Bogokletje in svoboda govora

10
34

Kadar so se v preteklosti pojavile javne zahteve po usmrtitvi ali kaznovanju tistih, ki so se nespodobno izražali o ustanovitelju islama preroku Mohamedu, so novinarji in umetniki upravičeno skočili v zrak. Evropa 21. stoletja ni kraj, kjer bi tovrstne konflikte razčiščevali z nasiljem na ulici – pa četudi gre za enega od bistvenih elementov vere, kar prepoved bogokletja nedvomno je. Vendar se novinarji in njihovi simpatizerji pogosto motijo v ključni predpostavki, ko tovrstne pritiske in grožnje razumejo kot omejitev svobode izražanja in tiska. Prvič, ko bogokletje enačijo z mnenjem. Izražanje mnenja je v sodobni demokratični zaščiteno. To je prav in nujno. A bogokletje ni mnenje, podobno kot ni mnenje trditev, da je sosed lažnivec. Drugič, kadar predpostavljajo, da jih svoboda govora in tiska odvezuje od osnovne etične zahteve, ki je odgovornost za drugega in za dobro družbe.

Bogokletje ali blasfemija se nanaša na kršitev zahteve po absolutnem spoštovanju in nedotakljivosti presežnega Boga, ki je zapisana v drugi zapovedi judovsko-krščanskega dekaloga: “Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!” Ta zapoved ne ščiti Boga. Bog tovrstne človekove pomoči ne potrebuje. Pač pa z upoštevanjem te zapovedi človek ohranja živo zavest, da presežnega Boga ni mogoče zaobjeti z omejenim umom, kaj šele z besedo ali sliko. Skratka, z njim ni mogoče manipulirati. V najbolj strogi interpretaciji je vernikom prepovedano upodabljati Boga in izgovarjati njegovo ime. V islamu so prepoved razširili na preroka Mohameda. V krščanski kulturi, ki je eden od temeljev evropske civilizacije, smo to praviloma razumeli kot nespoštljivo izražanje o Bogu, Kristusu in v manjši meri tudi o Mariji in svetnikih.

Razumevanje bistvene razlike med mnenjem in bogokletjem slovenskim novinarjem dodatno otežuje njihovo šolanje in socializacija. Tole je sicer posplošena, vendar po moji izkušnji resnična trditev: da večina tistih novinarjev, ki so se šolali v Sloveniji in svoj poklic prakticirajo izključno znotraj meja te države, na religijo gleda kot na neke vrste ideologijo, se pravi, neke vrste praktično filozofijo. Večina jo verjetno razume kot nekaj zaostalega, preseženega. Vendar je med njima pomembna razlika: za razliko od religije je filozofija človeška kategorija in ne stvar razodetja presežnega Boga.

To enačenje filozofije in religije zamegljuje omenjeno razliko med človeškim in božjim, med imanenco in presežnim. Religija se sicer lahko sprevrže v ideologijo in marsikatere ideologije so želele nadomestiti religijo, vendar ju zaradi tega ne gre enačiti. Mnenje človek lahko spremeni, ga dopolni ali zavrže. Razodeto versko resnico lahko sprejme ali ne, lahko jo bolj ali manj razume, a spremeniti je ne more, saj ni odvisna ne od njegove pameti ne od njegove moči. Novinar torej, ki te razlike ne vidi ali je noče upoštevati, se igra z ognjem. Slovenski družboslovci, ki se tako radi ozirajo proti Skandinaviji, zagotovo poznajo primer Jyllands-Posten.

Filozofsko mnenje ali prepričanje ni isto kot razodeta verska resnica. Človek ima vso svobodo, da razodete resnice ne sprejme. Vendar bo pokazal nevednost, nizko raven kulture in včasih celo omejenost, če bo do vere in vernikov nespoštljiv ali jih bo celo zaničeval. Če je ta človek novinar, bo poleg omenjenega tudi pokazal, da mu ni mar za ljudi. To pa je že vprašanje profesionalnosti in ne le osnovne človeške etike.

Brezvladje, nasilje ali harmonija?

Danes skoraj ni demokratične države, ki bi z zakonom prepovedala blasfemijo. Zakonodaje se ponavadi omejijo na prepoved podpihovanja verske nestrpnosti. Tako z zgodovinskega kot stvarnega vidika gre za isto zadevo. Izkušnja kaže, da ni pametno dražiti ljudi, ko gre za tako občutljivo in pomembno področje, kot je vera.

“Strpni” Zahodnjaki in nerazsvetljeni, “fanatični” tretjesvetniki se med seboj razlikujejo glede sankcioniranja bogokletja. Prvi smo glede zapovedi absolutne svetosti božjega imena tako otopeli, da kršitev povečini še opazimo ne. Drugi so božjo nedotakljivost pripravljeni braniti tudi s silo. Ne prvi ne drugi pristop pa ne spremenita dejstva, da je slabo za človeka, kadar se spozabi proti Bogu. Verniku ne more biti prijetno, če živi v svetu, kjer sosedje ne spoštujejo njegovih globokih prepričanj. Tudi če se ne bo odzval z nasiljem, tako stanje zagotovo ne more doprinesti k družbenemu sožitju, miru in blagostanju. Kaj ima Slovenija od tega, da nekdo, ki ima v rokah zvočnike in časopise, draži ljudi, ki jim je vera sveta?

K temu lahko dodamo empirično preverljivo dejstvo, da izpraznjeni božji prestol zelo hitro zasedejo razni človeški “bogovi”, ki so praviloma veliko manj prijazni do človeka, kot je transcendentni in sveti Bog. Naj zadostuje primer Severne Koreje. Tako imamo vsaj dva dobra razloga, da smo tudi dediči razsvetljenstva spoštljivi do presežnega Boga.

Družbe pa, ki niso šle skozi proces razsvetljenstva in sekularizacije, pogosto trpijo zaradi nasilja, ki ga sproži nespoštljiv odnos do bistvenih elementov dotične vere. To dobro vedo Salman Rushdie, ki bo večino svojega življenja preživel skrit in pod varstvom policije. To vedo tarče napadov na Evropejce in kristjane, ki jih je sprožila nepremišljena objava karikatur o preroku Mohamedu ali sežig Korana v Afganistanu. To vedo stotisoči kristjanov v večinsko muslimanskih in hindujskih deželah, ki morajo živeti v nenehnem strahu, da bo njihova verska praksa razumljena kot bogokletje. In tako naprej…

Za konec še kratek teološki ekskurz

Kako resna je zadeva, lahko vidimo na primeru Jezusa Kristusa. Formalni razlog za njegovo smrtno obsodbo je bilo bogokletje, saj se je – po besedah velikega duhovnika Kajfa – delal enakega Bogu. Ko so ga privedli pred Poncija Pilata, so zadevo sicer najprej “prevedli” v politični jezik in mu natvezili, da je bil Jezus upornik. Rimski upravitelj ni bil od včeraj in je ob prvem pogledu na Jezusa vedel, da ne ogroža rimskega cesarstva –vsaj ne na način, ki bi bil vojaško in politično relevanten. Šele ko je judovske veljake pritisnil ob zid, so prišli na dan s pravim razlogom. Delal se je enakega Bogu. Ko je to slišal, se je ustrašil. Tudi razsvetljeni predstavnik velesile mora v teh rečeh biti skrajno previden.

Paradoks tiste velike noči v antičnem Jeruzalemu je v tem, da so Jezusovi tožniki v gorečnosti za “božjo stvar” ubili Boga. To nam je lahko v trajen opomin, da je tudi v primeru bogokletstva sodbo treba prepustiti Bogu. Ravno to je svojim kolegom svetoval Gamaliel, vendar ga niso poslušali. Ko človek zadeve vzame v svoje roke, prej ali slej uporabi silo in uniči ravno tisto, za kar si prizadeva. To je lekcija Velike noči, ki jo človeški revolucionarji praviloma spregledajo.

Če je Jezus, ki se je edini upravičeno smel razglasiti za Božjega sina, to kršenje druge božje zapovedi plačal z lastno krvjo, potem je verjetno na mestu, da se navadni smrtniki (med katere sodijo tudi novinarji) zamislimo. Zakaj bi drezali v nekaj, kar je v treh zelo vplivnih religijah razglašeno za sveto, se pravi, “off limits” za profano rabo? Če celo neizobražen človek uspe vse povedati brez žalitev in drezanja v sveto, bodo verjetno to zmogli tudi visoko pismeni novinarji.

Če pa kdo misli, da se lahko požvižga na vse skupaj, ker je pametnejši od milijard judov, kristjanov in muslimanov, naj pomisli, da njega, za razliko od omenjenih religij in vernikov, jutri ne bo več. Predvsem pa naj svojo svobodo živi odgovorno.


10 KOMENTARJI

  1. A, gospod Lah je pokazal svoje prave barve – kolca se mu po cenzuri in verjetno tudi po inkviziciji. Pa tako se je trudil, revček, da bi nam dokazal, da ni večjega in bolj prepričanega demokrata na celem širnem svetu kot je on …

  2. Veselo veliko noč tudi tebi, Janko.

    Vidim, da si komentar zapisal, še predno si prebral do konca. Če želiš, piši moderatorjem in ti ga bodo zagotovo izbrisali.

  3. Hvala, p.Peter!
    Zelo oči odpirajoče in koristno.
    Potrebujemo vas, pridite kmalu domov v Slo!
    bless, Bernardka

    • Spoštovana Bernardka,

      danes goduješ, zato Ti želim, da z vsemi, ki te imajo radi doživiš kaj lepega. Tista, čigar ime nosiš pa naj Ti izprosi obilo božjega blagoslova…

      S spoštovanjem.

      Franci Koncilija

  4. Hvala Peter,
    sedaj to področje vidim bolj pregledno in logično.

    Zmotili sta me besedi, ki sta nasprotn,i a na prvi pogled enaki:
    Presežni Bog (transcedentni) in ” za njih je vera nekaj preseženega” ( passe).

    Že dalj časa opazujem obnašanje socialistov, fašistov, komunistov, ki so iz svoje kvazi pravične ideologije naredili IDEOLOGIJO SOVRAŠTVA oz. kar ideologijo, ki hoče postati religija.

    Od daleč zgleda groteskno, ko gledamo Severno Korejo in Mjanmar ( Burma; boditi pozorni kakšna cenzura vlada v Sloveniji glede poročanja iz Burme). Če pa gledamo koliko ovcam se kolca po socialistični ( fašistični) SFRJ – pa ni več smešno.
    Niti ni več smešno, ko nam že desetletja pridigajo o strpnosti, sami pa non stop nabijajo sovražni govor in blasfemijo. Ne samo sovražni govor, dejansko izvajajo sovraštvo.
    In hudo je ker te pravljice še vedno ni konec, saj Zlo socializma v Sloveniji še kar vlada.

  5. Zanimivi paradoksi, kajne Pavel 🙂

    Prejle sem odprl Osservatore Romano in ugotovil, da Wolfgang Schaeuble pravi skoraj dobesedno isto, seveda z malo več avtoritete kot jaz. Priporočam – tako Schaeuble-ov članek kot papežev govor v nemškem Bundestagu, ki je ratzingerjevsko briljanten.

    http://www.osservatoreromano.va/portal/dt?JSPTabContainer.setSelected=JSPTabContainer%2FDetail&last=false=&path=/news/cultura/2012/088q12-Fede-in-Dio-e-limiti-del-potere.html&title=Fede in Dio e limiti del potere

  6. Se povsem strinjam s trditvami, bi pa še dodala, da bi s strpnostjo in upoštevanjem božje volje vsi dosegli višji nivo dostojanstva in ne bi bilo ne prepirov in ne vojn. Ker pa se že v šolah podpihuje nestrpnost do vernih ljudi in se zaničuje njihove moralne vrednote ter verska prepričanja s tem, da naše otroke prevzgajajo iz vernih otrok v popolnoma zmedene in polne dvomov, saj jih učijo, da je SVETO PISMO ena sama laž, ki si si jo izmislili duhovniki, da imajo neumneže v oblasti, in da Bog ne obstaja v resnici. Učijo jih tudi tako imenovanih “MODERNIH MORALNIH VREDNOT”, in sicer, kako lepo je biti homoseksualec in imeti odnos namesto z žensko, z moškim. SpraŠUJEM SE, DOKLEJ ŠE?

  7. Janko, g. Petra poznam iz gimnazijskih let, in sem ponosen na to. S tem, kar si napisal, prav zaprav razodevaš bolj svoje ideološke predsodke in kot tak ne moreš biti enakovreden razpravljalec pri temah, kjer naj bi se z znanjem in osebno razgledanostjo medsebojno bogatili, ne pa drug drugega blatili in žalili. V zgornjem sestavku in nasploh v pisanju patra Petra Laha ni nikakršnega žaljenja.
    Najmanj, kar bi moral storiti, bi se moral resno zamisliti ob zadnjih treh vrsticah zgornjega sestavka.
    Če bi imeli prav ateisti, potem so sami sebi največji problem, ker nimajo trdne podstati na kateri bi lahko verodostojno gradili smisel človeškovega obstoja. Če je človek pošten do sebe in do drugih, mu obstoj absolutnega ne more delati večjih težav. Nasprotno! ravno iz tega prepričanja črpa svojo moč, da zdrži, da v “boju” z brezbožtvom v sebi zmaga in obstane. Zato je boj proti absolutnemu jalovo početje, obsojeno na skorajšen dokončen poraz. Veren človek ima namreč Jezusovo zagotovilo: “Jaz sem svet premagal.” Kdor v zvestobi veri vztraja, slej ko prej spozna, da je bog resničnejši od sveta, ker svet ni večen, niti vesolje, ki mu je že dokazan začetek in stem ovržena največja zmota dvajsetega stoletja, ki je bila v naši jugi ena najsvetejših dogem; vera v večnost in vsemogočnost materije, aksiom, ki se je ob velikem poku stvarjenja razblinil kot milni mehurček.
    Omenil si tudi inkvizicijo in cenzuro, po čemer naj bi se patru stožilo… Da se vam stoži po enoumju, je več kot očitno. Inkvizicija sama po sebi ni bila nič spornega. Postala pa je problem, ko se je vse skupaj začelo mešaati s posvetno oblastjo. Vse skupaj je preveč kompleksno, da bi upravičevalo njeno uporabo za omaloževanje resnične identitete cerkve in njenega poslanstva, ki je v Jezusovem naročilu apostolom, naj vsem narodom oznanijo veselo blagovest odrešenja, ki je povzeta v štirih evangelijih in ostalih knjigah SP Nove zaveze in nauku sv. katoliške cerkve.
    Janko, in tebi podobni po prepričanju, oprostite mi če sem se kje nerodno izrazil. med drugim bi rad povdaril, da smo se ljudje med seboj dolžni spoštovati, neglede na spol, raso, verko ali politično prepričanje.
    Za deset zapovedi pravite, da so se jih izmislili duhovniki, da lažje vladali ljdstvu. To je veljalo za poganske religije. Ne rečem, da ni nikoli bilo težnje po takšnem ravnanju tudi v monoteističnih religijah, kot so judovska, krščanska in islam. Jezus, ustanovitelj krščanstva, je bil jasen:
    Vladarji tega sveta ukazujejo svojim služabnikom. Med vami pa naj ne bo tako. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik…” Lahko rečem, da me je ravno to prepričalo, da sem postal kristjan.
    Vem, da nismo v vsem tem vedno za zgled, a prizadevamo si..včasih bolj včasih malo manj uspešno. Za take, ki hočejo biti na vsak način kristjani, pa nam to ne uspeva najbolje, se izkreno opravičujem. Vendar smo kljub napakam poklicani, da gremo po poti križa naprej v zvestobi svojemu velikemu vzorniku in učitelju Jezusu Kristusu.
    V velikem upanju , Janko, da bomo kmalu spoznali, da je On naša skupna usoda in da je za nas vse najboljše, da med seboj konstruktivno sodelujemo, te in vse različno misleče najtopleje pozdravljam. Poklicani smo, da gradimo boljši svet – skupaj

  8. Razmišljanje Francija Koncilije o Veliki noči v Jeruzalemu, ki jo avtor obravnava v teološkem ekskurzu.

    Praznovanje Kristusovega vstajenja pomeni verovati, da od ljudi izgnan in umorjen Jezus – živi. To je še posebej pomembno v času, ko se na globalni, državni in na ravni posameznega človeka vzpostavlja nadzor mrežnih centrov moči. Zadeva postane še bolj zanimiva ob primerjavi centrov moči v Kristusovem času in danes. Ni veliko drugače.

    Nazarečana, ki je bil Judom v pohujšanje, Grkom in Rimljanom pa v posmeh, politika in oblast sploh nista zanimala, saj se je dobro zavedal, da je oblast hitro pokvarljivo blago. Kristus se pri uresničevanju svojega projekta, učlovečenju, vstajenju in odrešenju, ni opiral na nobeno posvetno oblast. Po dva in dva je poslal svoje učence v svet oznanjati nov revolucionarni nauk »ljubezni«, kar je pomenilo »dovolj za tistega, ki hoče in preveč za tistega, ki noče« vse do današnjih dni.

    Še preden so Kristusa postavili pred cinično – skeptičnega Pilata, torej pred zakonito okupatorsko oblast, je veliki duhovnik Kaifa ob zasedanju sinedrija pretrgal svoja oblačila in zahteval Njegovo smrt rekoč:«Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« (Jn 18, 14b). Te Kaifove besede so bile izraz strahopetstva in klečeplazništva pred centrom moči, ki so jo poosebljali Rimljani. Menil je namreč, da se bo z likvidacijo Kristusa priljubil rimski oblasti, ki bo zagotavljala mir med pashalnimi prazniki, sam pa bo povrhu vsega obdržal še visok verski in družbeni položaj…

    Kajf pa se ni zavedal, do so bile njegove besede globoko preroške. Prinesle so božje sporočilo, ki v celotno človeštvo prinaša resnično novost: uresničitev odrešenja. To je bilo veličastno božje poigravanje s centri moči, ki so s tem namesto, da bi uresničili svoje globalne načrte, cilje in interese, namesto da bi multiplicirali svoje nedotakljive moči, so postali sredstvo za osvoboditev celotnega človeštva in vsakega človeka posebej. S tem je Bog pokazal, da so brutalnost, prelivanje krvi, grožnje in izkoriščanja nad ljudmi, ki jih izvajajo centri moči – ničevi. To zato, ker je ponižan in umorjen Jezus Kristus s svojo ljubeznijo, predanostjo, žrtvovanjem in vstajenjem dokazal svojo moč odrešenja, pravičnosti, resnice in svobode, skratka pokazal je moč poveličane materije. Kristusovo vstajenje je tako enkratno, da povsem na nov edinstven način osmisli človekovo življenje in smrt, človekovo srečo in trpljenje.

    Tako kot Jezusovo vstajenje v Jeruzalemu ni uničilo rimsko okupatorsko oblast in druge takratne centre moči, tudi dandanes ni pričakovati, da bo vstali Kristus odstranil mreže današnjih centrov moči, ki generirajo krivice, pristranskost, zlorabe in izkoriščanja. Jim pa zato daje popolnoma drugo razsežnost, povsem drug pomen. Nosilci sodobnih centrov moči sicer lahko uničujejo nacionalne ekonomije in so gospodarji življenja in smrti, ne morejo verujočim vzeti vero v večno življenje in vstajenje po smrti. Zato je sleherna velika noč priložnost, da se zazremo vase, da se prostovoljno postavimo v božje okolje, ki nam jamči dostojanstvo notranje lepote bivanja in »življenje v izobilju« (Jn 10, 10), ki ne mine v božjem kraljestvu resnice, pravice, ljubezni, svobode in miru…

  9. Kulturen človek se ne norčuje iz ničesar, kar je drugim sveto.

    Kdo pa smo, da bi smeli soditi.

    Versko čustvo je za spolnim nagonom drugo najmočnejše čustvo, kar površni in nevzgojeni ljudje radi pozabljajo in sramotno podcenjujejo..

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite