Oče in otrok sama

8
609

Oče in otrok samaČe pogledamo tradicionalno družino izpred 10 in več let, je bila delitev dela in vlog med partnerjema oziroma med možem in ženo izraziteje vnaprej določena, na primer: žene likajo, kuhajo in perejo, med tem, ko možje skrbijo predvsem za finančno stanje družine. Iz sodobnejšega pogleda je danes čedalje več moških partnerjev, ki opravljajo tudi gospodinjska dela. Če je žena popoldne v službi, gre mož po otroka v vrtec in pripravi kosilo ali večerjo, in tako velja tudi obratno za žene.

Spreminjanje iz tradicionalne v moderno družino vzročno predstavlja sistematične spremembe v svetu tehnologije, šolstva, služb, medijev in drugih dejavnikov, ki vplivajo na slog življenja, socializacijo in družbene spremembe kot so spreminjanje vrednot, množično zaposlovanje žensk itn. Danes v družinah tako partnerja nimata več izrazito tradicionalno definiranih družinskih vlog, ampak prilagajata dejavnosti en drugemu glede na okoliščine.

S tem, ko prihaja do sprememb v družbeno – socialnem svetu in sprememb družinskih vrednot, se čedalje bolj izpostavljajo neenakopravne pravice, ko mož in žena spoznata potrebo po prekinitvi njune zveze. Kljub vsemu še vedno ostajata v vlogi mame in očeta.

Konkretnejši stik med očetom in otrokom

Konkretnejši stik med očetom in otrokomDandanes smo očetje veliko bolj dovzetni do svojih otrok, kot je bilo to včasih. To razliko lahko pokažemo tudi na podlagi izjave znanega družinskega terapevta z Danske, Jesperja Juula, ki pravi:

»V Stockholmu je nekakšna tradicija, da se mame z dojenčki dobivajo v knjižnicah, v isti ulici so tudi kavarne. Pred desetimi leti sta bila v njih po dva očeta na dvesto mam, danes je 60 odstotkov očetov in 40 odstotkov mater. Ne, ker bi bili očetje pod pritiskom, ampak to hočejo. Takšno mentalno spremembo je nemogoče narediti samo zato, ker nekdo reče, da bo to tvojega otroka osrečilo.«

Ti kazalci kažejo, da se skozi leta povečuje število očetov, ki so v konkretnejšem odnosu z otrokom. Dejstvo je, da imajo mame čutenje do otroka »pod kožo«, za očete pa je to nekako težje, saj morajo v začetku še navezati stik z otrokom, kar ne pomeni, da si tega ne želijo ali da bi bili zaradi tega slabši očetje. Veliko je mladih očetov, ki se zelo trudijo najti lastno identiteto v družini in pri urjenju starševstva nočejo posnemati mame. Tako je tudi prav, saj tudi mame ne vedo, kako je biti oče. Če jim moški  že zaupa svoje pomisleke, ženske v najslabšem primeru prevzamejo nadzor nad očetovo vlogo in potem imajo otroci dve mami.

Enakopravnost med očetom in mamo

Enakopravnost med očetom in mamoGotovo ste že slišali, da so mame pred očeti prvobitnega pomena za otroka. Vendar gre za napačno družbeno prepričanje. Čedalje več člankov piše o raziskavah in ugotovitvah, da so očetje v zgodnjem otrokovem razvoju enako pomembni kot mame. Ne govorimo samo o fantkih, ampak tudi o deklicah. Kajti, če deklica odrašča samo z mamo ali očetom, to ne predstavlja bistvenih razlik v njeni samopodobi in duševnem zdravju. Tako so tudi pokazale nekatere raziskave o samopodobi.

Jesper Juul iz raziskav razlaga, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba starša in ne bo dal prednosti nobenemu. Oče pa je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh letih starosti otroka, sicer do tega nikoli ne pride. Zato je ena najpomembnejših odločitev, ki jih lahko očetje in mame naredijo, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je z otrokom sam! Saj bo tako bolje prepuščen svojim čutom, kar posledično zagotovi pristen stik med očetom in otrokom.

Pomembno je torej, da sta otroku na voljo oba starša. To je treba poudariti predvsem pri ločenih starših, ko sodišče nemalokrat dodeli otroka v skrbništvo mame. Težava pa nastane, ko mama ni pripravljena očetu, ki želi in dokazuje sposobnost za samostojno skrb otroka, »zaupati«. Kljub temu, da je pravno rešeno, pride do različnih manipulacij zaradi nerazčiščenih odnosov v trenutku, ko oče dejansko želi biti z otrokom. Za kakšno manipulacijo gre in ali je nezaupanje opravičeno, pojasnjujemo v nadaljevanju.

Čustvena vojna med staršema

Čustvena vojna med staršemaKo govorimo o čustvenih manipulacijah in posesivnosti, seveda s tem ne kritiziramo mame in ne poveličujemo očetov, ampak poudarjamo njun odnos, ki je pomemben za čustveni razvoj otroka.

Nemalo očetov se danes sooča s čustvenimi manipulacijami partnerk, ki grandiozno doživljajo sebe v vlogi mame. Partnerju vsiljujejo občutek krivde in manjvrednosti. Ne dovolijo mu, da uveljavlja svoje predloge, ideje ali rešitve, ampak celo sabotirajo ter na koncu pogovora izrečejo recimo nekaj takšnega: »Če se ne boš strinjal z mano, boš pa plačeval preživnino za otroka«. Partnerja nesramno užalijo, nato pa za opravičilo uporabijo izgovor, da je to v njihovi ihti.

Od takšnih oseb ne pričakujte primernega opravičila, ravno nasprotno: saj bo opravičilo vzvišeno zahtevala od vas. Kljub vašemu trudu in vidnim dosežkom vas obsojajo, da niste naredili nič v prid otroka in vas s takšnimi in drugačnimi prijemi poskušajo sprovocirati in izsiliti prepir ter na koncu zaradi slabega odnosa krivijo vas. Najbolj okrutna oblika čustvenega izsiljevanja in manipulacije je, ko za to izkoristiš svojega otroka, in seveda je to v prid pravice skoraj nemogoče dokazati.

Od mamic, ki se v svoji vlogi doživljajo grandiozno, boste po vsej verjetnosti tudi večkrat slišali: »Jaz sem najboljša mamica,« s čimer opravičujejo svoj odnos do vas, in to prav gotovo ni mišljeno v šali. Dragi očetje, ne počutite se zaradi tega manj vredne, saj ni bistvo vzgoje otroka, da ste popoln oziroma najboljši starš. Popoln starš niti ne obstaja, je zgolj teorija. Igrati vlogo popolnega starša pa je lahko za vašega otroka celo škodljivo in ironično. Družinski terapevt Jesper Juul in psihoanalitik Winnicotta poudarjata, da zadostuje dovolj dobra mama in dovolj dober oče za potreben razvoj otroka.

Nekatere mame očete pretirano nadzorujejo in jih dojemajo kot podaljšek sebe za zadovoljevanje lastnih potreb. Uporabljajo različne kontrolne strategije, kot so: kritika partnerja, pretirano dajanje nasvetov, vzbujanje slabe vesti, itn. Zato očetje ne bodite presenečeni, ko vas bo učila, previjati plenice, hraniti ali umivati otroka, da vas bo pretirano kontrolirala in kritizirala, nato pa vsiljivo prevzela vaše trenutno delo. Takšni ponavljajoči se vzorci otroku ne koristijo.

Nekatere mame so do otroka prekomerno zaščitniške, celo tako zaščitniške, da ne morete priti do lastnega otroka in se z njim mirno ukvarjati. Očetje, tako ne boste prepuščeni svojim čutom in ne boste vzpostavili pristnega stika z otrokom.

Posesivnost pri mamicah se lahko močno izrazi pri pravnomočni dodelitvi terminov očetom brez prisotnosti mame. V tem primeru mame še vedno poskušajo nadzorovati očeta in otroka z raznimi izgovori in poskusi manipulacije. Pri tem so očetje ranljivi, saj v nasprotju z mamicami običajno nimajo toliko znanja v zvezi z otroki, kot recimo kakšno oblekico mora nositi, katere pleničke so najboljše, kakšne copate mora imeti, katera higienska sredstva lahko uporablja, kakšni so znaki nekaterih bolezni, kakšno hrano lahko pripravlja itn. Seveda pa znajo tudi očetje poprijeti za kakšno knjigo o higieni in oskrbi otrok ter upoštevati nasvete že izkušenih staršev. Predvsem pa sta pomembna trud in želja po oskrbi otroka. V tem smislu bi morale mame to podpirati, ne pa kritizirati.

