»Pa si Bog sploh kdaj privošči počitnice?« je vprašal. »Oh, seveda,« mu je odvrnil Bog. »Si mar pozabil na srednji vek?! Zakaj, misliš, da so ga poimenovali: mračni?«
Tako nekako se glasi dialog iz meni zelo ljubega filma Vsemogočni Bruce, v katerem se glavnemu junaku, Brucu, zazdi, da bi on znal bolje voditi svet, Bog pa mu rade volje prisluhne in odide – na počitnice. Pa pustimo pri strani, da Bruce zaradi človeške sebičnosti pošteno zavozi stvari (film je navsezadnje komedija) in da mračni srednji vek sploh ni bil tako zelo mračen, posebej še, če ga primerjamo s sedanjostjo; pač pa me vedno znova v dnevih pred poletjem vznemirijo raznorazni pridigarji, poklicni in ljubiteljski, ki mi (vem, da sicer v dobri veri) vbijajo v glavo, da: Bog pa ne gre na počitnice! Ko pa na prvih straneh Svetega pisma berem, da je Bog počival sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil! (Gen 2,2)
Sledimo torej božjemu zgledu! A namesto počitnikovanja, si je bolje privoščiti počitek, namesto dopusta je pomembneje dopustiti, da se umirim… Vsaj za trenutek… Za eno popoldne… V senci, na vrtu, v parku, ob potoku… Ali pa v stanovanju… In povabimo Boga! Menda rad pride na počitnice, v naš počitek… Odprimo mu vrata svojega stanovanja, odprimo mu vrata svojega srca! In ne pričakajmo ga praznih rok. Če v teh kriznih časih recesije (oh, že beseda sama je grozna) nimamo za kozarec rdečega, pa ga pričakajmo s kozarcem vode: če bo Bog dobre volje, bo kaj hitro kot v Galilejski Kani! ¨Hvala Bogu, da je njegova ljubezen zastonj in da ne opijani!
