Bog je vedno pripravljen pomagati človeku pri premagovanju prepada med vero in kulturo

0
Milan Knep

Papež Pavel VI. je leta 1975 v apostolski spodbudi O evangelizaciji zapisal pomenljiv stavek:

»Prelom med kulturo in evangelijem je brez dvoma drama naše dobe. Zato je treba vse storiti, da bi kulturo zavzeto evangelizirali. Preroditi jo je treba od znotraj s srečanjem z veselim oznanilom.«

V prepadu med vero in kulturo so tudi partnerski odnosi in vzgoja otrok

Prepad med vero in kulturo se nemara še poglablja. V njem tičijo tudi vzgoja otrok in partnerski odnosi. Na eni strani prepada je svetopisemsko oznanilo, na drugi pa sta pedagoška stroka in spoznanja psihologije. Sekularne kulture prepad ne vznemirja, prej nasprotno. Kristjani pa do ugotovitve papeža Pavla VI. nismo ravnodušni, a imamo težave z dojemanjem bistva prepada, zato se številni poskusi, kako oba bregova povezati, malokdaj posrečijo.
Današnje prvo berilo iz knjige preroka Izaija je lep primer svetopisemskega oznanila, ki s poetičnimi stavki opisuje, kako je Bog pripravljen vedno in povsod pomagati človeku, torej tudi ko gre za vzgojo otrok ali za ljubezen med zakoncema. Še enkrat si prikličimo v spomin oznanilo prvega berila. Gospodova roka bo očitna. Videli boste in vaše srce se bo veselilo. Da se nasesate in nasitite iz prsi njegovih tolažb. Napeljal bom k vam mir kakor reko, kakor poplavljajoč hudournik, iz katerega boste pili. V naročju vas bodo nosili, na kolenih ljubkovali. Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil (prim. Iz 66,10–14).
Ali verjamemo, da nam Gospod pomaga nositi našega otroka in odgovarjati na njegove potrebe; da ga moreva kot oče in mati umiriti in potolažiti? Ali verujemo, da zakonskemu možu po Gospodu kakor poplavljajoč hudournik doteka voda ljubezni, s katero je tudi po več letih zakona tako kot na poročni dan pripravljen v naročju nositi svojo ženo in jo ljubkovati, kot pravi Izaija? Ali to veruje ali ne, ve vsak sam. A vera je prav v zaupanju, da Gospod dela, kar oznanja po preroku.
Sedaj pojdimo na drugi breg, k pedagogom, psihologom in psihoterapevtom, kaj ti pravijo o teh stvareh.

Tole beremo v knjigi dr. Andreje Poljanec Rahločutno starševstvo

Partnerja, ki se nista mogla varno navezati na svoje starše, lahko ne-varno navezanost drug ob drugem dogradita v varno, če je med njima dovolj prostora za izražanje vseh vrst stisk in čutenj in če uspeta slišati drug drugega v najglobljih stiskah, strahovih, željah. Če jima uspe dograditi način medosebnega odnosa v varen odnos, se otroci nanju varno navežejo, drugače pa se ne-varna oblika prenese v naslednjo generacijo. Če otrok ljubezni in nežnosti ni deležen v otroštvu, jo kasneje v življenju v ljubečem in empatičnem vzajemnem varnem odraslem odnosu lahko razvija, a je razvoj počasnejši in bolj naporen.
Bolj kot se starši zavedajo svojih notranjih procesov, strahov, želja, bolj se lahko sproščeno odzivajo na otrokove potrebe. Vse to govori o tem, da se medgeneracijsko vedenje ne prenaša neposredno, temveč se prenaša bolj spomin, kaj lahko od odnosov kasneje v življenju pričakujemo in kako se bomo v njih znašli. To pomeni, da so otroci kasneje v svojih odraslih intimnih odnosih sposobni le toliko empatije, odzivnosti, globine in čustvenega stika v odnosih, kot so jih bili deležni ob svojih starših, pa se tega niti ne zavedajo. Osnovni namen starševstva je, da sebe ob otrocih dogradiš v vedno boljšega človeka, da vedno bolj zaupaš sebi in otroku in da razviješ sočutje do sebe in otroka, ne pa, da na določeni točki obupaš, se nehaš boriti s svojo nemočjo, jezo, strahom in ne iščeš iskrene poti za ljubeč odnos z otrokom.
Otroci, ki so razvili ne-varne strategije soočenja s čustvi, občutij ne morejo tolerirati in jih tudi ne morejo reflektirati. To pomeni, da o njih ne morejo razmišljati in tudi ne govoriti. Za svoja notranja stanja in občutja nimajo razlage in besed, zaradi česar se tudi teže znajdejo v morebitnih kasnejših intimnih odnosih, saj jim telo sporoča, da nekaj ni v redu, vendar ne prepoznajo kaj in tudi ne zakaj.
Za starše s težko zgodovino pogostega in grobega telesnega kaznovanja ali zanemarjanja zahteva življenje ob otrocih poseben napor, saj imajo okrnjeno sposobnost vživljanja v druge, občutke osramočenosti in nevrednosti. Njihova pot do tega, da svoje otroke vzljubijo in se ob njih sprostijo ter kot starši uživajo, je težja in daljša. Še posebej njim pripada pomoč in sočutje z zunanjega sveta. Ljubezen morajo izkusiti drugje, da si popravijo okus odnosov.

Kako naj moški in ženska, še preden postaneta starša, zgradita varen odnos?

Iz tega, kar smo povedali, je razvidno, da pedagogi, psihologi in terapevti zelo jasno opisujejo tako vzgojne zadrege kot težave v odnosu med možem in ženo, ki sta hkrati v vlogi staršev. Nič manj nazorni niso, ko govorijo o ciljih, torej o tem, kakšno naj bo rahločutno starševstvo in kakšen ljubeč partnerski odnos. So pa šibkejši tam, kjer smo šibki in pogosto nemočni vsi: v praksi, ko je treba povedati, kako se približati ciljem ali idealom rahločutnega starševstva in ljubezni med zakoncema, ki bo močna kakor smrt in silna kakor podzemlje, kot beremo v Visoki pesmi (prim. Vp 8,6).
Odgovoriti želimo na najtežje vprašanje: kako naj moški in ženska, še preden postaneta starša ali ob tem, ko se jima rojevajo otroci, zgradita varen odnos, v katerem bosta predelala vso negativno dediščino, ki se jima je v matični družini zapisala v spomin, v nezavedno. Varen odnos pomeni, da si upaš pred sozakoncem razpirati svoj notranji svet, ki ga niti sam v celoti ne poznaš niti ne razumeš; da si upaš z njim raziskovati, kaj je v ozadju nenadnih izbruhov grobega govorjenja, tesnobe, malodušja, brezvoljnosti, ljubosumja, nepovezanega jezikanja, nezaupanja vase, nesprejemanja sebe, trme, užaljenosti, preobčutljivosti, izzivanja partnerja, potenciranja težav, zagrenjenosti, zapiranja vase, neutemeljenih očitkov, nelogičnega navezovanja ene zamere na drugo. V varnem odnosu lahko sozakoncu brez strahu poveš, da nekaterih osnovnih stvari ne znaš, da si prebral mnogo manj, kot bi lahko, da te je tega in onega sram, a si vendar želiš, da bi kaj dosegel in kaj pomenil, kam šel, z njim kaj nenavadnega ušpičil ipd.

Naša psiha je zapletena, tudi psihiatri in psihoanalitiki morajo skozi proces samoraziskovanja

Po vsem tem, kar smo rekli, je očitno, da je naša psiha neizmerno zapletena, zato se večkrat zdi, da izhod iz labirinta spominov in nezavednega sploh ni mogoč. Celo psihoanalitiki in psihiatri, ki gredo sami skozi procese samoraziskovanja, so kdaj tudi po večletnih naporih še vedno na začetku. Jeffrey Masson (Končna analiza), ameriški psihoanalitik, se je, denimo, bal razočarati svojega psihoanalitika, ki ga je uvajal v delo. Takole pravi:
Težko je nositi breme pred človekom, s katerim se moraš pogovarjati pet dni v tednu, enajst mesecev v letu, zdržema pet let. Problem, zaradi katerega sem šel v analizo, pa se med tem ni prav nič izboljšal.

Skupna pot je lepša z Gospodom, saj v molitvi v njima zasveti Božja luč, ki osvetljuje njun čustveni labirint

Dvema, ki se na tihem zavedata zapletenosti svojega notranjega sveta in se odločita, da bosta živela skupaj in imela otroke, ni treba najprej poiskati terapevta, da bi z mukotrpnim iskanjem našla izhod iz labirinta svojih duš. Takoj lahko preideta na drugi breg, tja, kjer je Gospod, in od tu začneta skupno pot. Naj se njuni duši najprej srečujeta v Bogu, da bo Božja luč, ki bo posvetila v zakonski molitvi, osvetljevala njun čustveni labirint. Naj se najprej usedeta v Božje naročje, da ju bo nosil Gospod. Potem bosta veliko laže potrpela, tudi če jima predelovanje nezavednih vsebin ne bo šlo tako hitro od rok, kot si želita; se imela rada, tudi če bo kaj začasno ostalo neizrečeno, ker ne bosta našla pravih besed in razlag.
Zakonca, ki se dan za dnem srečujeta v Bogu, drug drugemu zaupata, ker čutita in vesta, da ohranjata ljubezen, tudi če v območju čustev in telesa še marsikaj škriplje. V stanju zaupanja to, kar drug pri drugem še ne razumeta, ni vzrok za obsojanje, ampak izhodišče za prošnjo:

Gospod, ohranjaj najino ljubezen. Veš, da sva še vedno v marsičem uganka tako vsak sebi kot drug drugemu, a želiva s tvojo pomočjo vztrajati na poti do edinosti najinih duš, kajti to je cilj in popolnost, ki jo iščeva. Ko sva v tebi, sva v varstvu tvojih svetih angelov. Ne bojiva se, da bi bila drug pred drugim ponižana, nesprejeta in osamljena. V Tebi sva varna in pomirjena. Dveh bregov ni več, kajti najin čustveni svet in vse, kar sva, nenehno prestavljava v Tvoje naročje. Naj Tvoja roka nenehno počiva nad nama.