Aktivisti LGBT v resnici želijo spremeniti moralni nauk Cerkve

37
1264

V Katoliški cerkvi je nedavno zelo odmevala razprava o dopisovanju med nekdanjim nuncijem v ZDA, nadškofom Carlom M. Viganňjem, in prefektom Kongregacije za škofe, kardinalom Marcom Ouelletom, glede nekdanjega kardinala Theodora McCarricka in papeža Frančiška. Zaradi prikrivanja več kot tisoč spolnih zlorab otrok, ki jih je zagrešilo več kot 300 duhovnikov, je pred kratkim odstopil ameriški kardinal Donald Wuerl …

Vprašanje o krivdi zaradi nedejavnosti vrhov Katoliške cerkve v zvezi s pedofilijo je resno, a v tej zadevi ni edino in najpomembnejše vprašanje, četudi so te afere dobile velike razsežnosti. Potrebno se je vprašati tudi o koreninah škandalov.

Sočasno ob spoznavanju te bridke resničnosti, postaja jasno tudi to, da v Katoliški cerkvi obstajajo gejevska združenja (klubi, forumi, lobiji …). Spodbujajo in financirajo jih tudi nekateri kardinali in škofje (npr. ameriški kardinal Blase Cupich?). Znano je, da so nekateri duhovniki istospolno usmerjeni in v Cerkvi opravljajo pomembne funkcije. Sociološke raziskave so že pred več desetletji ugotavljale, da je v ZDA homoseksualno usmerjenih okoli 50 % klerikov in kandidatov za duhovništvo. Danes jih je verjetno še več.

Prizadevanje za legitimacijo LGBT je javno in se poslužuje tudi katoliških medijev

Lahko rečemo, da se bije boj za legitimacijo LGBT v Cerkvi, za to, da bi to postalo v njej nekaj normalnega. To prizadevanje je javno in se poslužuje tudi katoliških medijev in drugih cerkvenih struktur. Če je vprašanje z zakonodajo urejeno v družbi, se zdi nujno to doseči tudi v Cerkvi. Kristjani naj bi se osvobodili t. i. »homofobije« in seksualne zavrtosti.

Vprašati pa se je potrebno o povezanosti med homoseksualnostjo in spolnim nasiljem klerikov. Znanstvene raziskave ugotavljajo, da je med t. i. »pedofili« 40 % homoseksualcev. Imajo prav tisti, ki zagovarjajo, da sta homoseksualnost in »pedofilija« dve povsem različni zadevi, medtem ko so raziskave pokazale, da homoseksualci zagrešijo 80 % tovrstnih zločinov? Ali Cerkev s tem, ko udomačuje homoseksualnost in prakticira posvečevanje homoseksualno usmerjenih kandidatov za duhovništvo, ne dela samomora?

Dejstvo je, da gre pri legitimizaciji homoseksualnosti v Cerkvi za spreminjanje njenega nauka. Pri tem aktivisti LGBT zavajajo javnost s pomočjo zlorabe jezika. Besede, kot so »sprejemanje« istospolnih oseb, »solidarnost«, »razumevanje«, »odprtost« …, niso ustrezne za to, kar hočejo doseči. V resnici želijo spremeniti moralni nauk Cerkve, krščansko antropologijo, biblično teologijo … Na novo in drugače kot doslej razlagajo nauk o stvarjenju sveta, odlomek o Sodomi in Gomori, ostre besede apostola Pavla o hotnikih moških, zahtevajo spremembo katekizma …

V Cerkvi do sedaj »smrtni grehi« postajajo človekova pravica

Legitimizacija homoseksualnosti v Cerkvi je v nasprotju z njeno dvatisočletno zgodovino in sproža med kristjani razdeljenost, zmedo in zaskrbljenost. Lahko to vodi tudi v nov razkol Katoliške cerkve, ki bo primerljiv s tistima iz leta 1054 in 1517?

Več ali manj se vsi strinjamo, da je pedofilija zločin in je tako v Cerkvi kakor zunaj nje velika rana človeštva. Mnogi, ki zaradi tega napadajo Cerkev, pa hkrati podpirajo homoseksualnost in se zavzemajo za pravice homoseksualcev v Cerkvi. V resnici pa prav homoseksualno usmerjeni duhovniki in škofje zagrešijo največ zločinov »pedofilije« in tudi drugih seksualnih zlorab. V resnici, če smo natančni, v večini primerov ne gre za pedofilijo, ki je zloraba otrok pred spolno dozorelostjo, temveč za »efebofilijo« – zlorabljanje pubertetnikov in mladostnikov med 12. in 16. letom; še bolj natančno povedano: gre za »pederastijo« – zlorabljanje pubertetnikov in mladostnikov. Zelo malo se govori o spolnih zlorabah že 18 in več let starih oseb, ki so prav tako kaznivo dejanje in so nedopustne.

