Bog me ne obsoja

29

morje daljavaŽelji, da bi bil zvest načelom in zadanim ciljem, da bi v polnosti izpolnjeval Božjo voljo, sta v meni vedno bolj prisotni, hkrati pa me realnost vedno bolj pritiska k tlom, kjer se moram soočiti s spoznanjem, da me bodo notranji boji spremljali, dokler bom živ.

Tako moj »idealizem« velikokrat pade na izpitu, ko se soočim s svojo nemočjo in s svojo slabotnostjo, ko že mislim, da sem kaj dosegel, pa mi »zmanjka tal pod nogami« in se znajdem v globoki luknji razočaranja ves »popraskan« od svoje slabotnosti, in medtem ko si ližem rane, vpijem s Petrom: »Gospod, reši me!« (Mt 14,30)
In me reši. Pošlje mi Jacquesa Philippe-a, po katerem mi pove: »Nujni pogoj za notranji mir je to, kar imenujemo dobrohotnost!« (Išči mir in mu sledi, Založba Emanuel, str. 23) Potem mi govori o »trajni naravnanosti« človeka, ki se je odločil, da bo bolj kot vse ljubil Boga in bo iskreno želel vselej dajati prednost Božji volji pred svojo …

In prav ta misel je bila in je zame osvobajajoča in odrešilna. Bog dobro ve, da nisem in ne morem biti popoln (vsaj na tej strani večnosti ne). Bog pozna moje srce in ve, da si nad vse želim, da bi mu bil všeč: »Zakaj on pozna našo sestavo, spominja se, da smo prah.« (Ps 103,14) Po apostolu Pavlu je celo zapisal: »Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.« (Rim 7,18) In če Bog ve, da sem prah, in če ve, da hoteti je v moji moči, delati pa ne, potem me on sprejema takšnega, kakršen sem, in me ljubi takšnega, kakršen sem. Kako osvobajajoče in odrešujoče!

Bog me ne obsoja!

Kaj se zgodi, ko sem nezvest svojim idealom in svojim mnogoterim obljubam (samemu sebi, Bogu, ženi, sodelavcem …)? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, če nisem vedno nasmejan in dobre volje, čeprav vem, da drugi prav to od mene pričakujejo? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, če zjutraj ne vstanem ob uri, kot sem upal, da bom, ali pa je upala moja žena? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, ko tolikokrat ne morem zadržati kritične besede ali navala jeze, ki se v meni sproži, ko je moje pričakovanje neuresničeno? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, ko se razočaran zaprem v svoj svet in mislim, da se je ves svet zgrnil name – kaj se takrat dogaja v meni in kaj si takrat želim? Takrat si nikakor ne želim, da bi me kdo obtoževal ali obsojal. Pa se prav to dogaja. Apostol Janez nas poučuje v Razodetju: »Zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom.« (Raz 12,10) V resnici se ne obsojam in ne pomilujem sam – še najmanj me obsoja Bog – , pač pa me obsoja in obtožuje »obtoževalec«. In kdo je ta obtoževalec? To je »veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet« (Raz 12,9). Njemu ni všeč, da se jaz počutim dobro, da se počutim ljubljenega in sprejetega, da sem miren, vesel in zadovoljen … Njemu ni všeč, da sem srečen in izpolnjen. Ni mu všeč, da me moj Bog tako ljubi, da je dal zame svojega edinorojenega Sina (Jn 3,16) … Zato si izmišlja vedno nove zvijače in mi nastavlja zanke, v katere me želi ujeti …

In na žalost se mu jaz v svoji nemoči in brezbrižnosti dam ujeti in zapeljati – padem v temo greha … Začnem se ozirati po napakah drugih in kmalu pozabim, da imam tudi svoje. Največkrat in najraje se mi to zgodi v odnosu do meni najljubše in najbližje osebe – do moje žene. Zakaj? Kako je to mogoče? Zakaj me včasih na njej vse moti? Zakaj me včasih vsaka njena beseda (ne le izrečena, tudi neizrečena) zaboli in se nanjo odzovem z napadom? Pravijo, da je napad najboljša obramba. Je to res tudi v tem primeru? Prepričan sem, da ni. Jezus je na križu, ko je trpel največje bolečine in ponižanje, rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 24,34)

Kako si želim, da bi mi Bog dal spoznati »njegova pota« (njegovo voljo za moje življenje – mojo osebno poklicanost v čas in prostor in bi to poklicanost v polnosti živel – pravijo, da je v tem resnična sreča in resnična svoboda), njegovo ljubezen, odpuščanje, mir in veselje. Saj zame je moj osebni Bog vir veselja, miru, pravičnosti, ljubezni … In prav po tem hrepeni moje srce. In če mu dovolim, da me do skrajnih kotičkov srca presvetli s svojo prisotnostjo in z lučjo svoje Besede (Sveto pismo), vem, da sem na pravi Poti.

Sicer pa vem, da Bog ve, iz »česa me je naredil« (da sem prah), in ve, da brez njega ne morem ničesar storiti (Jn 15,5). Zato sem mu še bolj hvaležen, da me opogumlja po besedah Jacquesa Philippe-a, da je zadovoljen z mojo dobrohotnostjo. Verjamem, da bom v tem zavedanju našel še več moči za dobra dela, še več poguma za pričevanje o njegovi zvestobi in ljubezni, še več navdušenja nad dejstvom, da je moj Bog živ in da me nikoli ne bo zapustil, da On ostaja zvest, četudi sem jaz nezvest (2 Tim 2,13).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


29 KOMENTARJI

    • Dejansko je res, da je to bil včasih pomemben del katoliške teologije in moralike. Ki so ga poznali tudi navadni verniki in so tako pobožno in predano živeli svojo vero.
      Po II. NK se je to spremenilo in šlo dejansko bolj v smer usmiljenja in odpuščanja (ki sta tudi pomembna!). Dejansko je razlog za to razumljiv: preveliko poudarjanje strahu Božjega je vodilo v janzenizem. Le-ta je bil prisoten tudi na Slovenskem še pred II. sv vojno. In ob vsem dobrim, kar je slovenska globoko verna katoliška družba izkazovala pred vojno je do neke mere janzenizem pri nas bil problem. Na to tematiko je recimo v zadnjih pismih bralcev opozorila bralka Ognjišča – sicer v smeri nevrednega sprejemanje svete Evharistije, ampak vseeno. Odgovor je dal škof Marjan Turnšek – ravno v smeri janzenizma a hkrati tudi v to smer, da na takšno pojmovanje vere veilko vpliva (danes že zelo) razkristjanjeno okolje. Dober odgovor in pogumna politika Ognjišča, da takšna pisma objavlja.

  1. Seveda ne obsoja, saj te kot nekoga, ki naj bi bil njegova stvaritev, niti ne more. Vse, kar se zgodi, je božja volja. Za svojo lastno voljo pa ne moreš obsojat drugih, a ne?

  2. “Vse, kar se zgodi, je božja volja.”

    Vau! To je pa neka nova vera!!! Nam lahko zaupate ime te vere?

    Tradicionalno krščansko (tako katoliško kot pravoslavno kot protestantsko …) učenje pravi, da je človek svoboden in lahko upošteva Božjo voljo ali pa tudi ne.

    Ogromno se zgodi proti Božji volji. Tako recimo je po verovanju mnogih pekel ustvaril Satan s pomočniki in ne Bog. In ti pomočniki niso vsi duhovna bitja …

    • Bog ne more biti Bog, če ima lahko človek, ali kdorkoli drugi v božjem stvarstvu, svobodno voljo, ker s tem preneha biti vsemogočen in vseveden, torej preneha biti Bog. Tako da vse, kar se zgodi, je nujno božja volja. Vprašanje le, ali jo je človek kot tako sposoben razumeti in osmisliti.

        • To ni vera, ampak smiselna interpretacija krščanskih dogem.

          Svobodna volja ljudi izključuje vsemogočnost in vsevednost Boga. Tako da se je pač treba odločit. Ali je Bog vsemogočen in vseveden, ali imamo ljudje svobodno voljo. Oboje hkrati pa ne gre.

          Če je Bog vsemogočen in vseveden, potem se nič ne more zgoditi mimo volje Boga. Ampak bistveno je to, da te volje dejansko ljudje ne moremo interpretirati.

          Tako da npr. vse strahote vojn in podobno je vse božja volja, ampak ljudje o Bogu premalo vemo, da bi lahko to voljo razumeli in ji sodili. Skratka, ne vemo, zakaj to Bog dopušča, lahko le verujemo, da ima to nek smisel, ki nam ga pač ni dano v celoti razumeti.

          • “To ni vera, ampak smiselna interpretacija krščanskih dogem.”

            Mnogi, mnogi, mnogi … kristjani niso prišli do takega zaključka. Človek se svobodno odloča med dobrim in zlim oziroma med Bogom in Satanom.

          • “Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Ko se vrneš v Egipt, dobro glej: vse čudeže, ki sem ti jih dal v roke, stôri pred faraonom! Jaz pa bom zakrknil njegovo srce, in ne bo odpustil ljudstva.

            Če bi imeli ljudje svobodno voljo, potem tisto, kar je v odebeljeno, ne bi bilo mogoče.

          • Oh, nisem vedel, da ste faraon. 😉

            Šalo na stran. Od tistega faraona je prišel Božji sin in postavo dopolnil. Saj menda nimate več žena, kajne? Pa tudi na umor ne odgovarjate s proti umorom, saj je pisano oko za oko, no nekaj v tem smislu?

            Tako gospod Jezus. Povedala sva svoje! Mir in vse dobro vam želim!

          • To, o čemer govoriš, nima nobene veze oz. ne vem, kaj bi rad povedal, da to, kar piše v Stari Zavezi nič ne velja oz. kako vemo, kaj velja in kaj ne?

            Tu gre za to, da v tem kontekstu jasno razvidno, da ima Bog sposobnost vplivanja na voljo ljudi. Na koncu koncev to “priznava” tudi vsak vernik, ki z molitvijo prosi Boga, da bi pozitivno vplival na njegove odločitve, ravnanja ipd. Zakaj bi to počeli, če bi verjeli, da Bog na našo voljo nima vpliva? In če vpliv ima, potem to ni več svobodna volja.

          • To razumevanje je vaš problem. Jaz sem vam zapisal učenje tako katoliške kot pravoslavne kot mnogih, mnogih protestantskih Cerkva. Lahko mi pa kdaj v prihodnosti sporočite, kako ste rešili ta problem, namreč da se vaša vera ne ujema s tradicionalno.

            Mir in vse dobro vam želim! 😉

          • To je tvoja vera, polna protislovij.

            Svobodna volja ničesar ne izključuje, saj je Bog vsemogočen in lahko naredi človeka s svobodno voljo.

          • Alfe,

            Jaz sem ti pa pojasnil, zakaj je tvoje stališče logično nesmiselno in v kontradikciji s tem, kar celo v samem Svetem Pismu piše.

            Alojz,

            “Svobodna volja ničesar ne izključuje, saj je Bog vsemogočen in lahko naredi človeka s svobodno voljo.”

            To je kontradikcija, ker morda mu je njegova vsemogočnost res dopuščala, da se naredi samega sebe za ne več vsemogočnega, ampak to ravno pomeni, da če je to, kar trdiš res, potem Bog ni več vsemogočen, čeprav je nekoč to bil. Ker ne more biti vsemogočen, če hkrati nima vpliva na voljo ljudi. To je z vsemogočnstjo v kontradikciji. Ne moreš reči, Bog je vsemogočen, ampak ne more pa početi tega in tega. Če ne more tega in tega početi, potem ni vsemogočen, ker je to v nasprotju z definicijo vsemogočnosti.

          • Bog je vsemogočen in vseveden … Jaz to razumem takole: Bog od vekomaj ve za vsakega od nas, kako bo v določeni situaciji ravnal. Toda to je Božje vèdenje in ga ne moremo enačiti z njegovo voljo. Njegova volja je mdr. zapisana v dekalogu. To je njegov predlog in hkrati zaveza, obljuba: če boš tako živel, te bom varoval …

            Dvomim, da bi vam bilo všeč biti kot neke vrste marioneta, ki jo nevidna roka premika, kot se ji zdi? In dvomim, da imate občutek, da se vam tole dogaja? Mar mislite, da je človekovo osebno prepričanje, da je svobodno, neodvisno in samozadostno bitje, že zadosten argument za zanikanje obstoja Boga?

            Bog je vsemogočen in vendar ne počne vsega, kar ‘zna’ in ‘zmore’. Predvsem pa je on izvor dobrega. Kar je slabega, prihaja od njegovih stvaritev (napuh, prvi izmed poglavitnih grehov oz. grešnih nagnjenj …). In: Bog zmore slabo obrniti v dobro. Celo Juda Iškarijot je s svojo izdajo omogočil izvršitev Božjega načrta. Seveda: Bog je vse to vnaprej vedel, kako se bo razpletlo, vendar je Juda v svoji svobodni volji imel tudi možnost, ‘ne-izdati’ Jezusa – a je ni izbral. Nekaj let prej je bila mladenka Mirjam pred izbiro: postati Božja mati ali ne? … Svobodno je privolila. Lahko bi rekla ‘ne’ – in angel bi prav tako odšel od nje …

            Strahote vojn, lakota ……. Žal mi je, če v tem vidite Božjo voljo. Meni se zdi prej posledica (človeškega) neupoštevanja njegove volje …

          • Marta,

            “Dvomim, da bi vam bilo všeč biti kot neke vrste marioneta, ki jo nevidna roka premika, kot se ji zdi?”

            Meni tudi ni všeč, da se ljudje med seboj pobijajo, sovražijo, da obstajajo bolezni, revščina, trpljenje, pa kljub vsemu vse to obstaja. Tako da zakaj misliš, da je to, kar je meni ali tebi všeč, pomembno in za karkoli odločujoče? Seveda bi si želel biti svoboden v svojih odločitvah, ampak božja vsemogočnost mi tega ne omogoča, moja svoboda pa ne omogoča božje vsemogočnosti. In ker si Boga ne znam predstavljati kot nečesa, kar ni vsemogočno, lahko le zaključim, da svobodne volje nimam.

            “In dvomim, da imate občutek, da se vam tole dogaja? Mar mislite, da je človekovo osebno prepričanje, da je svobodno, neodvisno in samozadostno bitje, že zadosten argument za zanikanje obstoja Boga?”

            Ja. Ker s tem se zanika njegova vsemogočnost. Bog, ki ni vsemogočen, pa dejansko Bog sploh ni.

            “Bog je vsemogočen in vendar ne počne vsega, kar ‘zna’ in ‘zmore’.”

            Saj ne gre za to, kaj počne, ampak ravno za to, kaj zna in zmore. Če zmore posegati v voljo ljudi, potem ta volja ni več svobodna, ne glede na to, kako v to voljo potem posega ali ne. Svobodna volja pomeni ravno to, ta nič in nihče v njo ne zna in zmore posegat.

            Ker poskušaj si predstavljati zadeve z drugega zornega kota. Npr. to, kar jaz tu pišem je lahko moja volja, ampak v to voljo bi lahko Bog kadarkoli posegel, a ne? To zna in zmore. Kar pomeni ravno to, da karkoli jaz tu pišem, je po volji Boga. To mi je on dopustil, ker če mi ne bi hotel tega dopustiti, ima vse možnosti, kot vsemogočna eksistenca, da mi to prepreči. Vse, kar se torej zgodi je božja volja v tem smislu, da lahko Bog vse prepreči oz. naredi, da bi se zgodilo drugače.

            “Predvsem pa je on izvor dobrega. Kar je slabega, prihaja od njegovih stvaritev (napuh, prvi izmed poglavitnih grehov oz. grešnih nagnjenj …).”

            Saj si sama lepo zapisala. “Njegovih stvaritev”. Če so njegove, potem so tudi po njegovi volji, ali se ti zdi, da je bilo Bogu karkoli vsiljeno? Tudi napuh itd. je stvaritev Boga. Problem je ravno v tem, ker si ljudje domišljamo, da lahko Boga v njegovi volji sodimo. Zakaj obstaja trpljenje? Zato, ker ga Bog očitno dopušča, to je njegova volja. Zakaj ga dopušča pa ve le on sam. Na nas je pač zgolj to, da verujemo (ali pač ne), da ima to nek smisel, ki ima izvor v dobrem, kar naj bi Bog predstavljal.

            “Seveda: Bog je vse to vnaprej vedel, kako se bo razpletlo, vendar je Juda v svoji svobodni volji imel tudi možnost, ‘ne-izdati’ Jezusa – a je ni izbral.”

            Kako bi se lahko Juda odločil drugače, kot je Bog vedel da se bo? In kako bi se lahko Juda odločil drugače od tega, kar bi mu Bog dopustil? A se ti ne zdi, da bi Bog lahko Judu preprečil, da izda Jezusa? Torej se je Judovo dejanje zgodilo le zato, ker ga je Bog dopustil. Zgodilo se je po njegovi volji, saj se po njegovi volji lahko tudi ne bi, ne volji Juda. Juda se je lahko odločil tako kot so je zgolj zato, ker je to Bog dopustil.

            “Strahote vojn, lakota ……. Žal mi je, če v tem vidite Božjo voljo. Meni se zdi prej posledica (človeškega) neupoštevanja njegove volje …”

            Mogoče, ampak neupoštevanje volje Boga je spet nekaj, kar Bog dovoli. Bog ima kot vsemogočen vso možnost, da neupoštevanje njegove volje prepreči. Skratka, gre ravno zato, da ta “svobodna volja” o kateri ti govoriš, je po volji Boga in s tem, ko je odvisna od Božje volje, avtomatično ni več svobodna.

            Predstavljal si to na tak način. Ti hočeš vstopiti skozi neka vrata. In recimo, da je to tvoja volja, da to hočeš storiti. Vendar ta vrata so zakljenjena, kar pomeni, da skozi ta vrata ne moreš vstopiti, tudi če si to želiš po lastni volji. Ker ključ teh vrat imam pa jaz. In jaz imam dve možnosti. Da ti vrata odprem, ali pa ne. To pomeni, da boš ti vstopila skozi ta vrata le po moji volji, ne glede na morebitno svojo lastno voljo. Tvoja volja vstopiti skozi vrata bo odvisna od moje volje, da ti ta vrata odprem. Tako da ti ne moreš trditi, da si vstopila po lastni volji, ker bi ti jaz lahko to kadarkoli preprečil, saj bi lahko vrata pustil zaklenjena. Vstopila si lahko šele takrat, ko sem ti po svoji volji vrata odklenil. Ampak to je zelo poenostavljen opis razmerja med voljo človeka in Boga. V razmerju med človekom in Bogom si moraš ta zaklenjena vrata predstavljati kot tvojo voljo kot tako. Tvoja volja je torej kot zaklenjena vrata. Odvisna je od tega, ali bo ta vrata Bog odklenil, ali ne. Zaradi tega ni nikoli svobodna.

          • Pa še nekaj, napačno je božjo voljo razumeti kot nekaj, kar si on želi. Da vojne obstajajo je zagotovo božja volja, ampak to ne pomeni, da si on želi, da vojne obstajajo v smislu, da mu je to všeč, če povem zelo enostavno. Gre za dve različni stvari.

          • Dodajam glede ‘vrat’: lahko so vrata ‘100-krat’ odklenjena in na stežaj odprta in stanovalec prijazno vabi noter, toda če nočem vstopiti, pač ne bom šla skoznje. In dvomim, da bi me stanovalec ‘z verigo’ vlekel k sebi, ko bi videl mojo ignoranco ali prezir ali podcenjevanje … Mogoče mu bo hudo, ko bo videl, da mi ni mar zanj? Bo zamahnil z roko? Ali bo kričal za mano in me zmerjal?

            Lahko razpravljamo o svobodni volji in Božji vsemogočnosti tudi z Vašega stališča – a smo pri ‘kuri in jajcu’. Dejansko pa je res: kar počnemo, kar smo in kar bomo, smo/bomo zato, ker je Bog to dopustil, ker nas je priklical v življenje in nas postavil v ta čas in prostor. To se je zgodilo po Njegovi volji in načrtu. Toda zaradi tega mi ni okrnil osebne svobode in ni vsako naše dejanje avtomatsko izpolnjevanje Božje volje. Mnogo stvari se zgodi/dogaja proti Njegovi volji. Prav zato, ker spoštuje človeško dostojanstvo in svobodo, ki nam jo je dal, dopušča, da jo uporabljamo po lastni presoji. (Ena temeljnih lastnosti človeka je prav zmotljivost oz. nezmožnost popolnosti – smo pač obremenjeni s pogledom iz ‘žabje perspektive’, svojo lenobo in mnogimi podobnimi nadlogami…) Žal pa nočemo sprejemati odgovornosti za svoja zgrešena dejanja in potem (negativne) posledice pripisujemo Bogu.

            Največjo svobodo vidim prav v tem, da lahko izbiram, ali želim slediti Božji volji ali ne.

            Naj bo tole dovolj z moje strani, dragi komentator. Naj Vam on, čigar ime ste si drznili nadeti, vodi misli, besede in dejanja, da bodo izraz Vaše svobodne odločitve in se ne boste počutili kot ujetnik ali robot ‘Nekoga, ki ga ni’ … in še manj kot ‘suženj Božje vsemogočnosti’. Lep pozdrav!

          • Marta,

            “Dodajam glede ‘vrat’: lahko so vrata ‘100-krat’ odklenjena in na stežaj odprta in stanovalec prijazno vabi noter, toda če nočem vstopiti, pač ne bom šla skoznje.”

            Ja, če bo to božja volja. Bog je vsemogočen, to pomeni, da vse kar je, vse kar obstaja, vse kar se zgodi, ali lahko zgodi, itd. je stvar njegove volje. To, da ti ne boš vstopila je mogoče le po volji Boga. Kot je po volji Boga, ali te bo nekdo lahko z verigo zvlekel k sebi ali ne. Če bi bila takšna božja volja, potem se ji ti ne bi mogla izogniti.

            Nadalje. Volja Boga je, ali je lahko nekomu hudo ali ne. Volja Boga je, ali obstaja več možnih izbir in katere te izbire so. Gre torej za to, da Bog lahko vse povzroči in vse prepreči. To pomeni biti vsemogočen.

            “Lahko razpravljamo o svobodni volji in Božji vsemogočnosti tudi z Vašega stališča – a smo pri ‘kuri in jajcu’.”

            Nobene kure in jajca tu ni. Gre za logično nezmožnost, da je Bog hkrati vsemogočen in da hkrati to ni.

            “Toda zaradi tega mi ni okrnil osebne svobode in ni vsako naše dejanje avtomatsko izpolnjevanje Božje volje.”

            Seveda ti jo je. Ker tvoja volja je vedno omejena z voljo Boga. Ti se ne moreš odločiti popolnoma nič, kar Bog s svojo voljo ni že v naprej določil, da se lahko. Skratka, Bog je tisti, ki je najprej določil, da se ti lahko sploh odločaš, določil je, o čem se lahko odločaš, določil je, kako se lahko odločaš in za kaj se na koncu odločiš. Vse to je mogoče, le po volji Boga. Ti se torej ne odločaš o ničemer, o čemer Bog ni že v naprej odločil. Če bi pa bila tvoja volja svobodna, potem bi to pomenilo ravno to, da se odločaš o nečem, na kar Bog nima nobenega vpliva. Tak Bog pa ne bi mogel biti več vsemogočen.

            “Mnogo stvari se zgodi/dogaja proti Njegovi volji.”

            Ne more se. Ker če se nekaj lahko zgodi proti njegovi volji, potem nad tem nima več kontrole. Če nima več kontrole, potem ni več vsemogočen.

            “Žal pa nočemo sprejemati odgovornosti za svoja zgrešena dejanja in potem (negativne) posledice pripisujemo Bogu.”

            Ne moremo je, ker v naših dejanjih nismo svobodni. A smo mi krivi, da zgrešena dejanja obstajajo? Po volji koga pa ta dejanja obstajajo? A po naši volji ali po volji Boga? In ali lahko ta zgrešena dejanja storim po svoji lastni volji? Ali po volji Boga?

            “Največjo svobodo vidim prav v tem, da lahko izbiram, ali želim slediti Božji volji ali ne.”

            Po čigavi volj pa lahko to sploh izbiraš in po čigavi volji lahko izbiraš tako kot si “želiš”? Ja, po Božji, ne tvoji.

            Ti si tole predstavljaš na tak način: Bog ti recimo da dve možnosti in ti naj bi potem med tema dvema možnostima izbirala svobodno. Ampak ne moreš. Ker karkoli boš izbrala, boš izbrala le zato, ker je bila to njegovo volja. Vse kar se zgodi, se lahko zgodi le po volji Boga, drugače se zgoditi sploh ne more, ker je Bog vsemogočen. In če se karkoli lahko zgodi mimo njegove volje, potem vsemogočen ni.

            “Naj Vam on, čigar ime ste si drznili nadeti, vodi misli, besede in dejanja, da bodo izraz Vaše svobodne odločitve in se ne boste počutili kot ujetnik ali robot ‘Nekoga, ki ga ni’”

            To je vse odvisno od njegove volje. 🙂

          • jesus, zakaj se tako trudiš, da dokažeš, da ne znaš logično razmišljati?

            Če je Bog vsemogočen, lahko naredi vse – se tudi odloči, da nam bo dal svobodno voljo – in jo tudi spoštoval. To ga ne naredi čisto nič manj nevsemogočnega.

            Ti izhajaš iz popolnoma zgrešene predpostavke – Bog bi moral ustvariti svet točno po tvoji predstvi idealnega sveta.

            In si jezen na Boga, ker svet ni tak.

  3. Članek razumem kot osebno izpoved oziroma svojevrstno molitev Danija Siterja. Vsak med nami ima svojo pot, ki jo mora prehodit. Naše izpovedi (molitve) so zato drugačne. Lahko so podobne, tudi na las podobne, pa vendarle drugačne.

    Drži, čisto logično je, da smo prah. Pa vendar se človek vpraša: zakaj smo, če smo prah. Logičen zaključek je, da je tudi v tem prahu nek smisel, saj Bog ne naredi nič nesmiselnega.

    Iz tega majhnega premisleka lahko izpeljemo, da to življenje, čeprav je minljivo, ne more biti nesmiselno. Smisel življenja je večplasten, najmanj kar je, bijemo bitke v lastnem srcu ter zunaj našega telesa. Cilj je jasen: V srcu moramo premagati zmaja, premagamo ga le z dobroto (pravičnostjo, resničnostjo in ljubeznijo); zunaj sebe pa je naš boj usmerjen v obrambo občestva, ki je v bistvu celotno človeštvo, le da je večina med nami bolj ali manj zapeljana. V bistvu tudi tukaj bijemo bitko proti nevidnemu Zapeljevalcu sladkih besed in slabih namenov. Jaz vidim svet kot – na začetku – prelepo, čisto telo (duša, duh), ki ga je napadel rak. Poznamo vseobsegajočnost raka, ki se zaje vse razsežnosti življenja, v atome, misli, dušo in duha.

    Skratka, recimo politično delovanje je izjemnega pomena. Če se ukvarjaš sam s sabo, v bistvu koristiš tistemu, proti kateremu se boriš. V slovenskem primeru se moramo živi še kako boriti za dostojanstvo poklanih. Preveč pobožen odnos do sovražnikov Boga nas lahko uspava, kar ne more biti dobro. Življenje je težko, toda kažipot imamo – lastno vest.

Comments are closed.