Ljudje so razdeljeni v tri skupine: v tiste, ki se ne premikajo; v tiste, ki jih premikajo; v tiste, ki se premikajo.
Arabski pregovor
Bog – v nekaj desetletjih od statista do glavnega igralca
Pred kratkim sem v Kančevcih na Goričkem vodil duhovne vaje za duhovnike. Kratka poizvedba na koncu vaj o tem, katera tema jim je bila – bilo ji je 24 – najbolj všeč, je izpostavila, da se jim je najbolj vtisnila v spomin tema o „necerkvenem“ Bogu*. Se pravi, o tem, kako se Bog v naših družbah vrača in pojavlja tudi mimo cerkvene pastorale in pridiganja. Osrednje poudarke o vračajočem se Bogu sem naslonil na tozadevno študijo, ki jo je opravil perspektivni salamanški teolog Ángel Cordovilla (link).
Da se duhovniki ne bi prehitro vzradostili, sem temo zaključil z opozorilom, da povratek Boga v evropsko družbo ni nujno dober. Ne vrača se namreč vedno tisti Bog, ki ga je razodel Jezus iz Nazareta. Cordovilla govori, da se je na sceno vrnil „skriti“, „nemi“, „nezgodovinski“ Bog. Sam sem v Kančevcih dodal še „jeznega“ in „obrambnega“.
Zadeva o povratku Boga ni čisto sveža. Že pred dobrima dvema desetletjema so nekatere filozofske eminence (Vattimo, Derrida, Trías, Habermas) zastavile vrnitev Boga v evropske filozofske salone in s tem najavile njegovo vrnitev na širšo družbeno sceno. Pred tremi leti sem v uvodniku na naslovnici Družine (link) o tem pisal:
Religija je spet postala, kot je hudomušno zapisal kardinal W. Kasper, „salonfähig“, t j. primerna za debato v čislanih filozofskih salonih. Ali bo filozofija zdaj postala „katedralfähig“, t j. primerna za v katedralo, pa je drugo vprašanje.
Skratka, Bog se vrača. Od statista, skoraj mrliča, izpred pol stoletja, ko so domala vsi razglašali „Bog je mrtev“, se vnovič vrača na pozicijo glavnega igralca. Na primer, trenutna debata o burkinijih ni nič drugega kot šifrirana debata o takšnem ali drugačnem Bogu med nami.
Bog se vrača, jaz, „profesionalni vernik“, pa nisem preveč vesel. Najprej je tu „jezni“ Bog islamskega terorizma in – zdi se – nezmožnost samega islama, da to deviacijo in nadlogo znotraj sebe odpravi. Nakar je tu pred kratkim vzniklo zanimanje za Boga in krščanstvo s strani evropskega nacionalizma. O „jeznem“ Bogu (islamski terorizem) bom razpredal tokrat, o „obrambnem“ (evropski nacionalizem) pa kdaj drugič.
Kako je Bog postal ubijalec
Lani preminuli francoski filozof André Glucksmann je že konec devetdesetih veliko razmišljal in pisal o islamskem terorizmu in sploh o „ubijanju v imenu Boga“. V svoji knjigi Tretja smrt Boga (La troisième mort de Dieu, 2000) ugotavlja, da se samo v Evropi živi, kot da ni Boga, „povsod drugod pa se v imenu vere veselo ubija“. Najbolj so ga presunile zgodbe iz Alžirije iz časov skupine GIA. Kak njen popolnoma sfanatizirani član je napadel lastno rojstno vas ter posiljeval in pobijal lastne sorodnike. Kako je kaj takega mogoče? Glucksmann išče odgovore v procesih absolutizacije verskega jaza, katerih končni rezultat je, da se sfanatizirani posameznik počuti eno z Bogom. Postane „Človek-Bog“, je nosilec absolutno dobrega in njegova naloga je uničiti absolutno zlo. Bog je zdaj tisti, ki dovoljuje in spodbuja pobijanje brez razlik. Tarča je lahko vsakdo, ki ima tudi minimalno povezavo z „absolutnim zlom“ (t.i. „nevernik“): otrok, ženska, starček, bolnik, lastna sestra.
Podobno je politolog in sociolog Primož Šterbenc za Večer (link) o pripadnikih Islamske države zapisal:
Zaradi tega so začeli vojno kozmizirati oziroma prenašati v roke Boga, na ta način pa so celotne družbe napadalcev postale percipirane kot kolektivni brezoblični sovražnik. Zato neselektivna uničevalnost v Parizu, Bruslju, Nici ter tudi proti šiitskim in kurdskim ciljem.
Šterbenc sicer neposredno krivdo za „kozmizacijo“ vojne vali na zahodno letalsko premoč, ki pripadnike ISIS-a „v zadnjem času z lahkoto pobija kot glinene golobe“. Gotovo bombe in „družbe napadalcev“ naredijo svoje. Toda tovrstni fanatizem se je zakotil še pred novejšimi zahodnim posredovanji na Bližnjem vzhodu. Znotraj sunizma največ odgovornosti nosi z nafto zalivana vahabistična teološka linija, znotraj šiizma pa teološki obrat, ki se je zgodil v iraškem šiitskem svetem mestu Nadžaf l. 1963. Španski biblicist in religiolog Julio Trebolle o obratu piše (link):
L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.
Trebolle opozarja, da so usodni teološki procesi – zlasti takšni, ki osmišljajo mučeništvo in smrt – dolgoročni in večinoma v razsvetljenstvu vzgojenim strokovnjakom za družbena vprašanja nevidni. Španski religiolog pravi:
Zato se zgodi, da so včasih tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske države, ki pa je le vrh ledene gore.
Vrača se Moloh, jedec otrok
Upam reči, da je islamski terorizem, preden je začel pobijati po naših plažah, ulicah in vlakih, najprej „ubil“ samega Alaha. „Ubil“ ga je, ko ga je spremenil v nekakšnega Moloha. Vemo, Moloh (Wikipedia) je bilo eno izmed predantičnih bližnjevzhodnih božanstev, ki je zahtevalo človeške žrtve. Zgodilo se je torej duhovno in teološko popačenje religije in zategadelj k nam v jeku strelov in eksplozij prihaja shizofreni Bog-Sovraštvo Osame bin Ladna, Mohameda Atte, bratov Kouachi, Islamske države. To ni Alah, to ni Alahov „starejši brat“ Jahve, to je skok iz monoteistične dogmatike v temno religiozno psiho.
Kot da smo priča regresiji v nek prastari temotni vzgib še iz časov nastanka strukturirane religije. Denimo, v mestu Mari – eno prvih mest iz mezopotamske civilizacijske zore – so pod prag mestnih vrat vzidali kraljevega prvorojenca. Torej lokalnemu božanstvu na čast so ubili kraljevega prvega sina in ga postavili v temelje mesta (civilizacije), da bi slednje čim bolj prosperiralo. Perverzna logika: kosti nedolžnih za razcvet življenja. Kot tisti „kostanj posebne sorte“ iz Podob iz sanj Ivana Cankarja.
Moloh se krmi iz človeškega strahu, frustracij, magije, sovraštva, krivic. Moloh ne išče rešitve, on hlasta za prelito krvjo nedolžnih ljudi in je v svaštvu s Kronosom, ki žre svoje otroke. Stari Kananejci, Feničani, pa tudi Kartažani so Molohu darovali svoje otoke in jih zažgali. Še Judje so kdaj „počenjali to gnusobo“ (prim. Jer 32,35) in bili zato kaznovani z babilonskim suženjstvom. Danes je ISIS tista sekta, ki vzdržuje molohistično mentaliteto; je apokaliptični kult smrti in pohote; je republika ponorelega seksusa v znamenju Ašere – še ene čudne bližnjevzhodne boginje iz časov bibličnih očakov; je pogubni fašizem našega časa.
Zares pomagalo bo le zdravilo islamske pravovernosti
Tovrstnega verskega fanatizma ter njegove lažne mistične sredice (mistika „Božjega“ morilca in samomorilca) ne bodo ozdravile bombe, zlasti ne ameriške in ruske. Ozdravi ga lahko le islamska teologija, islamska pravovernost. Zahodni kristjani in ateisti moramo pri tem islamu stati ob strani in se kot kači izogibati skušnjavi, da bi krivdo za terorizem razgrnili preko vsega islama.
Vprašanje, ki nas pri tem zelo muči a si ga zaradi s „politično korektnostjo“ zaplombiranih možganov ne upamo vsi povedati na glas, se glasi: Je islam kos tej nalogi?
* Ves čas pisanja sem v škripcih, naj b(B)og pišem z veliko ali z malo začetnico. Pisal bi z malo, da slučajno ne kršim 2. zapovedi sinajskega dekaloga, zlasti kadar pišem o b(B)ogu fanatičnih ubijalcev. A odločil sem se, da jo pišem z veliko, saj so praktični vsi obravnavani, tudi najhujši fanatiki, iz abrahamskega veroizpovednega območja, v katerem je bog pač Bog.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
