Bog se vrača, jaz pa nisem vesel II.

krizHollywoodski androidi, tirani, shaolin vitezi ter njihov Bog

Ena izmed posledic napada na newyorška dvojčka 11. septembra 2001 je tudi ta, da je v hollywoodski produkciji namrgolelo verskih vsebin, vernih junakov, refleksij o religiji. Namig: Clint Eastwood kot Dirty Harry (sedemdeseta) obračunava z zlikovci popolnoma mimo religije, Clint Eastwood v silno lepi drami Gran Torino (2008) umre kot Kristus.

Televizijska serija Battlestar Galactica (2004-2009), v kateri po vesolju roboti in gensko razviti androidi lovijo ljudi, je edina televizijska serija, ki sem jo v celoti gledal. Pritegnila me je tudi njena religiozna pod-zgodba: roboti in androidi so monoteisti, ljudje so politeisti. Monoteisti so militarizirani in neusmiljeni. Politeisti so mehki, čustveni, etični, zelo junaški. Monoteizem zgleda da je družbena disciplina in odličen pripomoček, ko hočeš vesolje vzpostaviti kot „lepo mesto, trdno zidano in urejeno“ (prim. Ps 121). Politeizem zgleda da je osnova za odprto, pluralno in humano družbo – za „hišo vseh narodov“ (prim. Iz 2). Battlestar Galactica se zaključi s pristankom glavnih junakov na Zemlji in z insinuacijo o nastanku vrste homo sapiens, ki je blizu ufološkim nebulozam o mezopotamskih Anunnakijih.

Podobno, a manj prikrito sporočilo o monoteizmu navrže odlični postapokaliptični road movie The Book of Eli (Knjiga odrešitve, 2010). Tam lokalni tiran Carnegie (Gary Oldman) hoče na vsak način priti do nemara zadnjega izvoda neke knjige, ki jo s seboj nosi samotni popotnik shaolinskih veščin in transcendentalne misterioznosti Eli (Denzel Washington). Ta knjiga je Sveto pismo. Zakaj jo hoče negativec Carnegie? Takole razloži:

Zrasel sem s to knjigo. Poznam njeno moč. (…) Naredil sem veliko stvari, ki jih nisem želel. To priznam. Toda, če bi imel knjigo, mi jih ne bi bilo treba. Si lahko zamisliš, kakšen bi lahko ta svet bil, če bi imeli prave besede za našo usodo. Ljudje bi resnično razumeli, zakaj so tu in kaj delajo. Ne bi potrebovali vseh teh ogabnih motivatorjev. Ni prav, da skrivamo knjigo, ki je namenjena vsem. Moramo jo razširiti.

Roboti iz Battlestar Galactica me spominjajo na džihadiste in njih fašistični kalifat, Carnegie iz The Book of Eli na evropske nacionaliste, temnopolti vitez Eli pa na pravoverne kristjane, ki ne smemo dopustiti, da vsak tiranozaver, ki se mu to zahoče, s Svetim pismom (t.j. s „pravimi besedami za našo usodo“) manipulira v politične namene.

Obrambni Bog evropskega nacionalizma

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Nisem vesel, ker se z Bogom na obzorju vračajo silhuete božjih bojevnikov tudi med evropskimi staroselci. Džihadizem in fašistoidni kalifat kličeta po podobnih duhovnih in političnih držah tudi tostran Sredozemlja. Skrajneži kličejo skrajneže in jih vabijo na eshatološko bitko, kjer koli že bo – pri Harmagedonu ali pri Dabiqu.

Napadalni Bog vahabizma tam, obrambni Bog evropskega nacionalizma tu? Seveda ni prav oz. je prezgodaj govoriti o nekakšnem džihadiziranem evro-monoteizmu. Seveda ne moremo govoriti o krščanskem terorizmu na evropskih tleh, četudi Anders Breivik, množični morilec norveške laburistične mladine, fantazira o križarstvu in zapoveduje bitko za krščansko Evropo – kljub temu da osebno v obstoj osebnega Boga ravno ne verjame (blog Temni bog s severa).

A po drugi strani smo vendarle na meji zdrsa v krščansko-desničarsko skrajnost. Zadeva je v prvem koraku razumljiva in moralno nevtralna. V strahu pred islamom („hudi Turek je v deželi že“) se ljudstvo vse bolj oprijema svoje najstarejše in najbolj krepke korenine. To ni od elit favorizirano razsvetljenstvo. Še manj je to postmoderna inačica razsvetljenstva v obliki žurerskega relativizma. Najstarejša in najbolj krepka evropska korenina je krščanstvo. Do sem gre za psihosocialni proces, ki bi ga bilo neumno prehitro kritizirati ali celo stigmatizirati. Ta proces je z mnogih vidikov dober.

Pri kom nastopi drugi korak. Bastardni spoj krščanstva in nacionalizma. Zato PEGIDA, ki se rodi v eni izmed statistično najbolj ateističnih regij na svetu (stara Prusija, danes vzhodna Nemčija), na svojih protimigrantskih pohodih visoko dviguje križ – pravilnih latinskih oblik in v barvah nemške zastave (blog Križ v Dresdnu). Zato se sekularizirani angleški nacionalisti na ulicah islamskih četrti prepirajo z muslimanskimi priseljenci o „krščanski Angliji“ in jih provocirajo s krščanskimi simboli (glej video). Zato kakšni slovenski desničarji pričakujejo od Cerkve, da bo v teh razburkanih časih bolj Ecclesia militans, bolj pretepaška za slovensko in evropsko stvar. Zato se vse več Evropejcev navdihuje pri starodavnih križarjih.

Ko je podarjenemu konju treba pogledati v zobe

Novokrižarsko desničarstvo ima problem. Iz Rima tokrat ni slišati ultra motivacijskega vzklika: DEUS VULT! Prej obratno: DEUS NON VULT! Bog noče spopada civilizacij v imenu Boga. Kak drug duhovnik bi se desničarskega zanimanja za krščanstvo in Boga razveselil. Rekel bi, češ podarjenemu konju se ne gleda v zobe, in tudi kakšnim mrkogledim ksenofobom na stežaj odprl tempeljska vrata. Ne papež Frančišek! On kljub zgražanju določenih podarjenemu konju pogleda v zobe.

Papež Bergoglio kot Denzel Washington v zgoraj omenjeni hollywoodski kreaciji tolče na vse strani, da bi mu kdo od nepridipravov ne vzel Svetega pisma. Če se Sveto pismo pokukluxklani, če se pokukluxklani Kristusov križ, krščanstvo izgubi Kristusa in pokoplje sebe. Ne rabiš biti teološki genij, da to uvidiš.

Os Rim-Berlin-Bruselj – se pravi, ljudsko-krščanska os Bergoglio-Merkel-Juncker – drži EU barko med Scilo in Karibdo in ne pristaja na logiko spopada, temveč vztraja na kulturi dialoga. Ljudsko-krščanska os, ki je v svojstvu trojice Shuman-Adenauer-De Gasperi po drugi svetovni vojni začela Evropo na novo povezovati, predobro ve, kakšna črnosrajčna zver se še vedno lahko dvigne iz podpalubja.

Ker smo že začeli s filmi… Kako KKK razume obrambo „krščanske civilizacije“, lahko vidimo v filmu Joela Schumacherja A Time to Kill (Čas za ubijanje, 1996) z Matthewom McConaugheyem v vlogi odvetnika, ki brani črnca (Samuel L. Jackson), ki je ubil dva belca, ker sta posilila njegovo hčer. S tem v zvezi predlagam še odlični letošnji izdelek Garya Rossa Free State of Jones, v katerem ima spet glavno vlogo nadarjeni Matthew McConaughey. Film je toliko pomembnejši, ker je naslonjen na zgodovinska dejstva ob koncu ameriške državljanske vojne in ker je v njem Sveto pismo prikazano kot knjiga, ki osvobaja ameriške črnce iz suženjstva ter polaga temelj enakosti med ljudmi različnih ras. Sveto pismo je antirasistični priročnik par excellence.

Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.