Bog na počitnicah

1
344
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Na frazo, zapisano v naslovu, smo se v zadnjih letih kar nekako navadili. Dejstvo je postalo, da potem ko se začnejo počitnice, mnogo ljudi tudi Boga odpravi na počitnice. A logika duhovnega boja in življenja je malce drugačna, kot logika telesnega in duševnega. Četudi, tudi to ne v popolnosti. Se človek lahko čuti izpopolnjenega, če popolnoma ničesar ne naredi? Lahko človek izživi samega sebe brez bližnjega? Če torej globoko v sebi vemo, da brez dela in socialnih stikov ne moremo v polnosti živeti, zakaj v teh mesecih najbolj zanemarjamo duhovno raven človekovega bivanja?

Ugotovili ste že, da človeka dojemam sestavljenega iz treh, med seboj prepletenih, ravni bivanja. Človek je zame telesno, duševno in duhovno bitje. Počitek je za človeka kot telesno bitje ključnega pomena. Množica deloholikov, ki mnogo pred jesenjo svojega življenja doživljajo kolapse, nam daje to vedeti. A po drugi strani kaj hitro pozabimo, da je počitek vezan na delo. V resnici ne gre za ne-delovno obdobje, ampak obdobje, ki pritiče delovnemu obdobju. Delavca bosta drugače cenila svoj dopust, če se eden izmed njiju hodi na delo sončit, drugi pa gara cel delavnik in še dlje. Človeka delo izpopolnjuje, počitek pa je nagrada, ki jo je človek vreden. Spada k dostojanstvu človeka.

Tudi na duševnem področju se počitek ne udejanja v prekinitvi vseh stikov z bolj ali manj bližnjimi, s prekinitvijo z življenjskimi izzivi in obveznostmi. Osamitev človeka v območje ne-dogajanja ga privede v pekel, ki se skriva za Sartrovimi Zaprtimi vrati. Človek za razvoj in življenje duševnega potrebuje sočloveka in potrebuje delo. V času počitnic pa počitek predstavlja drugačna raven socialnih stikov. Čas, ko se spočiješ ob neformalnem pogovoru, ki morebiti celo ni vezan na vsakdanje obveznosti in skrbi. Počitnice so odličen čas za družine, da spregovorijo o doživljanju sveta in bližnjega. To je čas, ko se duša napolni. Včasih, žal, tudi s smetmi. Saj pozabimo, da tako kot pri delu ne prinaša zadovoljstva tisto, kar je na hitro, poceni in veliko, ampak tisto, kar traja, je vredno, je cenjeno.

O telesnem in duševnem področju sem pisal zgolj v povezavi z duhovnim. Ne bi rad stopal na tla psihologov, psihiatrov, zdravnikov in drugih, ki se ukvarjajo z omenjenima področjema. Po drugi strani pa si želim, da bi tudi oni upoštevali tretjo dimenzijo človeka, duhovno dimenzijo. To najbolj zanemarimo v tem obdobju. Za marsikoga se izgubi še tista rutina osnovne molitve ali pa obiska nedeljskega bogoslužja, ki je vpeljana v njegovo življenje med letom. Boga tako radi pošljemo na počitnice. To seveda ni nekaj novega, ampak je pravzaprav že starozavezna drama izraelskega ljudstva, ki vedno znova najprej pošlje Boga na oddih. Potem ko kot narod zaživijo nekakšno samostojnost (duševna raven), potem ko se počasi sezidajo mesta, tempelj, kraljeva palača itd. (telesna raven), potem ko so poraženi (telesna raven) veliko večji narodi (duševna) … da, za vsem tem se Izraelci ustavijo. Zaspijo na lovorikah telesnih in duševnih zmag in pozabijo, da se glavna bitka bije na duhovnem področju. Kljub vsemu nekaj manjka (seveda duhovno), a ker tega ne zaznajo (Boga so poslali na počitnice), se zgodi kolaps: stopijo v svet “hitro, poceni, veliko” in s smetmi, ki jih v sodobnosti prinaša obilje ničvredne literature, koktejla religij, ki ga prinašajo ezoterična gibanja, s temi smetmi zasmetijo svoj svet. Mnogi pravzaprav ne vedo, da živijo v zasmetenem svetu.

Žal se marsikdo predrami prepozno. Ko se zgodi kolaps. Kolaps duševnega, telesnega, ko torej nastopi bolezen, ki pa ni plod le teh dveh ravni, pač pa tudi tretje, duhovne ravni. Bolezen človeku jemlje dostojanstvo, saj ne more več delati (telesna raven), saj so odnosi obremenjeni s skrbmi za zdravje (duševna raven). Človek se počuti ničvrednega (telesna raven) in nemočnega (duševna raven). V čem človek (ne) vidi rešitve? V duhovni ravni. Takrat Bog kar naenkrat pride s počitnic, dobri stari Bog je spet tu, da priskoči na pomoč kot dobra vila, kot zdravilec, kot ne vem, kaj še vse … Zato je tu na mestu vprašanje, zakaj smo Boga sploh poslali na počitnice?

Če se v kolapsu, svetu, ki je zasmeten do onemoglosti, izkaže duhovna raven kot tista, ki je še zadnja odrešilna bilka za človeka, zakaj ne bi potemtakem duhovna raven prepajala našega vsakdanjega življenja? Rešitev za telesno in duševno raven človekovega bivanja se skriva torej v dejstvu, da duhovna raven ne pozna počitnic. Zmage, ki jih dobivamo v duhovnem boju, npr. v postenju (telesna raven) ali pa v ljubečem objemu nekoga, ki nas živcira (duševna raven), so tiste, ki nas delajo bolj človeške. Drugi vatikanski koncil pravi, da s svetostjo kristjani v zemeljski družbi prispevamo, da življenje postaja bolj človeško (LG 40). In na drugem mestu: “Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek”. (GS 41) Prikličimo Boga s počitnic v vsakdanje življenje, da bomo telesno, duševno in duhovno zaživeli kot izpopolnjeni ljudje.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji. Besedilo je izšlo v prilogi Bodi človek!.

1 komentar

  1. Se opravičujem, ampak tole natolcevanje o pozabljanju na Boga med dopustom v naših katoliških časopisih je zelo krivično. Poletje je čas oratorijev, čas duhovnih vaj za zakonce, posameznike, čas romanj,..ni da ni ponudbe. Ne razumem piscev takih člankov (v Božjem okolju, tukaj,..)kaj nam mislijo povedat. Namesto, da se s prstom kaže na tiste, ki še ne zmorejo na pot v življenje z Jezusom v taki obliki, da bi se ga spomnili večkrat na dan, vsako nedeljo, tudi v sreči, ne samo v nesreči, naj se jih vabi, spodbuja, navdušuje. Oprostite, ne navdušujete me s svojimi komentarji, ampak žalostite. Res žalostite. Zelo mi je pri srcu stavek, da se na kapljo medu ujame več muh kot na sod kisa.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite