Boj za srednji razred

6

Middle class - working classPred dnevi je v kolumni na Časniku Peter Sušnik predstavil zagate socialne države in se zavzel za racionalizacijo servisa socialne države pri nas. Eden od komentatorjev pod člankom, je glavni usmeritvi Sušnikovega članka nasprotoval z menda slabimi posledicami racionalizacije socialne države v Veliki Britaniji. Kot dokaz je navedel članek v  The Telegraph-u (politično bolj desno usmerjenem dnevniku) v katerem kolumnist opisuje »beden položaj« in frustracije britanskega srednjega razreda.

O slabšem položaju srednjega razreda v razvitih državah, vneto razpravljajo sociologi, politologi in ekonomisti. Frustracije srednjega razreda so gorivo za nastope populističnih politikov in tržna priložnost za medije. Saj, čeprav nezadovoljni, pripadniki srednjega razreda še vedno kupujejo medijske in kulturne dobrine.

Gledano absolutno blaginja srednjega razreda vseskozi raste. Relativno, glede na druge družbene skupine, pa se je v večini zahodnih držav standard srednjega razreda poslabšal. Bogati so postali še bolj bogati, srednjemu sloju pa za dobrine socialne države konkurira vse večja množica vzpenjajočega se proletariata in priseljencev.

»Zlata doba« socialne države je mit

Postavlja se vprašanje, ali bi bilo sploh mogoče z ukrepi socialne države in z davčno politiko pomagati srednjemu sloju, da bi se mu standard tudi relativno, glede na druge izboljševal?

Pred štirimi leti, ko je Angela Merkel še vodila racionalno politiko, je dejala: “ Danes Evropa predstavlja le nekaj več kot 7 odstotkov svetovnega prebivalstva proizvede četrtino svetovnega BDP-ja in financira 50 odstotkov vseh globalnih socialnih izdatkov. Očitno je, da mora Evropa trdo delati, če želi ohraniti raven blaginje in svoj način življenja. In še: »Vsi moramo nehati trošiti vsako leto več kot zaslužimo«.

Takrat je bil za Merklovo izziv, kako ohraniti nivo socialne države in ne kako se vrniti v neke za medijske potrebe idealizirane čase socialne blaginje v sedemdesetih letih. Nostalgijo po starih dobrih časih, ki jo prodajajo svojim naročnikom in kupcem mnogi zahodni mediji dobro poznamo tudi pri nas. Tudi nas pitajo z zgodbicami o srečnem delavskem razredu za tekočimi trakovi in v rudnikih, ki so samoupravljali, menda so vsi hodili na počitnice na morje, imeli avtomobile in gradili vikend hišice. Podobno kolumnist v članku v The Telegraph-u objokuje izginotje britanskega proletariata. »Ker Thatcherjeve niso ustavili pri rudarjih«, pravi, »so sedaj na vrsti beli ovratniki srednjega razreda.«

Ni je politične sile, ki bi lahko ohranila sto-tisoče rudarskih in mednarodno nekonkurenčnih industrijskih delovnih mest v Veliki Britaniji. Kot tudi ni politične sile, ki bi na primer v Prekmurju zagotovila, da bi tisoči še naslednjih nekaj desetletji delali za šivalnimi stroji.

A prav deregulacija Margaret Thatcher je omogočala, da so mnogi mlajši proletarci tistega časa ter potomci starejših proletarcev in številni priseljenci dobili delo v storitvenih dejavnostih. V  Veliki Britaniji  je v razred proletarcev (to so kvalificirani in polkvalificirani manualni delavci, brezposelni zgolj na državnih podporah ter prejemniki državnih pokojnin) v  sedemdesetih letih sodilo dve tretjini gospodinjstev, tretjina pa sodila v srednji in višji razred. Na prelomu stoletja sta bili obe skupini že enako veliki, danes pa je »proletarcev« le še 45%. Vir.

Le dostopnost kvalitetnih družbenih dejavnosti je lahko obliž na ranjen ponos srednjega razreda

Prav »prišleki« v srednji sloj so razlog za nejevoljo starega srednjega razreda. Večja gneča na trgu dela pomeni nižje plače. Če se sredstva za družbene dejavnosti (javna in zasebna) ne povečujejo sorazmerno z večjim številom uporabnikov, kvaliteta in dostopnost teh storitev pešata.

Stopnja nezadovoljstva in frustracij srednjega sloja v zahodnoevropskih državah je različna. Pregled različnih lestvic držav, ki merijo (ne)zadovoljstvo državljanov pokaže, da na frustracije najbolj vplivajo preteča nezaposlenost ter slabe razmere v zdravstvu in šolstvu.

Za zmanjšanje nezaposlenosti je potrebna gospodarska rast. Še nikjer je niso pospešili z višjim davki ali z ukrepi socialne države. Proračunske omejitve omejujejo državne investicije, tako da kot viri rasti ostanejo samo zasebne investicije in zasebna potrošnja.

Šolstvo deluje bolje v tistih državah, kjer javne (državne) šole glede kvalitete tekmujejo z zasebnimi šolami. Kjer so informacije o kvaliteti šol transparentne in kjer so sposobnosti učenca glavni kriterij za vpis v boljšo šolo.

Zdravstvo deluje bolje tam, kjer se državne bolnišnice držijo enake ekonomike kot zasebne. Kjer zavarovalnice skrbijo za konkurenčno ceno zdravstvenih storitev ter za to, da je košarica storitev, ki je zavarovancem na voljo, v povezavi z vplačili zavarovalnih premij.

Ko gre za kvaliteto javnega zdravstva in šolstva se Velika Britanija odreže slabše kot na primer Francija, Nemčija ali Skandinavske dežele, kar bi moralo biti v poduk tudi nam.  A to ni zaradi reform Železne lady, ki v ta dva sistema sploh niso resno posegle. Državno šolstvo in zdravstvo  na Otoku se žal le počasi izvijata iz birokratskega načina upravljanja, ki je značilen za velike državne sisteme.

Večja učinkovitost ustanov, ki izvajajo storitve na področji šolstva, zdravstva in socialne skrbi je edini obliž, ki ga lahko dobi srednji razred v zahodnih državah na svoj ranjeni ponos. Marsikje večjo učinkovitost lahko zagotovi privatizacija ali vsaj tak institucionalni okvir, ki večinsko državne ustanove spodbudi, da poslujejo tako kot da bi poslovale za zasebne lastnike.

6 KOMENTARJI

  1. Je IF sprovociral cel članek tukaj. Verjamem, da drži to kar piše glede 45% deleža proletarcev. V Sloveniji je 100%, tako kot je bil v komunizmu. Zato pa je povprečna plača 1000€, če je verjeti statistiki. Ali so vanjo všteti vsi tisti, ki delajo, pa jih nimajo več v evidenci na Zavodu, od zaposlitve so pa še zelo daleč?!
    Problem socialne države nastane takrat, ko država razglasi določene ljudi za reveže. Ko ne gre več za pomoč, ampak za sodbo! Ko začnejo gospodarji računat s tem, da bo država plačala njegove ljudi, ko jih bo pustil na cesti. In ko ljudem postane vseeno ali delajo ali pa so malo na zavodu, potem pa spet delajo, po možnosti pri istem podjetju.

    • A zdaj sem pa že jaz po tvoje, Zdravko, kriv za članek ( sem ga osebno naročil?) v britanskem The Telegraphu, ki je pojem resnega konservativnega žurnalizma celo bolj kot The Times? 🙁

      Mnenje je mnenje in menda imam do tega pravico. Matej Kovač malo preveč zlahka potegne vzporednico med zahodno Evropo iz 70.let in jugoslovanskim kardeljanskim samoupravljalskim čudaštvom. To pač ni isto; daleč od tega, čeprav smo realno imeli ekonomski model, ki je tedaj odstopal od tistega, ki vladal pod sovjetskim škornjem, med drugim po večji tržnosti in odprtosti meje.

      Pravzaprav članek govori tudi o 50, 60 letih kot o dobrih letih stalne rasti za srednji sloj. In to so bila bolj kot ne konzervativna leta. V Nemčiji in Italiji, ki sta obe doživljali gospodarski čudež še bolj kot VB, saj so ju ves ta čas vodili krščanski demokrati, ne neki socialisti, sindikalisti ali fanatiki velike socialne države.

      Torej članek postavlja pod vprašaj koristnost liberalne revolucije Thatcherjeve za srednji sloj, ne da bi hvalil kak socialistični model. In znatni rezi v javno šolstvo in zdravstvo so pod Thatcherjevo dejansko bili; tu se MK moti.

      Kontinentalna Evropa ni šla nikoli v tako močno liberalizacijo kot VB. Zanimivo, da Nemčija še najbolj pod socialdemokratom Schroederjem.

      Članek v Telegrahu tudi ni generalni napad na celotno zapuščino Thatcherjeve ali Reagana, kar je izrecno zapisano. Tudi IF ni počez napadel vse, kar piše Sušnik. 🙂

      • Nič slabega nisem mislil. Vesel sem, da tudi razni avtorji berejo naše komentarje, ne samo mi. 🙂
        Očitno si ga spodbodel. 🙂

        • Jaz sem tudi mislil, da nas razen sove ( pardon, Sove) ne bere nihče; da se do neke mere beremo le sami. 🙂

          Pa še to bolj slabo; v mojih tekstih je recimo polno banalnih lapsusov, črkarskih in pravopisnih napak- dobro da pri Časnik.si nimajo za lektorja kakega dr. Dularja; ta bi nam dal vetra. 🙂

  2. Naj mi vendar nekdo pove,kdo ali kaj je “srednji razred”v tej menda “brezrazredni”družbi…pa še to:Zakaj vas skrbi samo zanj,prav nič pa za obsežen spodnji,nižji sloj revnih ljudi,ki edini NE troši več,kot dobi-ti naj gredo nemara kar na Madagaskar k Pedru Opeki…v Sloveniji in Evropi pa se bodo naselili muslimani-iz katerih boste najbrž naredili neokomuniste ali pa sužnje-sicer pa je to eno in isto…

  3. To je pravilno. Da nekdo z znanjem odgovarja domačim socialistom z argumenti.

    Srednji razred je socialna država zadnjih 50 let počasi podržavila in zbirokratizirala. Danes je srednji razred =birokratski razred. Je odločilen za zmago na volitvah. Kar je tragično: z obljubami in državnim denarjem ga podkupujeta tako “levica” in “desnica”. Cerar je tipični predstavnik birokratskega rdečega telesa. Isto Rop, Drnovšek, Bratušek in Dobovšek (kot nova zvezda prevare milijona Slovencev : DOBRA DRŽAVA) Virant, Janša in Bajuk pa so bili birokrati črnega telesa.

Comments are closed.