Bogaboječi?

5

»Gospoda nad vojskami imejte za svetega, on naj bo vaš strah, on naj bo vaš preplah.« (Iz 8, 13)

»Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več. Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte!« (Lk 12, 4-5)

Danes redko kdo oporeka tezi, da je moderna družba v krizi, predvsem moralni. Verniki so si dokaj enotni, da je eden glavnih razlogov za to predvsem odsotnost Boga v zavesti modernega človeka. A bolj pomembno vprašanje se mi zdi, kako vernik sodobnega časa sploh dojema Boga in ali je tukaj prišlo do preobrata o katerem se malo ali skoraj nič ne govori?  Sam nisem teolog, zato mi naj bo dovoljeno, da skozi prizmo laika podam nekaj razmislekov na to temo.

Sveto pismo zelo jasno večkrat poudari  strah pred Bogom kot enega od stebrov vere posameznika. Devetdnevnica k Svetemu Duhu tako definira strah Božji: »Dar strahu nas napolni s suverenim spoštovanjem do Boga. In nič nas ne prestraši bolj kot užaliti Boga z grehom. To ni strah pred peklom, temveč strah, ki nastane iz spoštovanja in sinovske ponižnosti pred našim nebesnim Očetom. Je strah, ki je začetek modrosti, ki nas loči od posvetnih užitkov, ki bi nas lahko na kakršenkoli način ločili od Boga. ‘Tisti, ki se bojijo Boga, bodo pripravili svoja srca in bodo v njegovih očeh posvetili svoje duše.’«

Krepi se občutek, da je strah pred Bogom vse bolj nek tujek, ki ga je potrebno izriniti iz zavesti vernika sodobnega časa. Boga doživljamo predvsem kot nemega opazovalca, kot prijaznega in neškodljivega strica, ki sicer ve za vse naše grehe, a nam bo zaradi svoje neskončne milosti vse odpustil, saj ve da smo v resnici dobri. To se tako lepo sklada z mišljenjem sodobnega človeka, ki ima o sebi visoko mnenje in kateremu se zdi skoraj neprimerno, da bi se Boga bal.

Sam se sprašujem ali ni tudi Cerkev prispevala levji delež k promoviranju takšnega ‘neškodljivega’ Boga. Ne gre zta to, da bi Cerkev morala konstantno poudarjati strah Božji, bolj me zanima, zakaj se o tem praktično sploh ne govori. Dopuščam možnost, da je moj občutek zmoten in  si zadevo napačno interpretiram. A osebne izkušnje kažejo prej na to, da je strah Božji danes v katoliškem občestvu bolj kot ne tabu tema.

Zato ne preseneča, da je ameriški teolog, Mike Yaconelli, že pred časom dejal: »Želim predlagati, da Cerkev postane ponovno prostor strahu; prostor, kjer nam mora Bog neprestano govoriti ‘Ne bojte se’; prostor, kjer naš odnos z Bogom ni zgolj prepričanje v doktrino ali teologijo, temveč je Božja goreča prisotnost v naših življenjih. Predlagam, da zamenjamo ukrotljivega Boga z Bogom, čigar prisotnost razdrobi naše ege v prah, zažge naše grehe v pepel in nas do golega razgali, da razkrije osebo znotraj. Cerkev mora postati veličastno nevaren prostor, kjer ni nič varno v prisotnosti Boga, razen nas. Nič – vključno z našimi načrti, prioritetami, politikami, denarjem, varnostjo, udobjem, lastnino in potrebami.«

Naj to ne zveni kot poziv k srednjeveškemu pojmovanju vere, kamor nas zelo radi pošiljajo sodobni ateisti. Napredek v znanosti, filozofiji in teologiji je l človeku omogočil, da svojo vero obogati s spoznanji, ki so bila še pred časom nepredstavljiva. Po drugi strani pa obstaja nevarnost, da teologijo in filozofijo zamenjamo za vero. Strah pred Bogom, ki je začetek modrosti in ki izhaja iz spoštovanja in sinovske ponižnosti do Boga, nas ohranja budne, skrbi za to, da vera  v nas gori, da jo čutimo, ne pa da o njej zgolj razglabljamo. Vera nas ne sme zgolj tolažiti, mora nas tudi opozarjati in usmerjati.

