Pred kratkim so v Mestnem parku v Mariboru začeli s projektom Natura ni ovira. Spada v okvir Evropske prestolnice kulture in obsega vrsto delavnic s katerimi vključujejo osebe s posebnimi potrebami v čim bolj polno življenje, skupaj z drugimi, tudi v naravi. Ob tem sem se spomnil, kako sem se pred četrt stoletja prvič zelo doživeto srečal s slepimi in slabovidnimi otroki.
»A ne, kako je v gozdu lepo«
Na svojem delovnem mestu sem se ukvarjal tudi z vodenjem šolske mladine na spoznavanju gozda na naravoslovnih dnevih. Nekoč so me za to zaprosili na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. To me je presenetilo, navdalo z dvomi in strahom, kako bom kos vodenju teh »drugačnih otrok« zunaj, v naravi, kjer je teren razgiban, kjer je treba hoditi med gostim gozdnim mladjem, kjer je treba toliko zaznati z gledanjem. Kljub mnenju uglednega psihologa, da s slepimi ne moreš v gozd, sem izziv sprejel in šel s skupino slepih in slabovidnih na spoznavanje gozda. Iz tistega posebnega dne so mi za vedno ostale v spominu besede slepega fantka, ki sem ga držal za roko: »A ne, tovariš, kako je v gozdu lepo?« V tistem času so nas otroci še imenovali z besedo »tovariš«.Takrat sem začel spoznavati bogastvo sprejemanja, dojemanja, čutenja slepih in slabovidnih. Veliko tega sem pozneje spoznal pri namenskem obiskovanju pouka v učilnicah v Zavodu za slepo in slabovidno mladino in večkratnem vodenju otrok s posebnimi potrebami.
Številne možnosti za drugačne potrebe
Domnevam, da vsaj nekateri otroci z drugačnimi potrebami preživijo del svojih počitnic tudi svojimi družinami. Počitnice s starši, sorodniki, vrstniki je lepo preživljati tudi v naravi. Tudi slepi in slabovidni lahko pri tem uživajo in pri tem druge, ki nimamo posebnih potreb, marsikaj naučijo. Slepi in slabovidni potrebujejo pomoč pri gibanju po razgibanem terenu. Lažje je, če izberemo raven, lahko prehoden teren. Tudi takega se najde v bližnji okolici mest in drugih zaselkov. Glede prehodnosti terena so seveda idealni parki. Za polno čutno dojemanje gozda pa potrebujemo oddaljenost od urbanega hrupa. Slepi in slabovidni se osredotočijo na tip in sluh. Drevesa ločijo po otipu skorje, liste dreves po otipu njihove površine, listnih žil, listnega roba. Jaso v gozdu zaznajo po toploti sončnih žarkov, letni čas po šumih žuželk v gozdu. Na zvoke so še posebno občutljivi in dojemljivi. Pri vsem tem lahko z njimi lepo in občutljivo sodelujemo in se skupaj učimo o naravi in o nas samih.
Posebna učna pot
Po prvem vodenju slepih in slabovidnih v naravi sem začel razmišljati o postavitvi posebne gozdne učne poti, ki bi bila namenjena njim. V mislih sem imel enostavno obliko, ki pa bi bila dovolj učinkovita za samostojno gibanje slepih po poti. Seveda postavitev gozdne učne poti zahteva veliko materialnih sredstev, še več pa jih zahteva vzdrževanje, pri katerem se posebno v bližini mest vedno srečujemo z nerazumljivim vandalizmom. Danes so moderne naravoslovne poti za slepe in slabovidne opremljene z elektroniko, s katero se lahko na vsaki točki seznanjajo z vsebino in položajem na poti. Taka učna pot je postavljena v bližini Bazovice, na italijanski strani meje pri Sežani. Vendar lahko družine ali druge skupine, ki gredo s slepimi ali slabovidnimi v naravo, naredijo lastno, dokaj enostavno učno pot, za katero opremo prinesejo kar s seboj in jo ob odhodu tudi odnesejo. Glavni del opreme je debelejša vrv, potrebujemo pa še rutke iz goste tkanine, ali namesto njih ozke trakove iz goste tkanine. Poiščemo primeren, čim bolj raven teren, v mirnem kotičku gozda. Vrv potegnemo med drevesi, napnemo in ovijemo okrog debel dreves. Vključimo lahko tudi grme, štore ali kakšno manjšo skalo, če lahko vrv ovijemo okrog njih. Vrv mora biti napeta, tako da jo lahko držimo, ko hodimo ob njej. Tistim v skupini, ki vidijo, dobro zavežemo oči. Oseba, ki vodi skupino, to je lahko družinski oče ali mati, povabi vse udeležence v skupini, da eden za drugim počasi gredo ob vrvi tako, da jo držijo z roko in z roko drsijo ob njej. Povabimo k tišini. Na poti bo vsak naletel na debla dreves in drugo ob čemer je napeta vrv in jih otipal, tudi povohal. Tisti, ki sicer vidijo, bodo pri tem izenačeni s slepimi. Aktivnost naj traja toliko časa, da lahko vsi v miru in počasi obidejo vso dolžino vrvi in se srečajo z vsem, kar je na tej poti. Potem posedemo v krogu, obveze še ohranimo na očeh in si po vrsti izrazimo občutke in spoznanja. Pri tem lahko veliko izvemo o dojemanju narave s tipom in vonjem. Veliko pa lahko izvemo tudi o nas samih. Če bomo vse izrečeno zapisali, verjamem, da bo to lepa zgodba.
Enakopravno vključevanje oseb s posebnimi potrebami v vsakdanje življenje, igro in doživljanje ter spoznavanje narave je bogastvo za vso družbo, v kateri tako potrebujemo čut za drugega, kot je spoštljivost, potrpežljivost. Skupaj z njimi se lahko tega učimo, da bi bili vsi srečnejši.
Foto: Tone Lesnik
