ni kolektivno opravičila in jih ni zaprosila, naj se na belem konju vrnejo v slovenski Kanaan« (str. 301).

Avtor kuha zamero, ker se predstavniki slovenske politične emigracije »niso nikoli opravičili ali skesali zaradi svoje prvotne podpore argentinskemu vojaškemu režimu« (str. 292). Ne pozabi se zgražati zaradi slovenske zastave s kranjskim grbom na nogometni tekmi v Argentini. Govori o domobranskem (in ne kranjskem deželnem) grbu in pribije, da je prepričan, da je spodbuda za ta škandal prišla iz Slovenije (str. 317).

Veleposlanik si šteje v čast, da je potomce prvega vala ekonomskih emigrantov prepričeval, da so slovenskega in ne italijanskega ali avstrijskega porekla. Rezultat njegovih prizadevanj in pozitivne diskriminacije je v Parani ustanovljeni častni konzulat (str. 304).

Bojan Grobovšek o leposlovju

Kljub nadpovprečni izobraženosti avtorju obravnavane knjige res ni v čast njegova (sicer obrobna) omemba slovenskega leposlovja. Od književnosti, ki se dotika problema izseljenstva, se mu tako zdi potrebno omeniti zgolj Bevkovo povest Lukec in njegov škorec (str. 280), prezre pa vso drugo bogato književno bero izseljenstva vključno z deli Prešernovega nagrajenca Zorka Simčiča. Nadalje nas pouči, da je »med zdaleč najbolj priznanimi slovenskimi avtorji mojster peresa Goran Vojnović« (str. 89).

Tudi s Franom Levstikom in njegovim Martinom Krpanom si nista preveč blizu. Grobovšek, ki se ima za žlahtnega meščana, se nikakor ne more identificirati s »kmetavzom« in predlaga, da Slovenci čim prej pozabimo nečastnega literarnega junaka ali mu vsaj mesarico zamenjamo s knjigo (str. 432). Moti ga robatost in krvoločnost, sebičnost in tihotapstvo, požrešnost ter ekološka neosveščenost Krpana. Ob naštetih Krpanovih nečednostih za čuda ni multi-kulti mantre in kritike o politični in vsakršni nekorektnosti do turškega gosta na Dunaju.

Od drobnih napak v knjigi do grobih napak v javni knjižnici

Med drobižem, ki ne more uiti pozornemu bralcu, naj brez natančne navedbe strani naštejem še naslednje napake: uzbuno v slovenščino prevaja kot alarm in ne preplah, Cerkev kot inštitucijo piše z malo začetnico, prihaja iz Štajerske in iz Dunaja, na Koroškem naj bi bila vas Brsnica in ne Brnica, migranti k nam prihajajo izven Evrope, jedilni pribor je vilica in ne vilice, prihaja iz celega in ne iz vsega sveta, duh uhaja iz Pandorina škatle in ne skrinjice itd.

Osrednja ljubljanska knjižnica, knjižnica Otona Župančiča, si je lani jeseni privoščila dva grda spodrsljaja. Najprej je 25. septembra 2018 častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose dr. Jože Kunič predstavil Grobovškovo »buklo«, ki si nikakor ne zasluži take promocije. Le dober mesec kasneje, za ponedeljek 29. oktobra 2018 pa je bila tik pred zdajci odpovedana predstavitev prevoda knjige Alain de Benoista Manifest za evropski preporod. Kaj hočemo, levičarji so presodili, da je v številne jezike prevedena knjiga neprimerna tako za urbane kot ruralne Slovence!

Grobovškova knjiga, ki seveda ni vredna večje pozornosti in branja, je dokaz o napačni samopodobi članov naše nove elite, pa naj so otroštvo preživeli v Trstu ali Šmarci.

10 KOMENTARJI

  1. Whois Bojan Grobovšek?

    Ali ni malce kontradiktorno spisati analitični esej o knjigi, “ki seveda ni vredna večje pozornosti in branja”, če ta knjiga ni vredna večje pozornosti in branja? 🤣

    Sicer pa takih “pisateljev”, ki z “levo roko” po svoje prikrajajo zgodovino, v Sloveniji ne manjka. Lahko začnemo naštevati z Repetom…

  2. No, njegov novinarski kolega z RTVS – Janez Čuček – pa je napisal sramotno knjigo Sramota umira počasi.
    Kako se taki “novinarji” s svojimi knjigami sramotijo pred slovenskim narodom! Kako kratke noge ima laž! In zavajanje!

  3. Kdo sploh je ta?
    Si zasluži kakršno koli pozornost? Mislim, da ne.
    Vseeno je bilo zanimivo prebrati nekaj bizarnosti, cvetobera zahojenosti, ki nam jih je g. Tomelj napaberkoval iz te kao knjige. Preprosto neverjetno, kakšno moralno, intelektualno in etično blokado je prejšnji režim nekaterim – vključno s temle grobovškom – vcepil v možgane.

  4. Še nekaj je pozabil Grobovšek omeniti ob madžarski vstaji 1956. Avstrijci so odprli mejo za 300.000 beguncev (če sem si število prav zapomnil), JNA pa je hermetično zaprla mejo z ukazom, da se nanje tudi strelja (to mi je povedal sorodnik, ki je bil tedaj vojak).

Prijava

Za komentiranje se prijavite