Bog živi ves slovenski svet, še posebej pa Ustavno sodišče

17

Avtor: Rok Čakš. Vir: Drugi svet. V tehtanju dveh vrednot, in sicer spoštovanja odločbe ustavnega sodišča ter glasovanja po svoji vesti, je vrednota spoštovanja ustavnega sodišča bistveno pomembnejša.« predsednik Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar, januar 2011

»Vseslovenska vstaja je očitno dobila novega naslovnika! Ustavno sodišče« Bivši predsednik Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar, december 2012

Recimo, da sodite med 75% državljanov, ki glede na ankete ne podpirajo sedanje vlade. Kakšno ceno ste pripravljeni plačati za predčasno spremembo oblasti? Ste pripravljeni »prilagoditi« svoj odnos do demokratičnih procesov in institucij? Ste pripravljeni v snegu in mrazu na ulici zahtevati sestop oblasti? Ste za dosego cilja v simbol demokracije pripravljeni vreči kamen? Ste za ceno padca vlade državo pripravljeni potisniti v kaos anarhije? Ste se za nedoločen čas pripravljeni odpovedati lastnemu in skupnemu dobremu?

Živimo v nenavadnih časih, v katerih se bistvene dileme vrtijo okrog vprašanja, ali je ravnanje po svoji vesti podvrženo spoštovanju demokratičnih vrednot in institucij. Da, seveda, absolutno, nujno in brezpogojno, bi odgovorili običajno. A v realnosti dandanašnjega vsakdana se zdi marsikaj drugače.

Na ravni političnega pa »vest« zamenja drugi pojem: »Je boj za oblast podvržen spoštovanju demokratičnih vrednot in institucij?« Da, seveda, absolutno, nujno in brezpogojno, bi dejali v razvitih demokracijah. Kaj pa pri nas?

S tem smo naleteli na enega bistvenih problemov, ki ima na slovensko družbeno realnost hujše in daljnosežnejše posledice od vsakršne krize. Boj za oblast, ki posvečuje vsa sredstva, sodi tudi med sprožitelje spontanega ljudskega upora, ki ima tovrstnega norčevanja iz naroda dovolj. Žal je tudi ta upor že uzurpiran s strani akterjev iste politične paradigme, proti kateri je nastopil in zato vse bolj izgublja množičnost, naboj in sporočilno vrednost.

Ne samo, da je za pridobitev oblasti vredno do onemoglosti zlorabljati demokratične mehanizme, aktualna praksa ilustrira, da je po prepričanju posvečenih za dosego njim služečih ciljev primerno žrtvovati tudi dobrobit države.

Za ponazoritev je s trezno glavo zgolj potrebno pretehtati primer zahtevanih referendumov o državnem holdingu, slabi banki in o državnem proračunu.

Vsakemu s kančkom soli v glavi je jasno, da predlagatelji – sindikat kemijske industrije, stranka Pozitivna Slovenija in SVIZ Branimirja Štruklja, referendumskega mehanizma niso sprožili v iskrenem duhu ljudske participacije pri odločanju o bistvenih družbenih vprašanjih, ampak so z blokado oblasti poskušali izsiliti uveljavitev svojih interesov in političnih ciljev.

Mar je kdo dejansko pomislil v smotrnost zapravljenega časa in denarja za neposredno odločanje o vprašanjih, ki jih razume zgolj peščica strokovnjakov, da se o tragikomični blokadi državnega proračuna sploh ne pogovarjamo?! Kakšna bi pravzaprav bila udeležba na teh referendumih? Morda pet odstotna?

Da je ironija še večja, so isti akterji, skupaj s prevladujočimi mediji in javnostjo, še ne tako dolgo nazaj (upravičeno) vpili nad nesmiselnostjo nekaterih referendumskih zahtev v časih leve vlade. Ko se je plošča oblasti obrnila, pa so se kar naenkrat prelevili v velike zagovornike »neposredne demokracije«, obenem pa jim ni bilo škoda poniževalnih besed na račun ustavnega sodišča, ki se je odločilo presekati gordijski vozel te norije.