Z dodelitvijo pravnomočnih terminov mora biti seveda očetom jasno, da ne morejo brezglavo izsiljevati, da je danes njihov termin, ko je na primer otrok resnično v kritičnem zdravstvenem stanju. Zato očetom priporočam, da pravno uredijo še nadomeščanje izostanka terminov, kar je pomembno. Saj v praksi noben oče ne more izkoristiti vseh terminov zaradi trenutne bolezni otroka, nesreče, nekaterih odraslih odgovornosti, ki se urejajo po službi, odsotnost zaradi lastnega slabega zdravstvenega stanja itn. Po drugi strani pa je dobro, da je oče prisoten in se ukvarja z otrokom tudi takrat, ko otrok zboli. Kajti tako bo otrok začutil, da nima očeta samo takrat, ko je zdrav.

V Sloveniji je večina očetov prikrajšanih za stike z otroki zaradi manipulacij mamic. Tega mame ne počnejo, ker očetu ne bi zaupale svojega otroka, ampak zaradi osebne zamere oziroma maščevanja. To je lahko povsem nezavedno stanje, sicer za voljo otroka tega ne bi počele.

Nagovor očetom

Očetje so enako dobri starši kot mame, vendar so drugačni. Lotijo se stvari na drugačen način, a s podobnimi končnimi izidi. Tukaj nima prav samo mama ali samo oče, zato ker se borita, kdo bo boljši ali najboljši starš, ali ker večina misli, da je mama pomembnejša za otroka, ne glede na to, koliko se oče trudi. Tukaj sta potrebna oba starša in v njunem zdravem odnosu najbolje vplivata na razvoj psihične strukture otroka, ki pomembno vpliva na njegovo samopodobo in odnose vse življenje.

Najpomembnejša karakteristika očetov je, da se zavedajo svoje drugačnosti od matere. Tehnično gledano lahko očetje ravno tako počnejo vse, kot je recimo menjanje plenic, kuhanje, umivanje otroka, itn. Po drugi strani pa so mame z otrokom bolj v osebnem odnosu. Vendar ne eno ne drugo ni narobe. Narobe je samo to, da starša nimata stabilnega medsebojnega odnosa. Negativna razmišljanja privedejo do nerešljivih stvari in ne razmišljamo o nobeni drugi alternativni rešitvi, kot je recimo poiskati družinskega psihoterapevta, prebrati kakšno knjigo o odnosih itn. Ampak raje zbežimo stran od težav, kar je najlažje in hkrati najtežje. In tako je še en otrok več, ki ima ločena starša, le alternativne rešitve ostajajo nedotaknjene.

Očetje, ne izpustite svojega otroka

Ne izpustite svojega otroka.Očetje, bodite pogumni in upoštevajte svoje čute do otroka ter ne dovolite, da mame to preprečujejo! Preden gresta s partnerico narazen in otroka prepustita temu, upoštevajta vse možne alternative (npr. obisk družinskega terapevta …), da obstanete kot celovita družina. Takšne zadeve absolutno niso enostavne za starše in navsezadnje tudi otrok trpi, kljub temu, da vsega še ne razume in ne dojema. V teh najtežjih trenutkih bodite močni za otroka, saj bo otrok začutil vajin odnos.

Vendar pazite, ker nekatere mamice ta položaj hitro izkoristijo zaradi zamer iz preteklosti in od njih boste začeli poslušati, da niste vreden oče, da vam ne zaupa, vam očita in vas kot očeta poskuša narediti manj vrednega tako na centru za socialno delo kot na sodišču. Nič od tega, kar bodo želele prikazati, ni res. Na tak način bodo poskušale vzpostaviti čim večji nadzor nad odnosom med vami in otrokom. Ne dopuščajte tega, ker sicer ne boste mogli razviti konkretnejšega stika z otrokom. Sicer pa imate očetje ravno tako pravico opravljati svojo vlogo starša kot mame, zato le mirne živce in premišljeno naprej, saj se gre tukaj za vašega otroka, in ne dopuščajte, da vas manipulativno odrivajo od otroka ter vam odvzemajo pravico starša.

Očetje borite se za svoje pravice in otrok vam bo hvaležen

Očetje borite se za svoje pravice in otrok vam bo hvaleženNe popuščajte, da bi kot oče bili in ostali manj vredni. Niti se ne trudite, da bi bili lahko boljši od mamic, ampak bodite to kar ste in to kar čutite: biti OČE. Že samo, če se peljemo naključno čez mesto, opazimo vsaj enega očeta, ki sam spremlja otroka za roke ali v vozičku sam. Dokazuje se, da smo danes očetje takšni.

Ni nujno, da je pri ločenih starših v prvi vrsti kriv oče, in čedalje več očetov je, ki postanejo kot starši samo skrbniki. Tako kot ima otrok oba starša enakovredno rad, bi morala imeti tudi oba (ločena) starša brezpogojno enakovredne pravice do otroka (v smislu celovite odgovorne vloge starševstva in enakim časovnim razponom skrbništva).

VIRI
– Andrej Perko, 10. 7. 2018. Vloga očeta pri vzgoji otrok. Časnik.si
– Baby Book, Jasper Juul: Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo, dostopno TUKAJ
– Brajša, P.: Očetje, kje ste?; Ljubljana: Delavska enotnost
– Romana Črček, 8. 11. 2018. Harmonija odnosov: Očetje in hčerke
– Renes, J.: Je oče še del družine?; Ljubljana: Oka otroška knjiga
– Suzana Golubov, 19. 9. 2017. Zgodnji stik dojenčka z očetom je enako pomembe kot z mamo. Liza
– Švab. A., 2000. Sociologija družine in spremembe v družinskem življenju – v postmoderni družbi (doktorska disertacija). UL Fakulteta za družbene vede
– Viva, portal za boljše življenje, uporabljeno: 17. 5. 2010, dostopno TUKAJ

8 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek, eden najboljših zame. Avtor obvlada in ve, o čem piše.
    Jesper Juul je pa itak zakon, vsem ga priporočam, da preberejo vse knjige in dobijo uvid, kakšne spremembe so se zgodile v teh desetletjih na področju očetovstva in materinstva.

    Jaz trdim, da preden bi se dva človeka odločila za otroka, bi nujno rabila iti na psihoterapijo, da razčistita z ranami iz otroštva in sprejmeta vzorce, ki sta jih dobila v matični družini. Potem je razumevanje vloge očeta in mame za 360 stopinj drugačno.

    Jesper Juul je zame najboljši kar se tiče razumevanja starševske vloge in tudi razumevanja čustvenih in vseh drugih potreb otroka. V njegovih razmišljanjih sem pridobila veliko zase, vsak dan se kaj novega naučim zase in za svojega sina in za partnerja.

    Ne smemo pozabit, da se vse začne v družini in da je treba še bolj negovati družino, vezi med vsemi člani, ker družina ostane za večno. Vse travme, čustvene težave so posledica tega, ker ni razrešenih vseh zamer, odnosov v matični družini.

    Juul govori o vrednotah, ki jih na novo odkrivamo: avtentičnost, enakovrednost, integriteta in osebna odgovornost. Če smo pristni, iskreni do sebe, bomo s dali veliko svojemu otroku in ga tudi iskrenosti tudi naučili. Če vzpostavimo enakovreden odnos, to pomeni, da upoštevamo tako sebe kot druge, da ne ponižujemo drugega, da nimamo drugega za manj vrednega (tako kot je bilo v dolgi zgodovini kar se tiče odnosa do žensk in otrok), integriteta pomeni, da si v skladu z vsem, kar je v tebi (čustva, misli, potrebe, občutki itd.) in da upoštevaš svoje meje, da po spoštuješ tudi meje drugega. Osebna odgovornost je to, da prevzameš popolno odgovornost za svoje misli, čustva, dejanja, odnos. Tega v Sloveniji ne znamo, ker smo skozi celotno zgodovino vedno druge krivili za naše težave, to nam je omogočal tudi prejšnji sistem, ki se nam še kar vsiljuje na vseh področjih.

    Upam, da bo vsak človek spoznal, da je lahko gospodar svojega življenja, le če si bo upal, tvegal v odnosih in poslušal sebe, spoštoval druge.

    • Barbara, jaz pa menim, da bi podobno kot matematiko in slovenščino morali imeti od prvega razreda dalje tudi predmet, kjer bi se otroci formalno učili empatije in nasploh ustvarjanja dobrih odnosov. V prvem razredu osnovne šole bi to seveda bila vprašanja, kako biti dober prijatelj ter dober otrok in ne takoj, kakšen je pravi partner.
      Ne se ustrašiti. Ne predlagam ne revolucije ne šolske reforme. Na silo ne bi nastalo nič dobrega. Ideja mora dozoreti. Mora priti njen čas. A sem prepričan, da bom nekaj takšnega jaz še doživel. Če ne prej pa pri pravnukih.

  2. Kjer je odnos med starsema na ravni vojskovanja, je stvar zavozena in so osrednja zrtev tega vojskovanja otroci. Zazelen odnos je spostovanje, upostevanje, sluzenje, darovanje, ne pa borba enega kontra drugemu.

    Seveda je ocetovstvo pomembno. Ampak tole je, kot da bi bral borbene feministke, ki v moskem vidijo zlo. Samo da gre za ocete, ki to zlo iscejo v materah. Ni mi to vsec. To je lahko le krpanje zavozene zgodbe. Ce mater svojega otroka ne znas ljubiti, je zgodba zavozena. In obratno.

    • IF, seveda.
      A polovica zakonov je zavoženih. Številni od teh (a ne vsi) tudi uradno razvezani.

      Se strinjam, da se ne bi smeli sprijazniti s tako nizko kvaliteto zvez. Enako kot se ne moremo sprijazniti, da v tretjem tisočletju krščanstva po svetu še vedno umirajo otroci od lakote. A prvi korak k spremembi je, da priznamo zatečeno stanje in ne tišimo glave v pesek. 🙁

  3. Prisrčna hvala za tale članek tako od mene osebno kot od društva očetov.

    Me je pa po drugi strani sram, da enakega članka ne najdem v levih medijih, ki bi (tako sem bil vzgojen) morali biti napredni. 🙁

  4. Včasih se je uporabljal pojem biti “sposoben za zakon”. Tega ne slišim več. Zakaj? Potem pa se ti še taki najdejo, ki so jim razmerja propadla, a bi bilu učitelji razmerij?! Halo!

  5. Točno o tem govorim. Znanost je pomembna a empatično obnašanje nič manj.

    Vsi vidimo, koliko je nasilja na spletu. Žalitve letijo povprek. Vsi vemo, da se jih z represijo ne da učinkovito omejiti. Dalo bi se z ustrezno vzgojo.

    Če bi naša generacija šla skozi sistematično ustrezno vzgojo (ne še eno varianto domovinske vzgoje z učenjem podrejanja novim avtoritetam, prosim!), bi se naučili empatije, razumevanja interesov drugih, sodelovanja tja do partnerstva.

    Tako bi anonimni avtor zgornjega komentarja z vzdevkom Zdravko imel danes več pristnih prijateljev, jaz pa bi se poročil deset let prej in bil še vedno poročen. Teh znanj nam manjka, ne matematike. No matematike seveda tudi, a bolj je kritično pomanjkanje kompetentnih medčloveških odnosov.

    • So zadeve, ki se jih ne moreš zgolj ‘naučiti’ (= teorija), narediti izpit in postati ‘strokovnjak’. Hočemo ali ne – največ ‘znanja’ na tem področju dobimo doma, v domači, izvorni družini. Ker ne gre za ‘znanje’, ampak (spontano) prevzemanje vzorcev. Če nam uspe pravočasno ozavestiti (in pri sebi popraviti) tisto, kar se nam zdi zgrešeno, hvala Bogu! Na šolski sistem, kakršen je trenutno (z vsemi ‘modnimi trendi’ na področju družine, spola ipd.), se ne bi zanašala. Nekako se mi zdi, da bi naredili več škode kot koristi – ker bi (multi-kulti-strokovnjaki) poskrbeli za programe, katerih pričakovani rezultati bi vodili v še večjo zmedo in razkroj. Za zdrav zakon in oblikovanje družine (kot še za marsikaj drugega) sta potrebni odločni, samostojni, pokončni osebi – a današnja ‘družbena vzgoja’ gre v smer oblikovanja ‘spužvastih’, nekritičnih, razvajenih, ‘nič-potrpečih’, vase zagledanih individualistov. Potrošnikov: kupiš, uporabiš, zavržeš, zamenjaš, … Za srečo v življenju to ni dovolj. Človek ostaja prazen.

      Prilepim še včerajšnjo ‘hvalnico’ pravi ljubezni, izpred 2000 let – pa ne vem, če bi jo bilo potrebno kaj ‘modernizirati’:
      (1 Kor 13) Ko bi govóril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izróčil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
      Ljubezen je potrpežljiva in dobrotljiva, ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo nepopolno prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govóril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem odlóžil to, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v ugibanju, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor me Bog pozna. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite