Bog se ne more veseliti krvi

3
195

kriz_polmesecBogu je potrebno dati to, kar mu pripada. Cesar ni Bog. Evangelij je jasen: vsak poskus pobožanstvenja in absolutizacije svetne oblasti je nesprejemljiv. Istočasno pa ima tudi posvetna oblast pravice, ki ji pripadajo. Tudi kristjani imamo civilne dolžnosti. Ker nas Bog ljubi, nas vabi, da smo v službi človeške skupnosti, celo do te mere, da darujemo svoje življenje. Razpoznavno znamenje pristnega krščanstva je solidarnost z najbolj revnimi, preganjanimi in zatiranimi. Mar ni ravno to temelj našega misijonskega poslanstva?

V Regensburgu je papež Benedikt XVI., 12. 9. 2006, manj kot pet mesecev po začetku svojega pontifikata, spregovoril o razlikah med judovsko-grško-krščansko mislijo in islamom.

Muslimani so na papežev govor reagirali zelo agresivno: gorele niso le papeževe slike, temveč tudi krščanske cerkve. Od tedaj je bilo umorjenih na tisoče »krščanskih psov« v Libiji, Somaliji, Iraku, Turčiji in drugod po svetu. Soočamo se z islamom, ki ima za cilj z nasiljem in ustrahovanjem vsiliti svojo vero in družbeno ureditev celotnemu svetu, ter pobiti in izbrisati vse, ki se s tem ne strinjajo.

Zanimivo je, da so mediji in politiki napadali in obsojali papeža in ne islamistov. Karikaturisti in satiriki so papeža prikazovali kot Drakulo s krvavimi usti, kot prašiča, kot Satana, kot častilca Opice, pozivali so k njegovemu obglavljenju in križanju. Diplomati so papeža enačili s Hitlerjem in Mussolinijem. Francoski filozof Robert Redeker, ki je zagovarjal papeža je izgubil profesuro in se mora zaradi groženj islamistov, skrivati. Je dialog sploh možen, če ni dovoljeno postaviti ključnih vprašanj in izmenjati svojih pogledov? Glede na sedanje demografsko stanje in stanje duha se Kristjani v Evropi lahko začnemo pripravljati na to, da bomo kot manjšina živeli v državah s šeriatskim pravom; se začnemo pripravljati tudi na sekanje naših glav.

Kaj je papež v regensburškem govoru pravzaprav povedal? Povedal je, da je temelj vsakega dialoga razum, da je temelj resničnega dialoga verska svoboda, ki vključuje tudi pravico do spreobrnjenja, da je potrebno razlikovati med versko in politično oblastjo. Soočil se je z džihadističnim razumevanjem religije in povedal, da je sovraštvo in fanatizem patologija religije in je v nasprotju z Bogom. Bog se ne more veseliti krvi; brezumno ravnanje je Bogu tuje.

Sredi letošnjega poletja je izginila ena najstarejših krščanskih skupnosti v Iraku, v Mosulu oziroma Ninivah. Simbolično je, da ti kristjani govorijo aramejsko, torej tisti jezik, ki ga je govoril Jezus iz Nazareta. Kristjani so preganjani tudi v Siriji, Nigeriji, Pakistanu… Potrebno je biti natančen in jasen: preganjajo jih zaradi vere, tisti, ki jih preganjajo, mučijo in pobijajo so muslimani, islamisti.

Pred kratkim, 16 oktobra je bila zaradi »bogokletja« v Pakistanu na smrt obsojena Asia Bibi, kristjanka, mati petih otrok. V nekem pogovoru je rekla, da veruje, da je Jezus umrl za vse ljudi, in vprašala: “Kaj je naredi vaš prerok Mohamed, da bi rešil ljudi?” Te njene besede v Pakistanu, kjer je 97% muslimanov, in so kristjani zelo majhna manjšina, zadostujejo za izrek smrtne kazni.

Vrnimo se iz Mezopotamije, iz Niniv in iz Pakistana v Slovenijo, v leto 1945.

Spodnje Danje, Zgornje Danje, Zabrdo, Torka in Ravne so vasi pod prisojno lego Ratitovca, ki spadajo med najvišje ležeče vasi v Sloveniji. Zgornje Danje se raztezajo na višini 1200 – 1280 metrov nad morjem, pod Ratitovcem, ki sega 1678 m visoko.

Predniki prebivalcev teh vasi so se v času, ko so ti kraji spadali pod freisinške škofe, v 13. in 14. st., priselili iz južnih Tirol iz okolice izvira reke Drave, iz Innichena (danes San Candido) in Puštertala (iz puste doline). O tem pričajo ledinska imena »Bosarplote« (mokra stena); Kecerlehle (mišja luknjica); Štajnpoh (kamniti potok). O tem pričajo tudi priimki: Erhardt, Gasser, Kofler, Schmid, Zimerman, Eberle.

»Čeprav so govorili slovensko, so se imeli za Nemce in so bili v glavem sovražni do partizanov« (Stanko Petelin , Prešernova brigada, Založba borec, 1980, str. 42). Ko se pogovarjam z ljudmi, ki izhajajo iz teh vasi, se s to trditvijo nikakor ne strinjajo.

Najhuje se je začelo, ko se je vojna končala, ko bi moralo orožje utihniti. Bilo je hudo med vojno, po vojni so bili hlevi prazni, prazne shrambe, mnoge družine so ostale brez gospodarjev, začela se je obvezna oddaja in t. i. »prostovoljno delo«. Najhujše pa je bilo pomanjkanje človečnosti. V Škofjo Loko so vosovci, takoj po vojni, 17.5.1945, odpeljali 24 moških, ki so »izginili«. 90 oseb pa je bilo konec decembra 1945 izgnanih v Avstrijo, med njimi 28 odraslih in 62 otrok. Zakaj? Ker naj bi bili gestapovci, izdajalci, švabi, belčki. Te čistke lahko označimo za genocid, oziroma democid, ki so ga izvajali pripadniki našega naroda. Torej Slovenci le nismo tako brezmadežni, nedolžni, nenasilni in miroljubni, kot bi se radi prikazali. S tega vidika je dobro, da smo maloštevilen narod, da ne moremo početi krivic v večjem obsegu. Prav je, da se soočamo tudi s svojo temno stranjo!

Na škofjeloškem gradu naj bi bilo ujetniško preiskovalno taborišče, ki pa to ni bilo, saj komunistične oblasti z ujetniki niso ravnale v skladu z mednarodnimi predpisi o ujetnikih. To je bilo »uničevalno« taborišče. Velika večina internirancev ni preživela. Mnogi so bili pobiti na gradu in grajskem vrtu, druge so vodili na morišča v okolici Škofje Loke, nekatere ujetnike s Škofjeloškega gradu pa so zadnjič videli v Kočevju. Poleg likvidacij na škofjeloškem gradu, so »nasprotnike« komunizma pobijali v Lovrenški grapi, v Bodoveljski grapi, na Muretovem griču nad Sopotnico, na Križni gori, v Trnju, v Vešterski grapi, v vasi Pevno, v Crngrobu ter na druga manjših grobiščih. Po ocenah poznavalcev je bilo na območju Škofje Loke po vojni pobitih najmanj 2000 ljudi, polovica med njimi je bilo Hrvatov. Med vsemi temi morišči izstopa vas Pevno, kjer so komunisti po vojni pobili okoli 250 hrvaških otrok, kar je zločin proti človečnosti, ki ne zastara. Zanimivo je, da večina državljanov RS, danes o tem dogajanju ve zelo malo, skoraj nič, ali nič. Po vojni so oblasti zavezale ljudem jezike. Če je kdo kaj rekel, je sledila kazen. Med ljudi se je razširilo prepričanje: »Nekaj so že naredili, da so jih pobili ali izgnali«. »Nikoli ne bom prebolel, da nisem poznal očeta in ga niti nisem pokopal. To bolečino bom nesel s seboj v grob«, je povedal sin po vojni umorjenega očeta. A zdi se, da zlo in trpljenje, ki so ga bili deležni nedolžni ljudje, ni pomembno. O tem se ne piše, o tem se ne govori. To trpljenje pa ni bilo nepomembno za Filipa Terčelja.

Filip Terčelj je bil štiri leta kaplan v Škofji Loki; od avgusta 1917 do septembra 1921, ko je odšel na študij v Nemčijo, v Köln, na socialno pedagoško fakulteto. Gotovo je Filip Terčelj, potem, ko ga je usoda, po 24 letih, spet zanesla v Škofjeloško hribovje, vedel za vse te morije in se je zaradi teh dejstev odločno opredelil za zatirane. Bil je preizkušena in dozorela oseba. Za njim so bila zaslišanj in mučenja v fašističnih zaporih, konfinacija v Campobassu, beg v Jugoslavijo, strahote 2. sv. vojne ter zasliševanja v komunističnem zaporu, po katerih je zapisal: »Kar pa je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega.«

Čeprav je v času fašizma gorel za slovenski narod in med vojno simpatiziral z NOB, se je Filip Terčelj po vojni, na področju Soriške in Davške župnije, skupno z duhovnikom Francem Krašno, pogumno zavzel za ljudi, ki so trpeli zaradi totalitarnega komunističnega nasilja; za može, ki so bili odvedeni neznano kam, ter za žene in otroke, ki so bili izgnani v Avstrijo. Zavzel se je za družine teh preprostih in delavnih ljudi s tirolskimi koreninami.

Skupaj s Francem Krašno je bil umorjen 7. 1. 1946 v Davči, v Štulčevi grapi. Arhivski dokumenti pričajo, da je povojna oblast, še konec aprila 1946, lagala da je Franc Krašna zaprt. O tem priča dokument Okrajnega Ljudskega odbora Škofja Loka, oddelek za notranje zadeve 29. 4. 1946.

Letošnji Terčeljev shod v Logu pri Vipavi obhajamo na misijonsko nedeljo, na dan zaključka izredne sinode o družini in v času, ko mnogi kristjani, jazidi, pripadniki drugih manjšin, tudi muslimani, ki se ne strinjajo s sunitskim džihadizmom, strahotno trpijo. Naj nam Bog, po priprošnji Filipa Terčelja odpre oči in ušesa, nam razveže jezik ter nas opogumi, da si bomo prizadevali za ustvarjanje, ohranjanje in graditev naših družin, pa tudi za sistematično graditev velike človeške družine, ki temelji na pravičnosti, medsebojnem spoštovanju, ljubezni in priznavanju verske svobode. Naša občutljivost za zatirane in solidarnost z njimi je največji čudež, ki ga lahko Filip Terčelj naredi v našem narodu. Naj bomo narod Jezusov.

Pripis uredništva: Besedilo je bilo pripravljeno za Terčeljev shod v Logu pri Vipavi, 19. oktobra 2014.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Vsakič, ko se Slovenci zgražamo nad krutostjo drugih, bi morali biti lepo tiho, ker so sinovi in hčere slovenskih mater bili sposobni najbolj krvoločnih dejanj. Če bi obstajala lestvica krutosti ala richterjeva potresna lestvica, bi slovenski zločini bili tam blizu osme stopnje.

  2. Odličen članek gospod Vidmar, žal pa še vedno ni kapnilo tudi samemu papežu, da je konec in če se hočemo ubraniti islamizma, je treba razmišljati drugače.

  3. Ključ rešitve je miroljubni islam, ki zatrjuje, da se ne strinja s fanatiki in da je za miroljuben in enakopraven odnos s kristjani.

    Ti miroljubni muslimani bi morali stvari vzeti v roke in preprečiti vsakršno skrajnost v svojih vrstah in zagotoviti enak status kristjanom kot ga imajo muslimani v Evropi.

    Zanima me, koliko se resnično za to prizadevajo in koliko so pri tem uspešni v posameznih islamskih državah in v mednarodnih odnosih?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite