Pritrjujemo nesmrtnosti, vendar ne na zemlji, ker bi bil to pekel

1
911

»Bog ni naredil smrti, ne veseli se propada živega,« smo danes brali iz Knjige modrosti (Mdr 1,13). Toda kaj ta stavek pomeni v kulturi, v kateri ni samoumevno, da bi se ljudje v strahu pred smrtjo zatekali v vero v Boga? Očitno tudi smrt ni več to, kar je bila. Seveda je ta trditev močno sporna. Smrt je in bo ostala človekovo najbolj boleče izkustvo. Spremenila se je le kultura, ki smrt interpretira drugače kot Knjiga modrosti. Toda, ali gre res samo za novo interpretacijo, ki išče trdnost sama v sebi, ali pa je na delu prikrivanje njene dramatične usodnosti, kar grozo smrti samo še krepi, ne pa blaži?

Eno je gotovo, sodobni človek na smrt ni pripravljen, saj znotraj njegovega tosvetnega horizonta ne more storiti drugega, kot ugotoviti, da je nekdo umrl. Od tu naprej se v naši družbi za območje javnega postavlja samo še vprašanje dostojne odstranitve posmrtnih ostankov. Intimno vsi vemo, da je to sprenevedanje. Nihče ne more zanikati, da se tisti hip, ko se sreča s smrtjo, njegova duša odpre za presežna vprašanja. Ker pa mnogi smrti ne morejo udomačiti, kot denimo sv. Frančišek, ki je govoril o »sestri smrti«, njeno skrivnostnost, ki poraja številna vprašanja, enostavno potlačijo. Naredijo prav to, česar je hotel Freud osvoboditi človeka z odpravo vere v Boga.

Freud je namreč učil, da vera ni nekaj avtentičnega, ker naj bi ne imela lastne biti, zato tudi ni neodvisna realnost zunaj naše zavesti, temveč je le nekakšen izcedek različnih potlačitev. Ali drugače: odprava razlogov za potlačitve, naj bi po Freudu spodkopala tudi razloge za verovanje. V resnici nas to mišljenje sili v nasproten proces. Bolj ko zanikamo ali ignoriramo Boga, bolj smo prisiljeni potlačiti strah pred smrtjo, kajti za preseganje tega strahu zunaj območja vere, ni prav nobene vsebinske možnosti. Smo pred alternativo: ali potlačitev ali izročitev. Strah pred smrtjo lahko potlačimo. S tem ga seveda ne razrešimo, temveč njegovo grozo samo še stopnjujemo. Lahko pa strah pred smrtjo v molitvi izročamo tistemu, ki jo je premagal, Jezusu Kristusu, da postane znosna in na koncu odrešujoča.

Reči, da je smrt nekaj naravnega, kar je še ena od oblik potlačitve strahu pred smrtjo, je seveda sprenevedanja. Saj ni problem toliko v tem, da se naše telo povrne v osnovne prvine, torej v prah. To je v zvezi s smrtjo tudi vse, kar je pri njej naravnega; tisto, zaradi česar se zgrozimo že ob misli nanjo, tisto, kar je pri njej najbolj nenaravno, je spoznanje, da vsi –optimistični obeti, ki nas navdihujejo za delo, vse hrepenenje, s katerim presegamo prostor in čas, predvsem pa, da nam najbolj dragi ljudje, zaradi katerih smo se življenja veselili –, tonejo v brezdanjo praznino, v kateri je odsotna vsakršna razlaga, kakršno koli pojasnilo ali opravičilo, zakaj se nam je to zgodilo. Vse to ni naravno, temveč kruto zanikanje najbolj elementarnega hrepenenja, da skupaj s tistimi, ki jih ljubimo, ne bi umrli.

Sekularni govor o smrti se dotika samo zaslug pokojnih in priznanja občutja žalosti in praznine ob njihovem odhodu. Sam fenomen smrti pa ob tem ostaja tabu tema; o njej se ne sme govoriti, ker o njej dandanes očitno ni kaj povedati. Vsak, ki odpre temo smrti, velja za nespoštljivega.

