Bogdan Vidmar: Invalidna družba

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Letos praznujemo 25-letnico socialne okrožnice Centesimus Annus (Janez Pavel II., 1991) in 125 letnico okrožnice Rerum novarum (Leon XIII., 15 maj 1891). Leone XIII. je bil eden izmed največjih filozofov politike v naši zgodovini. Toda družbeni nauk Cekve (DNC) se ni začel s papežem Leonom XIII. pred 125 leti, saj je DNC star kot Cerkev. Res pa je, da je okrožnica Rerum novarum odziv na nove okoliščine in razmere v katerih se je Cerkev znašla ob koncu 19. stoletja. Takrat je bila novost industrijska revolucija in delavsko vprašanje. Poskusov odgovorov na probleme, ki so ob tem nastajali pa je bilo več. Na eni strani se pojavlja socializem, na drugi strani liberalizem. Tudi Cerkev je v tej situaciji odgovorila na izzive časa. Tako liberalizem, kot tudi socializem v končni fazi temeljita na materializmu in ateizmu. To lahko opažamo danes, ko je Bog izrinjen iz javnosti tudi v t. i. demokratičnih, kapitalističnih državah. Stalnica v socialističnih in liberalističnih ideokracijah je razkrojevanje družine, velik vpliv teh ideologij na vzgojo in izobraževanje, spodkopavanje tradicionalnih religij in ustvarjanje nove laicistične religije, ki se izogiba pluralni laični državi, slepa vera v moč države, zanikanje »skupnega dobrega«, zanikanje duhovnega sveta in podcenjevanje dostojanstva vsakega človeka.

Vsi poznamo slogan: »Vsi enaki, vsi enakopravni«. Opevana in vsiljevana enakost ne more biti v skladu s pravičnostjo in dostojanstvom človeka ter škodi skupnosti. Tudi enakopravni ne moremo biti, saj bi to vodilo v velike krivice in anomijo. Je motor zgodovine res razredni boj, kot je oznanja marksizem? Odgovor na to dajejo rezultati in sadovi socialističnih revolucij. Kje so in kaj danes počnejo nekdaj deklarirani in še vedno živeči komunisti? Kako to, da slovensko državno tožilstvo ne sproža postopkov proti neznanim zločincem komunističnega totalitarnega sistema? To je možno le v invalidni družbi, kjer obstajajo določene ustanove, ki jih plačujemo vsi davkoplačevalci, v resnici pa ne delajo tega, kar bi morale. Podobno se nam dogaja, ko gre za aktualna dogajanja na vitalnih področjih ekonomije politike in kulture. Če nam je vseeno za pobite, ki ležijo v breznih zasutih s 100m3 pokvarjenih salam, smo morda kaj bolj občutljivi za življenja preprostih delavcev ter revežev in obrobninih državljanov? Postali smo apatični, brezbrižni indiferentni. Kaj se danes v resnici dogaja okoli nas in v nas? Kako se lahko rešimo, če je sploh še čas za to? Bog, usmili se nas!

Napoleon in Jožef II. sta v prvem desetletju 19. st. ukinjala kontemplativne samostane in bratovščine, ki so skrbele za solidarnost med člani cehov in bratovščin ter njihovo premoženje podržavila. Po poročilu koprskega podestata Paula Condulmiera je bilo leta 1741 samo v beneškem delu Istre 670 bratovščin. Poleg tega je v habsburškem delu Istre takrat delovalo 260 bratovščin; torej je bilo v Istri skupaj 930 bratovščin (Prim. Bonin, 2011).

Mar ni edina rešitev v tem, da obnovimo to, kar je bilo ukinjeno? Da začnemo moliti za zdravo pamet in v ta namen ustanavljamo kontemplativne redove, ter se povezujemo v cehe in bratovščine, kjer bomo sami pridelovali hrano in druge dobrine za preživetje, ter se med seboj spodbujali in hrabrili? Zakaj bi kupovali izdelke multinacionalk in zakaj bi sploh hodili k psihiatrom in psihoterapevtom, ter podpirali farmacevtsko industijo s kupovanjem antidepresivov? Zakaj bi svoje otroke pošiljali v šole, kjer jih pokvarijo z blodnjami o menjavanju spolne identitete? Če država v 25-ih letih ne more očistiti kraške jame, ki zastruplja vodo v njegovi okolici in niti ne uvede kazenskih postopkov proti neznanemu storilcu, mar ne bomo sprožili postopkov proti taki državi?

Dominantne idejokracije ne preganjajo le religije, temveč tudi zdravo pamet. Sploh še znamo uporabljati svoj razum?