Nedolžen pri tej dvolični igri seveda ni tudi del aktualne koalicije. Tudi njim je bilo še ne tako dolgo nazaj politično priročno reči štirikrat proti, ko za dobrobit države vsaj ostati tiho, če se že podpora ukrepom političnega nasprotnika zdi popolna utopija. Lastno umazanijo morajo sedaj požirati z dvojno mero.

Takšna in podobna preigravanja politikov in interesnih lobijev tako niso domena izvajanja demokracije, ampak posilstva nad demokracijo s pomočjo zlorabe njenih mehanizmov, kar povrhu vsega še ogroža državo v njenih demokratičnih in eksistencialnih temeljih.

In prav slednje je z osmimi glasovi razuma ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije in državo razbremenilo mlinskih kamnov, ki so jo že do grla potegnili v ocean mednarodne sramote in odvisnosti.

Žal pa zgled razuma ni dosegel tistih, katerim je bilo sporočilo v prvi vrsti namenjeno. Zaslepljeni od starih vzorcev so v odločitvi videli zmago političnega sovraga, kateremu kakršenkoli uspeh nikakor ne more biti priznan ali pripisan. Nedvomno bi v drugačnih okoliščinah ravnali drugače, a v danih se jim je zdelo smiselno in potrebno oblatiti še najvišjo ustavno-pravno avtoriteto v državi.

Odločitve ustavnega sodišča je potrebno spoštovati, smo poslušali še nedavno, a tega več ne slišimo danes. Ustavno sodišče se spoštuje in Spoštuje. Spoštuje se beseda, volja, odločitev, Spoštuje pa se tudi institucija kot taka. Kultura vsesplošnega nespoštovanja je po dvajsetih letih dosegla višek prav v blatenju ustavnega sodišča. Slovenci več ne spoštujemo ničesar in nikogar, niti samih sebe ne.

In ker ne spoštujemo sebe, je logično in razumljivo nasprotovanje izrazu domoljubnega narodovega ponosa 2. kitice v Ustavi določene slovenske himne, ki pravi »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet«. Nekateri so se obesili na omembo »Boga«, a to je zgolj slepilo. Na slehernem izdanem ameriškem dolarskem bankovcu piše »In God we trust«, a ga kot plačilno sredstvo brez zadržkov uporabljajo tako agnostiki, ateisti, kot muslimani, hinduisti, budisti, ali kdorkoli drug.

Ne Boga, (samo)spoštovanja primanjkuje slovenskemu narodu in to nas v mednarodnem okolju, kjer sta narodni ponos in spoštovanje do domovine ena glavnih afrodizijakov konkurenčnih narodov, še kako tepe.

Zato, dragi Slovenci, te dni, ko priložnostnih zdravic »na boljše čase« ne bo manjkalo, sledite zgledu našega največjega pesnika in najprej nazdravite nase:

Komú narpred veselo

zdravljico, bratje! čmò zapét’!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

če boste kozarček spili še na Ustavno sodišče, pa vam nihče pri zdravem razumu, razen kakšnega prometnika morda, ne bi smel zameriti.

Vir: Drugi svet

 

17 KOMENTARJI

  1. ZGORAJ omenjena kitica , je zlahka šla preko ustnic tudi trdorokcu , partijcu , MILAMU KUČANU ob razglasitvi samostojnosti v takratni skupščini !

  2. Sramota za Ustavno sodišče ali za državo?!
    Graditi državo prava kot temelja demokracije je očitno za mnoge, celo ugledne, še vedno zelo težka dilema.
    Tako prof. dr. Jože Mencinger, bivši rektor Univerze, zopet v svojem vehementnem stilu pravi: «Sramota za ustavno sodišče, ali nič ne razumejo, ali pa se že bojijo«.
    Takšna izjava je za me res nepojmljiva žalitev ustavnega sodišča in nerazumevanje demokracije, prava sramota za demokratično državo.
    Franc Mihič univ.dipl.inž.

  3. Dokler slovenski človek ne bo smel javno zaželeti in zapeti svoji državi in sodržavlajnom ” Bog živi Slovenijo in ves slovenski svet” ne bo temeljnih pogojev za temeljne človekove pravice in ljubezni do svojega doma, ljudi v tem domu in naravnih lepot tega našega doma.
    To dejstvo razkriva žalostno stanje demokracije v Sloveniji, ki jo nekateri omejujejo tistim, ki ljubijo svoj dom.
    Ni potrebno posebej poudariti za kakšno grobo kršitev USTAVE RS in Mednarodnih deklaracij o človekobvih pravicah gre.
    Kje so varuhi ustave in temeljnih človekovih pravic?! Kje kulturniki, ki sicer prisegajo na Prešerna?!
    Slovenci, naj bo to omejevanje naše svobode, le dodatna spodbuda, da še bolj ljubimo svoj dom in storimo vse, da bodo temeljne človekove pravice zasijale tudi v Slovenij!!!

    • Berem:”Dokler slovenski človek ne bo smel javno zaželeti in zapeti svoji državi in sodržavlajnom ” Bog živi Slovenijo in ves slovenski svet” ne bo temeljnih pogojev za temeljne človekove pravice ” in “Ni potrebno posebej poudariti za kakšno grobo kršitev USTAVE RS in Mednarodnih deklaracij o človekobvih pravicah gre.”

      Nihče ne preprečuje, da (tudi javno) pojete to kitico Zdravljice. Le zakon je ne določa kot himno, zato se je tudi ne poje v vlogi himne države.
      Za kršitev katerega člena ustave pa gre in predvsem za kršitev katere človekove pravice in katerega člena katere deklaracije o čl. pravicah, če ta kitica ni del državne himne?

      Skratka, ni vsako neuresničenje želje posameznika (npr. kaj bi želel imeti v himni) kršenje njegovih čl. pravic…

  4. Zelo plodna družbena klima za razvoj nasilja je nekritično množično burno in hujskaško čaščenje nasilja slovenskega partizanskega gibanja nad slovenskim civilnim prebivalstvom v letih 1941-17.7.1942 itd.
    Slovensko partizansko gibanje je potrebno obsoditi.
    Bolj ali manj uspešen upor okupatorju ni alibi za temeljna množična grozodejstva, ki jih je slovensko partizansko gibanje prizadejalo moji domovini.

    Pred partizanskimi organizacijami in njihovimi verniki so dolga desetletja sramu in opravičevanja.

    • Kar je Partija skozi partizanstvo storila slovenskemu narodu, predvsem v času 1941 do konca 1943 ter v mesecih po koncu vojne, je nepojmljivo zahrbtno naklepno ubijanje in vsakršno uničevanje in, strinjam se, nič novega – potrebna ne bo samo sprava, kot sta jo začrtala častiti g.škof Šuštar in partijskoudbovskomafijaški Boter in Stric, lepi in mali
      zlobnosinjeoki Milanček iz Murgelj!

      Po človeško in laično povedano, potrebna bo narodova katarza in prebujenje v kesanju in v oprostitvi.
      Narodovega premika ne bo, dokler se ne bo premaknilo v glavi posameznika.
      Število posameznikov, ki bodo doumeli, sprejeli, se kesali in oprostili bo moralo biti enormno veliko, torej prevladujoča večina naroda.

      Nobene prošnje, ne politika, ne prisila ne bo vžgala. Vsako srce in duša
      v tem narodu šteje.

      Zato bo ta pot strma, huda in težko možna.

      Vse preveč je zblojenih barab in kvazi modrecev ter narodnih “očetov” s zlobo v možganovju.
      Tukaj so in bodo ostali in bodo vedno, Bučarji, Mencingerji, Ribičiči,
      pokvarjeni ali polovičarsko zviti “duhovni”, študitrani teokarbologi in
      zmuzljivi narodnjaki neke ljudske stranke, itd.

      Narod mora, enostavno, prestopiti na višji nivo zavedanja, kulture, zahtevnosti znanja in odgovornosti, da bodo obveljale in prevladale vrednote iz sveta Abelovega.

      Kar se te solzne doline šentflorjanske tiče in njene katarze in sprave,lahko kratkoročno samo Bog pomaga.

      Bog, usmili se!

  5. Spoštovani Ananas! Kljub vsemu gre za kršitev 1. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki določa:” Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kot brat z bratom.”
    Ko se je sprejemala Ustava RS je bila ta določba upoštevana,zato je v ustavi Slovenije zapisano, da je himna Zdravljica. Šele kasneje je tedanja vlada zapisala v zakon po svoji volji, da je to le 7. kitica Zdravljice.
    S takšno omejitvijo pa smo prizadeti tisti, ki ljubimo svoj dom, svojo mater Slovenijo. Zakaj? Zato, ker ne smemo svojo mater poklicati po imenu in ji zaželeti vse najboljše. Prav tako ne smemo to zaželeti vsem družinskim članom naše Slovenije.

    Vsi tisti, ki imamo iskren odnos do svoje matere Slovenije, njenih družinskih članov in svojega doma, smo upravičeno prizadeti.

    Zgodovinsko, življenjsko in znanstveno je dokazano, da mora človek najprej ljubiti sebe in svoje bližnje, potem šele lahko ljubi druge.

    Iz tega sledi, da bi morala vlada zakon o himni uskladiti s splošno deklaracijo o človekovbih pravicah in našo ustavo. S tem bo vzpostavila temeljne pogoje za zdravo samozavest Slovencev, ki jo imamo premalo in ki nam koristi, sosedom pa ne škodi.

    • Pozdravljeni, g. Svitase! Da se vsi ljudje rodimo svobodni in da imamo enake pravice in dostojanstvo, pač ni in ne more biti kršeno s tem, da v himni države ni točno določenih besed ali besednih zvez (mimogrede, je pa v duhu citiranega 1. člena še najbolj ravno 7. kitica Zdravljice).

      Besedilo državne himne ne posega v nobeno od človekovih pravic in jih zato tudi ne more kršiti (vsaj dokler se v teh besedah ne poziva k npr. nasilju, diskriminaciji,…). Tudi ne obstaja človekova pravica, ki bi zagotavljala, kaj mora pisati v himni države (španska, denimo, besedila (vsaj uradnega) sploh nima). Skratka, človekove pravice z državno himno nimajo veze oz. vsaj ne morejo biti prizadete z odsotnostjo(!) določenega besedila v himni.

      Glede tega, ali je zakon (ki določa, da je himna le sedma kitica) v skladu z ustavo (ki določa, da je himna Zdravljica, njeno uporabo pa določi zakon), pa to lahko končno presodi Ustavno sodišče. Do takrat je treba zakon izvajati, lahko pa debatiramo, kaj bi US utegnilo presoditi.
      Sta le dve možnosti: morda bo (če bo kdaj o tem presojalo) presodilo, da bi glede na besedilo Ustave morala biti himna celotna Zdravljica (pozor – celotna, ne pa le 2. in 7. kitica), ali pa bo poudarilo odkazovanje na zakon in presodilo, da ustava ni kršena in je zakon v skladu z ustavo (sam se do tega, katera od teh dveh možnosti je bolj verjetna, tu ne opredeljujem).

      Je pa vedno mogoče spremeniti člen Ustave glede himne in jasno zapisati, kaj naj bo himna. Pri himni gre za politično, družbeno vprašanje, ki ne posega v človekove pravice (razen če jih z besedilom (ne pa z odsotnostjo besedila!) prizadene).
      In če je debata o (ne)ustavnosti zakona teoretično mogoča, pa menim, da je vsaka debata o kršitvah čl. pravic zaradi 7. kitice Zdravljice kot državne himne odveč.

  6. Spoštovani Ananas!

    Zakaj pa se izogibaš ljuzenskega čustva do matere Slovenije in njenih družinskih članov. Kaj bi to škodilo Sloveniji in državljanom Slovenije? Prav gotovo ne. Duhovno, to je moralno bi rasli in se zaradi tega iz dneva v dan bolj razumeli in spoštovali.
    Razumeli bi da pozitivna čustva niso niso nekaj slabega, pa čeprav si jih nekateri bolj zavedamo, drugi pa manj. Formalistično odtujen medsebojni odnos nam ne zagotavlja trajnega materialnega in duhovnega razvoja, ki si morata biti v ravnovesju, da ni za človeka in skupnost škodljivih posledic.

    • Če še enkrat preberete, kar sem zapisal, boste ugotovili, da se do same vsebine (katere besede bi vi želeli vstaviti v himno) sploh nisem opredeljeval, ampak sem se odzval le na vaše teze o kršenju človekovih pravic z (izključno)sedmo kitico Zdravljice kot slovenske himne.

      V vsebinsko debato (glede tega, ali naj bi bila del himne tudi sedma kitica), pa se pa na tem mestu niti ne bi želel spuščati. Dodal bi le, da bi bilo po mojem mnenju glede himne dobro najti skupni imenovalec oz. presek želja vseh državljanov (glede besedila himne), kar sedma kitica nedvomno je, druga pa (kot lahko oba ugotoviva iz večih člankov) očitno ne.

      Ljubezen do domovine pa se lahko najbolj pokaže v ljubezni do ljudi, s katerimi bivamo, torej do vseh rojakov in državljanov in tudi v spoštovanju naših prednikov, ki so se borili in mnogi celo dali življenja za to, da danes lahko vam pišem v Slovenščini in javno govorim in uporabljam Slovenski jezik.

      • Za našo svobodno Slovenijo je dalo življenje na tisoče domoljubov, ki so zaradi ljubezni do vere in jezika dali svoja življenja v času fašistične okupacije. Bili so tudi izdajalci, ki so sodelovali s fašisti in ko so prišle na primorsko komunistične tolpe, so izdajalci postali ali komunisti ali njihovi sodelavci in še naprej teptali verne poštene in zavedne Slovence, ki so bili do takrat teptani in pobijani od fašistov po okupaciji se je tiranija fašisto komunističnega sodelovanja razširila nad vse ozemlje, ki so ga okupirali Italijani. Z Nemci so komunisti prav tako vzpostavljali sodelovanje, čeprav ga še vedno sramežljivo skrivajo. Mnogo vasi je bilo požganih in ljudi odpeljanih v nemška taborišča s pomočjo komunističnega terorja nad lastnim narodom. Razvpit primer so Dražgoše, ki jih bodo spet praznovali kot slavno bitko partizanov z Nemci, a je v resnici prava farsa. Ljudje so prosili partizane, naj se umaknejo iz vasi, ker so Nemci blizu in je njihova prisotnost v vasi za prebivalce preveliko tveganje. Ker so bili prebivalci v večini pošteni in zvesti katoličani, so komunisti dobesedno izzvali incident, v katerem so bile v večini žrtve domačini. Tako se zmaga v bistvu ne praznuje kot zmaga nad Nemci, temveč zmaga nad narodom. Iz pisem, ki so si jih vodilni komunisti pisali med seboj, je cilj revolucije jasen: Tudi če propade ves narod, samo da zmaga revolucija. Zvestobo tem idejam lahko v delovanju tistih, ki so svoje partijske knjižice zamrznili, prepoznamo še danes. Tranzicijski levici in stricem iz ozadja gre le za lastne apetite, pa če pri tem povsem propade mlada država z vsemi njenimi prebivalci. Ne samo Slovenci. Zato je čas, da se vsi, ki nam je mar do poštenja in spoštujemo državo in njeno ustavo ter demokracijo, prebudimo in svojo voljo izražamo dosledno na volitvah. V preteklem letu smo že doživeli trojno zmago. Z Božjo pomočjo in poštenim delom nam bo uspelo.
        Vse dobro v novem letu!

      • Zato Bog živi ves slovenski svet, vse, ki so vredni spomina in se, verjamem, mnogi že veselijo pri Njem v nebesih. Vsi, ki so in ki še sedaj delate zgolj za svoje sebične osebne ali slepe partijske interese in zlivate gnojnico na poštene sinove slovenske zemlje, na vse, ki so bili v resnici zaslužni, da danes govorimo še slovensko in vse tiste, ki so v resnici zaslužni, da danes živimo v samostojni državi in smo na Slovenijo in vse velike Slovence, vredne spomina lahko v resnici ponosni. Mnogo jih je, a ga ni, ki bi bil iz komunističnih vrst. Zato še veliko naših krajev, trgov, ulic, cest ustanov in šol čaka na preimenovanje, da se opere narodna sramota in se postavi na častna mesta imena tistih rodoljubov in plemenitih ljudi, ki jim je revolucija po nedolžnem teptala njihova poštena imena.
        Ne pozabimo! Prišel bo čas in stoletje bo zardelo. Storimo svojo plemenito dolžnost, sicer bodo med od velikega sramu zardevanimi tudi naši obrazi.

  7. Tudi vam hvala za kulturen dialog in predvsem za (kot lahko berem tudi pri vaših komentarjih drugih člankov) osredotočenost na samo vsebino brez lepljenja ideoloških oznak in nepotrebnega predalčkanja, s poudarkom na samih dejanjih in konkretnih predlogih, brez presoje dejanj zgolj po kriteriju “vaši”&”naši”.

    Se že veselim vaših naslednjih komentarjev v takem slogu, pa čeprav se z njimi vsebinsko morda kdaj ne bom strinjal. A le tako, s kulturno ter dobronamerno debato z izmenjavo argumentov in mnenj lahko skupaj napredujemo. Vas lepo pozdravljam!

  8. PA ne samo Mencinger , tudi pri g. BUČARJU se nekje nekaj kisa ! Tista izjava o ” zadnjem žeblju ” v krsto demokraciji !
    Predvsem sem si izjavo tolmačil kot zadnji žebelj v krsto starokomunistom , PARTIJCEM !

  9. Spoštovani Ananas! Občudovanje vam vračam z enako mero. Toda, tabuiziran odnos do naše dmovine, do skupnosti živečih na tem ozemlju, do čudovite slovenske narave, pa ostaja. Prav tako ostaja tabuiziran odnos do Prešernove visoke umetniške stvaritve v 2. kitici himne, v kateri dobrohotno zaželi vse najboljše domovini, svoji materi, čudoviti slovenski naravi in in vsem živečim na tem ozemlju. Ali je še možno kaj lepšega? Sedma kitica himne pa vsebuje dobrohotno željo vsem narodom sveta.

    Splošno znano je, da se ob življenjskem prazniku zapoje slavljenjcu: Tristo kapljic, tristo let, Bog nam daj na svet živet! Pa še nisem zasledil, da bi se kdo temu uprl. Dobrohotna želja, ki pooseblja ljubezen, za nobenega ni škodljiva.

    Logično in demokratično bi bilo, da himno sestavljata 2. in 7 kitica in bilo za vse prav, tako znotraj Slovenije kot zunaj nje.

    Prepričan sem, da bi bila 2. kitica problematična le za par držav na svetu, ki se žal ne ponašajo z demokracijo v življenju.Zakaj se mora Slovenija uvrščati med nje?

Comments are closed.