Če namreč smrti ni mogoče osvetliti, je bolje biti tiho, kot pa druge z njo vznemirjati. S tem smrti ne počlovečimo, temveč razčlovečimo. In ko razčlovečimo smrt, tisto najbolj prelomno epizodo svojega bivanja, razčlovečimo tudi preostalo življenje, kajti preostalo življenje, ki je kratko, pri najbolj zdravih okoli petindevetdeset let, dobi pravi smisel le iz življenja, ki traja vso večnost. Če pa večnega življenja ni, tudi tista desetletja življenja izgubljajo avreolo smiselnosti, ker se »v strup preobrača vse, kar srce si sladkega obeta« (F. Prešeren, O Vrba). Nekaj desetletij življenja se ne more osmisliti samo iz sebe. Smisel je notranje povezan s trajanjem.

Posledica takšnega dojemanja smrti je, da ljudje ne prenesejo ne pogleda na mrtve ne misli na smrt. Sredi junija letos je bil pogreb moje sestre. Pogrebna služba je na dan pogreba ob sedmih zjutraj v vseh pet vežic na Novih žalah postavila žare, slike in cvetje, da bi se svojci, prijatelji in znanci lahko v urah do pogreba poslavljali od pokojnih. Ob desetih dopoldne, torej tri ure potem, ko so bile vežice pripravljene za poslavljanje, v nobeni od sosednjih vežic ni bilo niti enega svojca. Ta ugotovitev me je presenetila in pretresla. Še ne dolgo nazaj, ko so mrtve polagali na mrtvaške odre na njihovih domovih, česar se zelo dobro spominjam, so ob pokojnem bedeli od njegove smrti do pogreba. Zdaj celo najožji sorodniki ne pridejo v vežico prej kot uro ali dve pred pogrebom.

Kaj se pravzaprav dogaja z nami? Natančen odgovor se izmika vsem, filozofom, sociologom, psihologom, teologom in še komu. Vsem je jasno eno, da se svet bliskovito spreminja. Toda tehnološke, gospodarske, družbene, kulturne in druge spremembe, čeprav so hitre in epohalne, so bolj ali manj površinske; spreminjajo predvsem način življenja. Tisto, zaradi česar ugotavljamo, da človek na nek način ni več to, kar je bil,  je njegov bitno spremenjen odnos do smrti. Smrt je namreč absolutna, torej popolna zareza v naše življenje. Nobene druga sprememba ne loči našega življenja na dva dela tako totalno in nepreklicno kot smrt. Če smrt za nas ni več to, kar je bila, tudi življenje ni več to, kar je bilo, potem tudi človek ni več to, kar je bil.

In v kaj se je spremenil? S tem vprašanjem se je v enem od svojih prispevkov spoprijel zdravnik dr. Alojz Ihan (Čas nesmrtnosti, v: Delo – Sobotna priloga, 29. 1. 2017), kjer je zapisal, da bi smrti hoteli ubežati, čeprav to ni uspelo še nikomur. Niti pogovarjati se ne želimo o njej, morda zato, ker se ne znamo. Ker nam je tesnobno, in ker vemo, da enkrat zagotovo pride. Ihan nas spomni, da so nekoč poznali predsmrtne, obsmrtne in posmrtne rituale.

Kar zadeva biologijo, smo, dodaja Ihan, dosegli plafon. Nekaj drugega pa je, če bo informatikom uspelo skreirati zavest, ki bi bila neodvisna od umrljivega telesa.

Včasih smo mislili, nadaljuje Ihan, da je minljivo vse, kar je materialno, tudi denar, medtem ko smo za večno imeli duha, umetnost, glasbo, literaturo. Zdaj se je tudi to obrnilo. Umetnost je vedno bolj vezana na umetnika: ko ga ni več, ni več zanimanja za njegova dela. Umetnost je predvsem resničnostni šov, potrebuje objekt, okrog katerega se širijo medijska sporočila. Tudi denar je bil nekoč geografsko zamejen na določeno državo. Bogastvo je bilo nekaj krhkega, kajti ob vojni se je vse porušilo. Zdaj se po nekih čudnih ozmozah koncentracija kapitala in moči preseli drugam v trenutku in še preden se zgodi kaj neprijetnega. Tako človek, ki kapital ustvarja, ostaja umrljiv, kapital pa je postal nesmrten. Je moč, ki se more umakniti pred vsako krizo: vedno najde izhod, drugo državo, oazo.

Utelešenje obrata (v tehnološko-biološkem pomenu materialne smrti) se zdi tudi krionika, zmrzovanje kompletnih živalskih in človeških organizmov za ponovno odmrznitev in oživitev v prihodnosti. Za Ihana je tudi to nekakšna davčna oaza: nekdo, ki se da zamrzniti, se izmuzne vsem zakonitostim in zakonom, da bi spet lahko vstal v časih, ki bodo zanj znova ugodni. Pravno je to zapleteno. Družba po sedanjih zakonih ne more dovoliti, da bi bil nekdo zamrznjen in bi imel hkrati status živega. To bi pomenilo, da bi v tridesetih letih vsi lastniki velikih podjetij plavali v tekočem dušiku in bi bil svet hujši, kot je bil svet grških bogov, razmišlja Ihan.

Razvoj biologije je pokazal, da je program smrti vgrajen v vsako celico in prihaja do vse več napak z leti. Pri človeku se vse to začne dogajati nekje pri 60. letih. Namen teh programov je, da določena vrsta preskrbi svoje potomce, potem pa se umakne; ne le zaradi hrane, ampak še zaradi vseh drugih življenjskih rutin. Svet se spreminja in generacije, ki želijo živeti v rutinah nekih starih časov, bi s svojim kopičenjem ustvarile neznosen svet za vse. Nesmrtniki bi morali začeti radikalno omejevati rojevanje, kar pomeni, da bi se podrli vsi simbolni sistemi družbe. Nekaj, kar je nekoč pomenilo lepo, bi postalo družbeni terorizem.

Hrepenenje po nesmrtnosti mora biti naslovljeno na Boga

Seveda imamo v svoji naravi biološki gon po življenju, a hkrati biologija poskrbi, da ni uresničljiv. Soočenje z grozo nesmrtnosti na zemlji bi bilo hujše od strahu pred smrtjo, pravi Kierkegaard. Je sploh lahko kaj hujšega, kot da bi bili v vseh svojih družbenih položajih in odnosih, v katere smo vpeti, obsojeni, da se to ponavlja vso večnost. Za nesmrtnost na zemlji bi preprosto morali prenehati biti ljudje.

Pritrjujemo nesmrtnosti, vendar ne na zemlji, ker bi bil to pekel. Hrepenenje po nesmrtnosti, če naj bo pristno, mora biti naslovljeno na Boga. Obujenje Jairove hčere v današnjem evangeliju ne oznanja pričakovanja, da hoče Bog naše zemeljsko življenje podaljševali v neskončnost, saj bi bilo to, kot pravi Ihan, popolnoma neznosno, pač pa oznanja, da je Bog gospodar življenja, in ga v popolnoma novi obliki, ki je nobeno oko ni videlo in uho ni slišalo, naklanja vsem, ki ga ljubijo in upajo vanj.

1 komentar

  1. Pogled na smrt je odvisen od smisla življenja.

    Če življenje vidimo kot naključni pojav brez posebnega smisla, se vdajamo predvsem užitkom, pogosto na račun drugih. Tedaj smisel vidimo predvsem v tem. Potem se bojimo smrti, kajti ta nam odvzame užitke, zaradi katerih se nam zdi vredno živeti.

    Če verjamemo, da ima življenje višji smisel, na tukajšnje bivanje in smrt gledamo drugače. V tem primeru bivanje v tem svetu predstavlja določeno nalogo, ki jo je treba izpolniti, da bi lahko zares zaživeli. Potem smrt, ki “je použita v zmagi”, predstavlja le prehod iz ene v drugo, višjo obliko bivanja. Tedaj ni razloga za strah pred smrtjo telesa.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite