„Pravico imam!“ Mladi in stari bodo v današnjem času vedno znova izrekali to frazo. Navajeni smo, da nam na podlagi starosti, statusa, premoženja, izobrazbe ali česarkoli že pripadajo ustrezne dobrine – in smo se pripravljeni krepko spopasti, če nam to kdo zanika. V pripovedi o bogatašu in Lazarju je bogataš navajen, da si v zemeljskem življenju lahko z denarjem kupi vse – in je zato zanj pravi šok, ko se to v večnem življenju korenito spremeni.
Nekateri imajo v življenju več, drugi manj; ne moremo reči, da si to vedno zaslužijo. Pretekli režim nas je sicer učil, da bi morali imeti vsi enako, ampak Jezusova prilika tega nima namena učiti. Ne kliče nas k brisanju razlik, ampak k sočutju in solidarnosti.
Bogataš je sicer lahko imel vse, kar je na razpolago na zemlji, očitno pa ni imel tistega, kar je potreboval za nebesa. Nasprotje med nastopajočima je res veliko: za bogataša je življenje ena sama gostija. Za reveža, ki leži med psi, pa je življenje polno trpljenja. Leži pred vrati bogataša in se zaradi bolezni ne more premakniti. Njegovi sorodniki so ga prinesli pred bogataševa vrata so ga tam pustili morda v upanju, da bo ta bolje poskrbel zanj kot zmorejo sami. Ampak to se ne zgodi, vidimo. Veste kaj pomeni ime Lazar? „Bog poskrbi.“ In to se končno tudi zgodi v večnosti. Lazar ne pride v nebesa, ker je reven, ampak ker je veroval – njegove preizkušnje so mu pomagale, da se je približal Bogu. Bogatašu pa njegovo bogastvo pri tem očitno ni pomagalo. V tem življenju je zagledan vase in svoje potrebe in Lazarju ne privošči niti ostankov s svoje mize, spregleda njegovo stisko. Kako vnebovpijoča je ta trdosrčnost vidimo po tem, ko je rečeno, da se Lazar smili še psom in ga ližejo. Psi so začutili stisko, bogataš pa ne. In zato se bogataš proti svojim pričakovanjem po smrti znajde v peklu. Vsaj tako hudo kot telesne muke je to, da vidi Lazarja tam čez v nebesih. Pa se je spreobrnil? Ne. Abrahama prosi, naj naroči Lazarju, da mu pride lajšat muke – ravno Lazar, katerega muk on v zemeljskem življenju ni nikoli lajšal. In še za „kurirja“ na zemljo bi ga poslal. Bogataša še vedno ne skrbi drugo kot pa njegov krog – zdaj hoče poskrbeti za svojo „žlahto“.
Abraham ga zavrne, da je njegovim sorodnikom (kot je bilo njemu) čisto dovolj tisto, kar je v Svetem pismu; in če to ne pomaga, nič ne bo pomagalo.
V Kaliforniji je bila l. 1800 ustanovljenja „Flat Earth society“ – raziskovalna ustanova, katere edini namen je, da dokaže, da je zemlja ravna in da je sodobna astronomija in potovanje v vesolje laž. Za prevaro imajo pristanek na Luni, GPS in vse satelite – človekova sposobnost zanikanja očitnega je res neverjetna!
Jezus pravi, da tako zakrknjenim ne bo pomagalo niti, če kdo vstane od mrtvih – in pri tem govori tudi o sebi. Pa saj vidimo v evangeliju, kaj se zgodi, ko Jezus obudi Lazarja – farizeji se še bolj obrnejo priti njemu, pa tudi Lazarja hočejo ubiti.
Srečamo se torej tako s trdim srcem kot s „trdo glavo“ – ne Božja beseda ne stiska bližnjega ne uspeta prebiti te trdote; bogataš je v svojem varnem gnezdecu skrbi zase in ga za ostalo malo briga. Oziroma skrbi za svoje kratkoročne potrebe – za dolgoročne, kot je večno življenje, pa že ne.
In ta evangelij sprašuje tudi nas: ali delam tisto, kar ima večno vrednost, ali samo zadovoljujem svoje sprotne potrebe? Sem se izgubil v skrbeh za zemeljsko? Me je moje ugodje popolnoma zaslepilo? Resnici na ljubo je treba reči, da je danes za to še precej več priložnosti kot v Jezusovih časih. Bogatin tam se je samo prestižno oblačil in dobro jedel, danes pa avtomobili, hiše, računalniki, sedežne, telefoni, jahte … Veste kakšna odgovornost je to! Kakšno neizmerno breme iz dneva v dan, skrbeti za ves ta zapleteni sistem, ki zadovoljuje moje potrebe! In zdi se, da je edina rešitev imeti še več. Saj tudi duhovniki – nekaj jih poznam, ki jim ob skrbi za obnove, dogodke, inštalacije, naslove, administracijo, sestanke … komaj ostane čas za oznanjevanje evangelija. Ali molitev. Pa vemo, kaj je bistveno. Ampak vedno znova si dopovedujemo, da moramo najprej ustvariti „pogoje“, da bomo lahko za to poskrbeli: cerkev mora imeti nove luči, družina mora imeti vikend na morju, žena mora imeti novo jesensko garderobo … in spet ni časa, da bi se skupaj igrali, šli na sprehod ali molili. Tako lahko tudi razumemo bogataša v današnjem evangeliju: imel je res preveč dela s svojo bogatijo, da bi se lahko ukvarjal še z Lazarjem.
Res je, od zraka se ne da živeti, in streha nad glavo je pač nujen del preživetja – ampak, smo res bili kdaj v zadnjih letih, če ne rečem v življenju, v skrbeh za golo preživetje? Starejši morda. Ogromno časa in energije porabimo za še več udobja, še več užitka – in pri tem lahko hitro pozabimo, kaj je pravzaprav zares pomembno v življenju. Ali kdo je pomemben. Da smo si pomembni med sabo.
Tudi zato je pomembno, da imamo v tednu nedeljo – dan, ko je nekako kulturno predpisano, da se posvetimo večnim stvarem. Ena sedmina našega časa nam je predpisana, da se odpovemo skrbi za golo preživetje in poskrbimo za tisto, zaradi česar si pravzaprav želimo preživeti. Po pomembnosti je verjetno torej vsaj obratno, golo preživetje ni vredno cele sedmina našega časa in energije. Ena sedmina našega časa nam je dana, da zaupamo tistemu, ki nam je naš čas sploh dal, da bo On poskrbel za nas. In se nam vsaj en dan ni treba naprezati, ampak lahko preprosto živimo. In, če bo res pomanjkanje vsega, da bo prišel vsaj psiček in polizal naše rane, vsaj on čutil z nami. Ker mislim, da je bilo Lazarju takrat to čisto dovolj.
Besedilo je homilija na 26. nedeljo med letom, Slomškovo nedeljo.
