Pedofilski škandali potiskajo Cerkev v župnišča in zakristije

Pričenja se boj, da bodo naši otroci sploh lahko še javno kristjani, ki si ga je želel agresivni sekularizem, a so ga olajšali pedofilski škandali, pa tudi nerazumevanje znamenj časov.
Morda bi odprava celibata tudi zmanjšala moč homoseksualnega lobija, ki v Cerkvi gotovo obstaja.

Z obsodbo na zaporno kazen kardinala Pella in z nekaterimi drugimi odmevnimi zaključki proti klerikom, obtoženih ali obsojenih pedofilije, stopajo pedofilski škandali v katoliški Cerkvi v novo fazo, ki pa – in s tem se najbrž strinjajo tako “progesisti” kot “konzervativci” v Cerkvi – nikakor ni zaključena.

Pedofilski škandali potiskajo Cerkev v župnišča in zakristije

Sekularni svet in zagotovo tudi del katolikov jemlje to fazo s komaj prikritim zadovoljstvom; zadovoljstvom ne le zaradi tega, ker je zadoščeno pravici, ampak ker da sta s tem poražena nadutost in ignorance nekaterih klerikov do teh vnebovpijočih grehov. Agresivni sekularisti pa gredo še dlje: zdaj je priložnost, da se duhovnike in vero potisne v župnišča in zakristije, na rob družbe, in v perspektivi na rob zakona, vključno z laiki, ki bi si drznili javno živeti krščanstvo.

Sem in tja se v medijih pojavi tudi kak članek o naknadno oproščenem duhovniku, ki je bil po krivici obtožen ali celo obsojen pedofilije – ti so druga velika skupina žrtev pedofilskih škandalov. Tretja, tiha skupina so “navadni” duhovniki, ki so v vstopili v ta stan s po-klicem, z misijonarskim zanosom iti med ljudi, onkraj starega pastoralnega pristopa, po katerem so bile verne ovčice tiste, ki so prihajale v cerkev.

Te duhovnike, ki so vzeli resno nov pristop iskanja poti do ljudi, ki ga tako poudarja prav papež Frančišek, bo ta nova faza pedofilskih škandalov posebej prizadela. Smernice, ki naj bi v bodoče preprečevale zlorabe otrok in drugih šibkejših so nujne, a bodo po drugi strani imele naravnost grozljive posledice za pastoralo: duhovnike utegnejo potisniti nazaj v župnišča in ozek cerkveni prostor, pastoralo sterilizirati.

Novemu času so primernejše skupnosti duhovnikov

Takšen položaj narekuje vsaj dva ukrepa: iskanje novih pastoralnih pristopov in drugačne cerkvene organizacije ter osredotočenje na bistvo oznanjevanja. Namesto osamljenih in samih duhovnikov v velikih župniščih bodo novemu času primernejše skupnosti duhovnikov.

Po eni strani bomo potrebovali več redovnikov kontemplativcev, ki bodo s stalno molitvijo podpirali Cerkev. Tudi svetnim duhovnikom bo morala biti dana možnost, da se na prvem mestu duhovni ljudje, s tem, da se jih razbremeni najrazličnejših birokratskih, zidarskih, finančnih in podobnih opravil, ki bi jih zlahka in pogosto bolje opravili laiki (če bi jim Cerkev zares zaupala).

Celibat ni več zavezujoč za svetne duhovnike

Po drugi strani bi morali sprejeti dejstvo, da je izredno težko biti kontemplativec sredi vrveža življenja, in da je pastorala vernikov lažja, kadar je duhovnik bliže ljudem, tudi tako, da ima lastno družino in torej celibat ni več zavezujoč za svetne duhovnike. Takšna ureditev bi vsaj delno pomagala zaobiti oz. omiliti nevarnost novega prepada med duhovniki in laiki, ki ga lahko prinese skrb in strah pred pedofilskimi zlorabami.

Morda bi odprava celibata tudi zmanjšala moč homoseksualnega lobija, ki v Cerkvi gotovo obstaja – pripadniki tega lobija so tisti, ki v Cerkvi tiho živijo dvojno življenje, ne pa tisti, ki na glas kličejo k premisleku odnosa do istospolnih v Cerkvi.

“Progresisti” in “konzervativci” v Cerkvi bi se morali v tej novi fazi predvsem posvetiti nevarnosti, da posledice pedofilskih škandalov ne bodo potisnile duhovnikov in Cerkve na sam rob družbe, v izolacijo, ali celo onkraj zakona. Nekaj tega je že moč zaznati v pravnem problematiziranju spovedne tajnosti.

Pričenja se boj za to, da bodo naši otroci sploh še lahko javno kristjani

Takšno marginalizacijo Cerkve lahko skupno preprečimo le tako, da se osredotočimo na bistveno v Jezusovem sporočilu – in to je natančno tisto, kar počne danes papež Frančišek, seveda tudi z napakami. Kako daleč od bistvenega so razprave o ženskah v kavbojkah, ki so bile oživljene nedavno tudi pri nas, popolnoma pozabljajoč ob tem na feminizacijo moškega duhovništva s širokokrilnimi oblačili s čipkasto obrobo – od ministrantov do kardinalov, garderobo, ki je tako ljuba prav tradicionalistom.

Pričenja se boj za to, da bodo naši otroci sploh lahko še javno kristjani. Boj, ki si ga je želel agresivni sekularizem, a so ga olajšali pedofilski škandali, pa tudi nerazumevanje znamenj časov. Za Cerkev je edina možnost odprta re-evangelizacija in dialog s humanizmom. Vse drugo nas bo prehitro potisnilo v mučeništvo, ne da bi si ga zaslužili z resničnim prizadevanjem biti kvas, sol in luč.