Bog ali nič?

101

»Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov, ne bog filozofov in učenih« (orig. Dieu d’Abraham, Dieu d’Isaac, Dieu d’Jacob, non des philosophes et des savants«)! Tako se glasi slavni  »Memorial«, ki ga je pred svojo smrtjo všitega v suknjič zapustil veliki znanstvenik in iskalec Boga Blaise Pascal. Kako prepričljiva trditev razumnika, nemara (pre)drzna, če jo gledamo z vidika zahodno-evropske civilizacije, ki se, potem ko je Boga spravila na podstrešje, vse bolj deklarira za ateistično. Pascal pravzaprav ni izumil ničesar novega, saj samo ponavlja svetopisemski odgovor na vprašanje o Bogu, ki z različnimi poimenovanji dviga nemalo prahu.

Krščanska averzija

Vprašanje o Bogu obravnavam predvsem v krščanskem pomenu besede, čeprav v končnem smislu to ni povsem bistveno. Če Bog dejansko obstaja, potem je (ateistična) negacija Boga zmotna. Ateizem tako pomeni zanikanje vsemogočnega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo ter sodi slehernemu človeku. Razen skrajnih primerov se mi zdi dejanski ateizem skoraj nemogoč, a gotovo je to, da je človeku dana svobodna volja, da v Boga veruje ali ne veruje oz. ga celo zanika. Verjetno tudi ni daleč od resnice misel, da gre pri ateistih pogosto (zgolj) za psihološko averzijo do krščanstva. Nedavno sem zasledil že precej staro ateistično propagando filozofa Slavoja Žižka v New York Timesu. Ateizem označi kot najdragocenejšo evropsko dediščino, verjetno edino priložnost za mir, saj so vere izvir morilskega nasilja po svetu. Žižek sicer pravilno ugotavlja, da verski fundamentalizmi povzročajo vojne (sicer ne edini) in to z zlorabo boga. A je Kristus, Božji sin, per se edino garant miru. Ne pozabimo, da najhujša vojna v zgodovini ni bila vodena v imenu Boga, ampak v imenu troedinega totalitarizma. Dalje Žižek navede »Moderna Evropa je edinstvena zato, ker je prva in edina civilizacija, v kateri je ateizem povsem legitimna izbira in ne ovira do kateregakoli javnega položaja«. Kako naj bo ateizem legitimen, ko pa mi ni znana utemeljitev tistega, kar zagovarja, saj v bistvu negira? Potemtakem gre za izbiro »proti«. Teolog in psihiater Lütz govori o »Bogu ateistov«, saj si je potrebno izdelati neko predstavo o Bogu, da ga lahko zanikaš. Žižek je podobno splošen kot so bili splošni mnogi, ki so poskušali razložiti (ne)obstoj Boga oz. smisel življenja psihološko (npr. Feuerbach) ali pa sociološko (npr. Marx). Feuerbach v knjigi »Bistvo krščanstva« razloži Božjo osebo zgolj kot hrepenenjsko projekcijo človeške osebnosti. Vera (Bog) je potemtakem iluzija, brez gotove in razumne osnove. Popolni (praktični) ateizem lahko povežem s popolnim determinizmom, ki so ga skovali grški materialistični filozofi (Demokrit itd.). Svet je po njihovem večna determinanta, sestavljena iz naključij, človek pa zgolj rezultat kemijskih in drugih reakcij. Kakorkoli, krščanstvo je nedvomno tako pomemben kot moteč faktor, da povzroča vsemogoče reakcije. Zato menim, da obstaja povezava med protikrščanskim afektizmom, ki je deloma odraz krščanskega »imperializma«, in teoretičnim ateizmom. Po verižni reakciji lahko vodi to v relativizem, ta pa v praktični ateizem.

Ima Bog ime?

In vendar zgodovina pretežno pripoveduje o obstoju transcendentalnega, kjer srečamo pisano  druščino bogov in višjih sil. Sprehod po vzhodno-religijski tržnici bi bil prezapleten, zato samo izpostavljam široko paleto bogov hinduizma in budizem, ki je dejansko religija brez boga. Preostali monoteistični veri (judovstvo, islam) zaznamuje knjiga (Tanak, Koran). Staroveški in antični svet božanstev je človeka navdajal s strahom. V panteizmu sta bog in narava eno, medtem ko je pri deizmu bog zgolj stvaritelj, ki v realnem svetu nima mesta in to je upokojeni bog posameznih razsvetljenskih mislecev. V krščanstvu se pojavljajo različne omembe Boga. Pri vprašanju Boga ne gre toliko za ime, kot za njegovo vlogo oz. pomen. Ideje, otroke, športna moštva in mesta poimenujemo, da se ločijo med seboj, Bog pa združuje in ne ločuje, saj je eden. Morda se glasi najpomenljivejši odgovor na vprašanje o Bogu »Jaz sem, ki sem« (2Mz 3,14) – torej Bog večni, bivajoči. Morda za marsikoga nerazumljivo, kar se pogosto očita krščanski veri. Da temu ne bo tako, navajam še odgovor papeža Benedikta XVI, in sicer z naslovom njegove prve okrožnice iz leta 2005 »Bog je ljubezen« (Deus caritas est). Ideje in koncepti so minljivi oz. vsaj nepredvidljivi. V 21. stoletju, ko toliko poslušamo o napredku in vseh mogočih pravicah, ljudje ne verjamejo (več) v demokracijo, ekonomijo ipd. Kar je zame najbolj zaskrbljujoče je, da človek obupuje nad življenjem oz. ga uničuje. Prava vera ni kot športna stava, ampak predstavlja zaupanje v božjo bit, ki bi se naj odražala v človeškem bivanju. Če se krščanstvo odraža v svetu zgolj kot ideja, potem je kot vsaka druga ideja. Če je krščanstvo le ena sama prepoved, v čem se razlikuje od vseh drugih prepovedi? Krščanstvo ima smisel, če je samo življenje, ki temelji v pristni ljubezni, ki daje in prejema. Tako papež odgovarja Nietzscheju, saj po njegovem krščanstvo ozdravlja »erosa« (ljubezen) in ga ne zastruplja s prepovedmi kot pravi filozof. Medtem ko Nietzsche ustvarja uničevalnega in utilitarističnega nadčloveka (boga), je papeževa okrožnica datirana na praznik razodetja božje ljubezni (25. december), ko je Bog poslal svojega edinorojenega sina »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem« (1Jn 4,9). Utelešeni Bog je s tem postal zgodovinsko dejstvo, v konkretnem času in prostoru.

Človeško ali Božje kraljestvo?

Žižek se postavi v vlogo vernikov oz. nevernikov in razlaga zakaj le-ti delajo dobro. Ateisti po njegovem delajo dobro zato, ker je tako prav, medtem ko fundamentalisti zaradi nagrade oz. ker tako hoče njihov bog. Krščansko sporočilo ljubiti sočloveka je isto kot ljubiti Boga. Če je Bog vzrok vsega, potem je ultimativni smisel ljubiti bližnjega zaradi Boga. Če pa predpostavimo, da ni ultimativnega vzroka, potem vprašanje morale ni relevantno, saj deluje vse po ključu nujnosti in »lastne« zakonitosti (kot npr. naravni in živalski svet). Če predpostavimo ateizem in ga poskušamo v praksi popolnoma uresničiti, pristanemo pri popolnem relativizmu in nihilizmu. Lütz de Sadov poziv »Nazaj k naravi« tako nadomesti s pozivom »Nazaj h krutosti«. Ni bistvena verska etiketa, ampak da se ne vedemo kot da Boga ne bi bilo. Pomembno je praktično udejanjanje, ki je stvar človekove svobodne volje. Ta je pogoj, da lahko govorimo o morali, krivdi in vesti. Vendar pod pogojem, da ima morala metafizično utemeljitev, sicer se človek pobožanstvi in v svoji sebičnosti ter prevzetnosti obravnava Boga kot škodljivega nadzornika. Z vsakim novim dnem imamo pred sabo praktično odločitev za determiniran nič ali za razumno bit »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem!« (1Jn 4,16)!

Viri:

Feuerbach, Ludwig. Bistvo krščanstva. 1982. Slovenska matica: Ljubljana.

Lütz, Manfred. Bog – Kratka zgodovina največjega. 2010. Slomškova založba: Maribor.

http://www.vatican.va/holy_father/benedict_xvi/encyclicals/documents/hf_ben-xvi_enc_20051225_deus-caritas-est_en.html

http://www.nytimes.com/2006/03/12/opinion/12zizek.html

http://www.users.csbsju.edu/~eknuth/pascal.html

Foto: ednevnik

101 KOMENTARJI

Comments are closed.