Naj zaključim z besedami francoskega filozofa Etienna Gilsona: »Kdor ima namreč vero, ima v njihovi bistveni resnici tudi znanost, umetnost in filozofijo, te vsega spoštovanja vredne stroke, ki pa so vendar bedna tolažba za tistega, ki nima vere.«

Viri:

http://www.acts17-11.com/fear.html

http://www.ewtn.com/devotionals/pentecost/seven123.htm#1

Gilson E. (2003); Duh srednjeveške filozofije. Družina. Ljubljana. Str. 25.

Foto: Ewtn

 

5 KOMENTARJI

  1. Strah pred Bogom??? NAPAKA!

    Ljubezen??? DA! TO JE PRAVO!

    Bogu je všeč tudi tista, sebična ljubezen: Boga ljubimo, ker nam je takrat bolje, lepše … Pred dnevi sem poslušal Rudija Tavčarja, imago terapevta, kako pokazal, da v zakonski zvezi sebičnost sili moža, da vzdržuje lep odnos z ženo: srečno poročeni živijo dlje, so bolj zdravi …

    Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo (Lk 10,9)
    In približalo se je toliko, kot vsak dopusti. Kdor veliko dopusti, dobi veliko nebeškega kraljestva, kdor malo dopusti, dobi nebeško kraljestvo samo za pokušino. Kdor odklanja Boga, ta živi izven nebeškega kraljestva in ve se, kaj je tam!

  2. “Dar strahu nas napolni s suverenim spoštovanjem do Boga, in nič nas ne prestraši bolj kot užaliti Boga z grehom. …”

    Se strinjam. Ampak glavno vprašanje je, katera stvar je greh. Kaj je v sodobnem svetu velik greh?

    Recimo v primeru članka:
    https://www.casnik.si/index.php/2012/07/16/eroticni-roman-50-odtenkov-sive/
    je s starani katolikov zaznati nič drugega ko zgražanje. Včasih naletiš na kakšne ortodoksneže, ki se zgražajo že ob pogledu na malo bolj sproščeno mladino. In jamrajo, kako da je svet pokvarjen.

    Po drugi strani, če recimo vprašaš slovenskega katolika kaj v zvezi z manjkajočimi osmimi paletami sto evrskih bankvocev dobiš odgovore, kot so:
    Ne razumeš ti tega; težko je reči, kdo je odgovoren; niso vedeli, kaj se dela v ozadju; treba je ljudi razumeti, mogoče so imeli pa težko otroštvo…
    Nobene jasne besede, NIČ. Nekaj se je trudil p. Knavs, pa še on je hitro obveljal za bedaka.

    Zdaj vsi govorijo o moralni krizi in jamrajo, kako so ljudje pokvarjni.
    Čudi me, da težko srečaš katolika, ki bi se vprašal, če ni mogoče problem tudi v pastirjih.

  3. Kaj je “dar strahu Božjega” čisto zagotove ve izgubljeni sin in sicer od tedaj dalje,ko se je odločil za vrnitev v Očetovo hišo…ter osebno izkusil Očetovo neizmerljivo ljubezen.Ob taki izkušnji otroka sceloma napolni strah pred tem,da bi to neznansko ljubezen ponovno prizadel ali pa sebe ponovno ločil od Nje.Edino to izkustvo in želja: ne ponovno prizadeti Ljubezni, je dar pravega Strahu Božjega.

  4. Najprej, mislim da je vse greh. Ni malih in velikih grehov. So samo smrtni in drugi grehi.
    Svet je bil vedno v moralni krizi. In je tudi danes. Najtežje srečaš katolika, ki bi se vprašal ali je tudi v meni kak problem.

    Pri nas v deželi mentalnega zvijanja je so pastirji zelo pomembni. In če oni čakajo, da stvari minejo, potem se narodu slabo piše.

    • Tema ni o pastirjih temveč o daru strahu svetega. To je zelo pomembna tema. Kdor se v resnici boji Boga, temu se ni treba več bati…nikogar in ničesar. Vse kar pride nadenj, bo sprejel kakor da prihaja iz božjih rok. V triindvajsetem psalmu je Davic zapisal. “Ne bojim se hudega, ker si ti z menoj. Tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.”
      Imamo veliko zgledov nadnaravnega zaupanja v Božjo Previdnost. Kdo danes ne pozna Matere terezije. Mnogi so že slilšali za patra Pija iz Pietrelcine. Ljudje neomajnega zaupanja v božjo Previdnost so vedno veliki mejniki v zgodovini odrešenja. od njih si lahko izprosimo pravi pogled in razumevanje tega daru svetega Duha.

Comments are closed.