Merila za presojanje homoseksualno usmerjenih kandidatov za duhovništvo

Očitno se je Cerkev v času Benedikta XVI. tega vprašanja zavedala, zato je stopilo v veljavo navodilo Svetega sedeža o merilih presojanja homoseksualno usmerjenih kandidatov za duhovništvo (Ratio fundamentalis institutionis sacerdotalis, 2005). Homoseksualno usmerjeni kandidati za duhovništvo ne bi smeli biti posvečeni v duhovnike. Ali se škofje in odgovorni v semeniščih tega držijo? Ali pa tudi to navodilo sploh ne velja več? Ali je problem v tem, da se ta dokument še vedno priznava, a se ga različno interpretira, ker je nedorečen?

Omenjeni dokument homoseksualno usmerjene kandidate razdeli na tri kategorije: na tiste, ki homoseksualnost prakticirajo; na tiste, ki imajo močno homoseksualno usmerjenost; in na tiste, ki podpirajo gejevsko kulturo. Ko gre za prvo in tretjo kategorijo, je jasno: taka oseba, ob vsem dolžnem spoštovanju do nje, ne more biti posvečena v duhovništvo. Problem je druga kategorija: kdo in kako presoja, ali ima neka oseba močno ali le rahlo in prehodno homoseksualno tendenco? Kaj pa, če se bo ta tendenca po posvečenju razvila in povečala? V tem primeru bi morali odgovorni možje počakati, da »prehodna, razvojna homoseksualna nagnjenja« preidejo.

Legitimizacija homoseksualnosti v resnici ni le zadeva Katoliške cerkve

Vprašanje legitimizacije homoseksualnosti pa v resnici ni le zadeva Katoliške cerkve, temveč je problem celotne družbe. Po nekaterih ocenah kleriki zagrešijo okoli 10 % t. i. pedofilije, kar ni malo. Vseeno  pa se je potrebno vprašati tudi o še okoli 90 % tovrstnih zločinov. (ne da bi s tem opravičevali klerike!)

Ali bomo denar in energijo vlagali le v medijsko propagando LGBT in po drugi strani v medijski linč seksualnih škandalov, v sodne tožbe, psihoterapijo, namenjeno žrtvam, in v zapore za zločince, ob tem pa nič naredili na področju preventive? Mar ni sprevrženo in hinavsko, da družba, ki celo v vrtcih in šolah vzgaja otroke za homoseksualnost, hkrati obsoja pedofilijo, ki jo proizvaja sama? Oblasti dvakrat kradejo davkoplačevalskih denar: prvič za »gendersko« indoktrinacijo in drugič za odpravljanje škodljivih posledic le te. Kje je pamet?

Objavljeno v Slovenskem času, prilogi tednika Družina, decembra 2018

37 KOMENTARJI

  1. Ali se tudi v protestantski cerkvi dogaja toliko homoseksualnosti in pedofilije? Ne vem, če s tem v zvezi obstaja kakšna raziskava. Toda ni slišati, da bi se tudi tam dogajale takšne stvari.

    Če se tam to ne dogaja, je skoraj gotovo, da je v KC osnovni vzrok za to težavo celibat. Če je tako, navedeni ukrepi ne bodo kaj prida zalegli.

    • No, zadeva le ni tako preprosto črno-bela kot ste nakazali v zadnjem odstavku. Sicer pa ja: tudi prostestanske skupnosti imajo težave z zlorabami (npr. v Ameriki) ampak razlika je v tem, da so to precej manj strukturirane in se ne ve točno koga “zagrabiti” oz. se obtoži kakšnega pastorja, kar je precej manj odmevno kot, če za njim stoji institucija. Po drugi strani so Ameriške prostestanske skupnosti “Ameriške” medtem, ko je pa katoliška Cerkev, “tuja.” Do domačih so precej bolj razumevajoči kot do tujcev…

  2. Matej, odlično, nikakor ne morem mimo občutka, da nekdo želi izenačiti homoseksualnost in pedofilijo.

    Pedofilija je najbolj zavržno dejanje in zločin, kar je sploh možno na svetu. In RKC to uspešno skriva, papež nekaj vsake toliko časa “bluzi”, da so vsi zadovoljni, predvsem mediji, da ga opevajo, kako se on bori proti zlorabam otrok.

    Vsaka zloraba otroka je povezana s tem, da odrasli človek ni zmožen vzdrževanja odnosov z odraslimi ljudmi, da ni zmožen vživljanja v otroka, da ne čuti, da ni čustveno stabilen in hkrati deluje tako, da ustrahuje otroka na vse možne načine, da se za zlorabo ne bi izvedelo.

    Ne vem, v kaki povezavi s pedofilijo naj bi bila homoseksualnost, to sprašujem avtorja članka. Jaz verjamem, da zelo forsirajo teorijo spola, homoseksualnost v ospredje in da to ni nič kaj takega. Seveda saj po definiciji homoseksualnost že dolgo časa ni več motnja. Vendar jaz verjamem, da se je to zgodilo v določenem obdobju načrtno, saj moje mišljenje je, da če se otrok rodi v srečno družino, kjer dobi vse, kar za življenje rabi (predvsem govorim tukaj o čustvenih potrebah), ne more postati homoseksualec/lezbijka.

    pridružujem se tudi AlenkiN in tinetu.

    • Raziskava je pokazala, da so pedofilska dejanja v Cerkvi bila delo homoseksualcev, mislim, da je odstotek tam preko 80. Gre za psihopate, ki se uživajo v nadmoči nad človekom, zato vsaka žrtev ni dobra. Skratka ne gre za sex, ne gre za odnos z žensko, gre za občutek nadmoči.

    • Pedofilija je najbolj zavržno dejanje in zločin, kar je sploh možno na svetu
      ===
      Če je tako, potem je treba te kar streljati. Če pa bi vi radi nabirali politične točke s takšnimi stavki, potem je to seveda nekaj drugega. Glede na to, da je večina zlorab homoseksualnih, najbrž to dvoje ni težko povezati! Problemi postanejo še večji ko se jih lotijo razni svetohlinski božji odvetniki.

    • Aja, Barbara, po kateri in čigavi definiciji homoseksualnost ni več motnja? Me zelo zanima. In da homoseksualnost ni nič kaj takega. Zame je homoseksualnost odklon v naravi, odklon od principa jin-jan, če hočete, ki ga je treba tolerirati, v nobenem primeru pa forsirati in favorizirati, npr. s paradami ponosa. Kakšnega ponosa neki?

        • Trdim, da je potrebno povedati vse. Pred nekaj desetletij je bila homoseksualnost bolezen ali motnja, ki se je zdravila. Potem se je pa nekaj ljudi zmenilo in so homoseksualnost brisali iz seznama bolezni. Sedaj se ne zdravi več – uradno seveda.

          Točnejše podatke, predvsem kateri ljudje in kako so brisali, pa poiščite sami na internetu. Je zanimivo.

          • Zakaj naj bi bila homoseksualnost motnja ali bolezen? Zgolj zato, ker je tako zapovedano v svetih knjigah treh nestrpnih in neznanstvenih semitskih monoteizmov? Sodobna Evropa je pač utemeljena na renesansi, razsvetljenstvu in znanosti, ki so antiteza zahojenosti in nestrpnosti puščavskih monoteizmov.

          • Homoseksualnost je nedvomno odklon od normale. Ali do tega prihaja zaradi naravne napake v genih ali je to posledica življenjskih okoliščin ali obojega je stvar znanosti. O tem obstaja sicer vrsta pseudoznanstvenih ideološko pogojenih študij, malo pa res znanstvenih.

            Kako ta odklon imenujemo, je drugo vprašanje. Toda dejstvo je, da bila homoseksualnost pred nekaj desetletji, vsekakor mnogo desetletij po renesansi in razsvetljenstvu, uradno obravnavana kot bolezen, ki se jo da zdraviti. To so preprosto dejstva. Do spremembe naziva je prišlo bolj na podlagi političnih pritiskov kot znanstvenih dejstev.

          • Biolosko gledano je homoseksualna usmerjenost nesmotrna ali nesmiselna. Neobicajna, redka. Take pojave so od nekdaj v medicini in psihologiji oz.psihiatriji obravnavali kot bolezenske odklone. Tudi ce niso imeli kaksnih usodnih posledic za funkcioniranje osebe, tudi ce jih ni bilo smiselno ali mozno ucinkovito zdraviti.

            Politicno oz.ideolosko utemeljena akcija je vplivala, da so v 70.letih prejsnjega stoletja homoseksualnost strokovna zdruzenja brisala s seznama motenj. Lahko bi brisali tudi sodomijo ali celo pedofilijo, ki je v umetniskih krogih, recimo v filmih ne tako davno imela celo domovinsko pravico. Sadizem in mazohizem tudi nekateri ze brisejo iz seznama motenj in odklonjskih vedenj, ce sta ” sporazumna”. Ze zdravorazumsko je jasno, da je uzivanje ob nasilju in mucenju odklonsko in bolestno.

            Tudi ce imamo homoseksualno nagnjenje za bolestno, to nikakor ne pomeni nujno obsojanje osebe s taksnim nagnjenjem. Nasprotno, tako obsojanje je nemoralno, ce oseba ne nosi krivde, da ima taksno nagnjenje ali bolezen. Drugo je vprasanje, kako se s temi nagnjenji sooca. Katoliski duhovnik se je prostovoljno zavezal k odpovedi seksualnemu zivljenju, homoseksualnemu toliko bolj kot heteroseksualnemu.

  3. Vrh glave imam tega problema. Vsebina krscanske vere ni to. Ce so se katoliski duhovniki svobodno zaobljubili cistosti, naj jo zivijo. Ce ne morejo, naj zapustijo duhovniski stan. Ce je zahteva po odrekanju seksu prehuda, naj Cerkev odpravi obveznost celibata. Naj imajo druzine kot evangelicanski in pravoslavni kolegi in kot je krscanski ideal oz. norma. As simple as that.

    Sit sem ukvarjanja s to patologijo. Cerkev ni namenjena temu, ni za to ustanovljena. Sit sem tudi, da se tema zlorablja za vojno proti Francisku. A je on homoskualec? Karkoli nakazuje, da bi bil pedofil ali da bi zavestno scitil pedofilne duhovnike? Ne. Torej dajte ze mir s tem mesanjem dreka!

    • Toda kaj, ko pa je to tako luštno. Vsak, ki ima 5 minut časa, da ga kvalitetno porabi za pljuvanje po Cerkvi, je že tu, tudi na Časniku.
      Tu ne gre za problem celibata, ampak za nečistovanje v svoji najtežji manifestaciji kot sta homoseksualnost in pedofilija. Kako pa se tega lotit, ne vem. Filozofiranje in pljuvanje zagotovo nista dovolj. Sta pa zagotovo najboljši metodi za borce iz foteljev, kot je tale naša ga. Barbara.

  4. Na žalost si gospod IF tako kot vselej zatiska oči. Upam da ne bo prepozno in bo tudi on spregledal. Je pa žalostno da zaradi homosexualcev v cerkvi trpijo tisti pravi duhovniki. Upam da cerkev dobi reformatorja in pomeče iz njene sredine vse, kateri delajo proti Božji volji.

  5. Kapodistrias, mislim, da ste narobe razumeli, kar sem napisala. Še enkrat si preberite: “Jaz verjamem, da zelo forsirajo teorijo spola, homoseksualnost v ospredje in da to ni nič kaj takega. Seveda saj po definiciji homoseksualnost že dolgo časa ni več motnja. Vendar jaz verjamem, da se je to zgodilo v določenem obdobju načrtno, saj moje mišljenje je, da če se otrok rodi v srečno družino, kjer dobi vse, kar za življenje rabi (predvsem govorim tukaj o čustvenih potrebah), ne more postati homoseksualec/lezbijka.”

    Torej jaz ne zagovarjam teorije spola, lgbt teorij itd. Jaz sem napisala, da nekdo forsira to, da bi ljudje mislili, da ni nič kaj takega in v določenem obdobju so psihologi/psihiatri začeli govoriti, da je homoseksualnost normalna. To nisem jaz ugotovila. Želela pa sem napisati, tako kot ste vi opredelili in sama tudi tako mislim, da je homoseksualnost odklon in da če se otrok rodi v družino, kjer so mu zagotovoljene vse čustvene potrebe, nima potrebe, da bi razmišljal o tem in bil zmeden, katerega spola je. Spola sta pa dva, moški in ženski, tako kot sta jin in jang v naravi.

  6. In g. Zdravko, nisem borka iz fotelja, se nimam za borko, ker borci so navadno “levičarji”, za kar se pa sama nimam. Ker pa delam na področju dela z otroki in mladostniki ter družinami, pa zelo poznam razvojno psihologijo, poznavanje spolnih zlorab in pedofilije za štirimi stenami in vsemi ostalimi stenami.

    • Prav to pocne Francisek. In cela vrsta, tisoci katoliskih duhovnikov. Danes. In vceraj. 50, 100, 500, celo 2000 let nazaj. Dovolj je kritizerstva in kverulantstva. Vse kulture prezivijo, dokler ohranijo spostovanje do svojih duhovnih voditeljev. Spostovanje in hvaleznost. Zasluzi si jo tudi velika vecina katoliskih duhovnikov. Ne le vceraj, tudi danes.

  7. Avtor opisuje vzroke, zakaj propadata Evropa in Severna Amerika. Noben zid ne bo koristil nobeni izmed teh dveh celin, če si z neredom sami kopata jamo. Ne tisoče zakonov nič ne koristi, če ni osnovnega reda. Zakaj prišleki (migranti, begunci, teroristi) zmagujejo? V čem je njihova bistvena prednost pred Evropejci? Držijo se svojega reda, čeprav je slab!

Prijava

Za komentiranje se prijavite