V današnjem času, v civilizaciji v kateri živimo, ima boj za status velik pomen in pri mnogih dobiva že kar pošastne razsežnosti. Boj za status ni v stagnaciji, ne v upadanju, temveč se povečuje. Alan de Botton v svoji knjigi Skrb za status opisuje, da ljudje hlepijo po moči, slavi in bogastvu, ker na simbolni ravni iščejo ljubezen, ker jim ta ni bila bodisi dana dovolj, ker je nimajo ali ker jo potrebujejo. O motivih, ki nas ženejo, da bi dosegli čim večji status so pohlep (po denarju, slavi in vplivu). Motiv pohlepa nas vodi k doseganju statusa. Seveda je treba imeti v življenju neke ambicije, vendar zdrave, v realnih okvirjih, kar pomeni, da dosegamo tisto kar so naše avtentične želje, kar si v resnici res želimo,da dosegamo kar je v skladu z našimi zmožnostmi in sposobnostmi. Imeti nek status seveda ni nujno negativno, če opravljamo funkcijo, ki odraža neko našo afiniteto in interes – k tej funkciji spada tudi nek status, kar se odraža lahko tudi na življenjskem slogu in materialno. Problematičen je pohlep kot nebrzdana sla, ki odraža patološko lakomnost po denarju, slavi, moči in vplivu, in ki je na drugi strani le maska izpod katere se skrivajo nepremostljivi občutki inferiornosti, pomanjkanja ljubezni in sla po dokazovanju, da smo nekaj vredni.
V središču človeške motivacijske strukture se nahaja občutek lastne vrednosti, to je potreba za afirmacijo lastne osebnosti. Ta potreba je v naši civilizaciji dobila velikanske razsežnosti, a socialni status neke osebe predstavlja na nek način družbeni okvir v katerem se ta osnovna potreba zadovoljuje. To je z ene strani pripeljalo do dirke, kjer je edini cilj ne zaostati za drugimi, z druge strani pa do nezaslišanega dokazovanja simbolov statusa, ki morajo drugim pokazati do kod je nekdo v tej tekmi prišel.
V postsocializmu in v obdobju tranzicije smo lahko priča, kako se je boj za status okrepil. Ves primanjkljaj v standardu (vozni park, bivališča, obleke,…) se je skušal bliskovito nadoknaditi, in to tako, da se je pričelo na veliko kupovati, zlasti prestižne izdelke z Zahoda (ker so tudi postali lažje dostopni). Z vse večjim materialnim razslojevanjem je na eni strani nastal sloj »izbrancev«, ki v boju za status ne skrivajo tudi narcisističnih vzorcev obnašanja. Svoj občutek samopomembnosti, posebnosti, samoljubja in omnipotence, vzdržujejo s kopičenjem funkcij, dobrin in denarja.
Ni poanta v tem ali obstajajo simboli statusa ali ne, temveč v tem, katere vrednote v določenem času neka družba postavlja na prvo mesto in okrog katerih se bo skoncentrirala statusna simbolika. V sodobnem neoliberalnem kapitalizmu so dominantne vrednote zlasti materialne – posedovanje, imetje, družbena moč in vpliv, medtem ko tradicionalna in konzervativna družba prisega bolj na vero v Boga, modrost, sožitje z naravo, moralna načela, zvestobo, zdravje, iskreno ljubezen in prijateljstvo ter družinsko srečo.
Foto: www.guick-good-fortune.com
