Bogdan Vidmar: Poročanje medijev o »Family day« v Rimu

family day rimV soboto, 30. 1. 2016, so se mnogi Slovenci predajali evforiji ob uspehih slovenskih športnikov. Dan »sedmih stopničk«. Moški skoki v Saporu: 1. Peter Prevc, 2. Domen Prevc, 3. Robert Kranjec. Moški smuk v Garmisch Partenkirchnu: 2. Boštjan Kline. Ženski veleslalom v Mariboru: 2. Ana Drev. Ženski skoki v Obersdorfu: 3. Ema Klinec. Moško deskanje v Moskvi: 3. Rok Marguč. Žal je dan, kot ga za slovenski šport še ni bilo, zasenčila huda prometna nesreča na primorski avtocesti.

Medtem je v Italiji, v Rimu, na »Circo Massimo« potekal shod za ohranitev »naravne družine«. »Dam, kot ga še ni bilo!« Ta dan bo šel v zgodovino Italije, kot dan enega izmed največjih shodov v zgodovini te države in kot eden največjih shodov za ohranitev lepote »naravne družine« v svetovnem merilu. Velika množica Italijanov je svojim voditeljem, pred glasovanjem v senatu, ki bo potekalo v februarju, sporočila, da so proti osnutku novega družinskega zakona (disegno di legge Cirinnà), da »otrok ni pravica«, da so proti »nadomestnemu materinstvu«, proti vzgoji otrok po teoriji spola, proti t. i. »homofobnim zakonom«, da otrok ni proizvod in maternica ni stroj.

Po shodu »ljudstva družine« 20 junija 2015, je to bil že drugi veliki shod Italijanov. Poleg tega v Italiji že od leta 2013 redno potekajo bdenja »Staražarjev« (Sentinelle in Piedi), ki povezujejo ljudi neglede na njihovo politično, versko in nacionaln pripadnost. Ta bdenja so doslej potekala že v več kot 150-ih italijanskih mestih.

Zanimive so velike razlike v poročanju o sobotnem družinskem shodu v Rimu. Med »nekaj sto tisoč udeležencev« in »dva milijona udeležencev« je kar velika razlika, čeprav tudi nekaj sto tisoč ljudi ni malo. Komu verjeti? Pretiravajo organizatorji ali novinarji najvplivnejših medijev? Zanimiva je še ena primerjava: po ocenah pripadnikov LGTB in poročanju največjih italijanskih medijev se je prejšni teden na 99-ih italijanskih trgih zbralo milijon zagovornikov predlaganega družinskega zakona. Nasprotniki predlaganega zakona pa trdijo, da je bilo na teh shodih prisotnih manj kot 50.000 oseb. Da bi bilo na 99-ih trgih milijon ljudi, bi moralo biti na vsakem trgu nad 10.000 ljudi. Toda v Torinu se je zbralo okoli 7000 zagovornikov predlaganega zakona, v Milanu okoli 1000, v Rimu le okoli 500, na mnogih trgih še manj … Kje so se novinarji učili matematike? Kje je etika novinarjev, ki širijo take laži? Nas podcenjujejo, da ne znamo šteti in računati? Smo vsi državljani imeli v matematiki »cvek«? Isti mediji, ki triumfalistično pišejo »Milijon nas je«, skoraj ne poročajo o mesečnih bdenjih Sentinell. Kje je objektivnost? Je naloga novinarjev, da poročajo o resnici ali da resnico ustvarjajo?

Kljub vem pretiravanjem, navzgor in navzdol, kljub zamolčevanju in prikrojevanju resnice, je dejstvo, da obstaja »ljudstvo družine«, ki nasprotuje protidružinski zakonodaji, ki se leto za letom bolje organizira in je vedno močnejše. Kaj te ljudi vodi na družinske shode? Družine iz vseh koncev Italije so začele v sproščenem in veselem vzdušju prihajati na »Circo Massimo« opoldne. Med njimi so bile družine z majhnimi otroci na vozičkih. Tudi mladih ni manjkalo. Slišalo se je petje. Zborovanje se je začelo ob 14. uri. Ob 15. uri je Massimo Gandolfini sporočil, da je na prizorišču 2 milijona ljudi. Ob 17. uri so množice ob zvokih znanih pesmi (“Nessun dorma”, »Mamma di Bixio e Cherubini«…) zapuščale prizorišče shoda.

Vsekakor lahko ob tem shodu govorimo o ljudstvu, ki se zavzema za družino, ki skuša preprečiti sprejemanje »DDL Cirinnà«. Je to ljudstvo nasilno, zavedeno, nemumno, nečloveško, zaostalo, homofobno? Kako to, da na svoje stroške (poti jim ni plačal noben sindikat) in prostovoljno prihajajo na shod, ki poteka nenasilno, brez žaljenja tistih, ki mislijo drugače. Toda, sporočilo je jasno tudi za predsednika vlade Mattea Renzija: “Vietato rottamare la famiglia” (Prepovedano uničiti družino«). Zgovoren je tudi slogan: »Renzi ci ricorderemo«(Renzi, se bomo spomnili). Seveda so pri tem mišljene naslednje volitve.

Kako je mogoče, da se na takem shodu zbere toliko ljudi, kljub temu, da politiki, novinarji in javnomnenjski voditelji že vrsto let, dan za dnem, kot papige ponavljajo, da klasične družine skorajda ni več, da je napočil čas za svobodne zveze, da je družina nekaj zastarelega in preživelega, da obstajajo le še redki zaostali in čudaški posamezniki, ki živijo izven realnosti modernega sveta? Kje so vsi prej omenjeni inženirji t. i. novih človekovih pravic pogrešili, da pranje možganov, kljub tolikim organizacijskim in propagandnim naporom ter velikim finančnim vložkom, ni uspelo? Če vsi ali vsaj velika večina misli tako, kot pišejo mediji, odkje tako velika množica, ki zagovarja nekaj povsem nasprotnega?

Pa še eno pomembno vprašanje. Zakaj skušajo mediji čimbolj minimaliziratzi ta zgodovinski dan, dan, kot ga še ni bilo? Njihovo ravnanje je nespametno. S tem se njihova verodostojnost le še zmanjšuje, zato bo na naslednjem shodu še več pripadnikov »ljudstva družine«. Novinarje, ki poročajo tako pristransko, bi moralo biti sram, če bi v sebi imeli vsaj malo vesti in srca. Kako prav je, da dvomimo o objektivnosti zgodovinopisja, če obstaja tako postransko poročanje o dogodkih, ki se dogajajo pred našimi očmi!

Pristransko poročanje medijev o Family Day v Rimu je še en razlog več za kritično presojanje ravnanja ameriških in evropskih oblasti, OZN ter mednarodnih dobrodelnih organizacij. Je še en razlog več, da se še bolj zavzamemo za družino.

Bogdan Vidmar