Bodite tiho, da lahko delamo, kar hočemo!

11
398

spontani splavV postnem času pred porodnišnico poteka miroljuben shod oziroma molitev za nerojene otroke. Z molitvijo in javno izpostavitvijo nasprotovanju splava so zbudili pozornost na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pred kratkim so napisali izjavo, v kateri so izrazili nasprotovanje tovrstnim pobudam, ki problematizirajo splav. Morda čutijo, da so ogrožene njihove vrednote, ki jih sicer ščitijo tudi zakoni. Morda pa je njihova vera v moč molitve večja, kot si mislimo.

Pravice, ki so bistven element človekovega dostojanstva

Na Ministrstvu menijo, da gre pri splavu za “pravice, ki so bistven element človekovega dostojanstva.” To je zelo nenavaden pogled na človeka. Je mogoče, da je bistvo človeškega dostojanstva v tem, da lahko nekomu vzame življenje? Nekdo, ki nasprotuje takšnemu dejanju, medtem ko se z molitvijo zavzema za življenje tistih, katerih je ogroženo, ogroža bistvo človeškega oziroma ženskega dostojanstva?

Ustavna pravica, da lahko mati in oče svobodno odločata o rojstvu otrok je pogosto ogrožena prav s strani tistih, ki izvajajo čustveni pritisk in mečejo krivdo na tiste, ki sprejmejo otroka ali več otrok v okoliščinah, ki po njihovih merilih niso primerne. Primeri so tukaj pritisk na ženske, pri katerih ugotovijo bolezen ali okvaro pri otroku, previsoko starost ali mladost noseče matere, ali pa šibkejše socialno stanje družine. Take ženske bi bilo potrebno zaščititi pred pritiski, da bi lahko uporabile svojo ustavno pravico do rojstva svojih otrok.

Na Ministrstvu omenjajo tudi, da je pravico in dostojanstvo ženske potrebno razumevati pod vidikom diskriminacije in neenakosti. Dostojanstvo ženske pred diskriminatornim in včasih zlorabljajočim odnosom do žensk s strani moških bi bilo treba zaščititi na drugačen način kot tako, da se jo naredi moškim še bolj dostopno za njihovo poželenje brez odgovornosti in na račun nekoga, ki je najšibkejši člen v teh odnosih.

Slovenija je s svojo reproduktivno politiko zmanjšala število splavov v zadnjih letih

Druga laž ministrstva, ki bi jo izpostavila, je ta, da je Slovenija s svojo reproduktivno politiko zmanjšala število splavov v zadnjih letih. Zasluge temu pripisujejo dobremu ozaveščanju in dostopnosti kontracepcije. V resnici pa je statistično zmanjšanje števila splavov ne prikazuje dejanskega stanja. Splavi s tableto, ki je vse pogostejša praksa splava v zgodnji nosečnosti, ostanejo nezabeleženi. Prav tako splavi, ki se zgodijo ob uporabi tabletke za po spolnem odnosu in kontracepcije, katere eden izmed učinkov je tudi abortiven, saj stanjša steno maternice, da se zarodek ne more ugnezditi. Dejanske številke splavljenih otrok ne bomo izvedeli nikoli.

V zborniku medicinskih sester in babic Kranjc in Damiš opisujeta študijo, kjer je razvidno, da kljub uporabi kontracepcije nekatere ženske vseeno zanosijo ali pa jih mnogi negativni učinki odvrnejo od njene uporabe in po zanositvi pridejo na splav.

Ženske bodo umirale zaradi nelegalnih splavov

Tretja neresnica, ki so jo na Ministrstvu izpostavili je ta, da bomo z iniciativami, ki si prizadevajo za ohranitev življenja in dostojanstvo nerojenih svet pripeljali v situacijo, da bodo ženske umirale zaradi nelegalnih splavov. Menijo, da je število splavov v državah, kjer je splav prepovedan, enako ali še večje kot v državah, kjer je dovoljen.

Primer države, kjer splav ni dovoljen in je v njem tudi manjše število splavov, je Irska. Patrick Caroll (2011) je daljše obdobje v raziskavi primerjal ženske na Irskem, Severnem Irskem in Angliji in ugotovil, da je manjša pogostost splava na Irskem povezana tudi manj pogosto obolevostjo za rakom na dojki in boljšim mentalnim zdravjem. Iz neuradnih zdravniških virov pa sem slišala tudi za podatek, da je splav na črno tudi v Sloveniji neredek pojav, kjer ga naredi zdravnik za plačilo in ga nikamor ne zabeleži. O tem pričujejo tudi najstnice, ki se v Zavod ŽIV!M zatečejo po splavu.

Abortus – pravica do izbire?!

V knjigi “Abortus – pravica do izbire?!” lahko razberemo na kakšen način so potekale razprave, ko se je v našo ustavo ponovno sprejemal splav. Ne da takrat nihče ni nasprotoval splavu v Ustavi, a mnenja nasprotnikov splava so bila takrat utišana, preslišana, ignorirana in zagovorniki splava so brez upoštevanja mnenja drugačemislečih sami naredili “konsenz”, da splav v ustavi nikogar v nič ne sili in obveljala je njihova.

Danes si mnogi ljudje, ki se z dejanjem splava, čeprav je uzakonjen, ne strinjajo, ponovno upamo pokazati svoje mnenje. Nekateri z molitvenimi shodi, drugi v iskanju alternativnih možnosti reševanja stiske v nosečnosti, podajanjem glasu tistim, ki trpijo zaradi posledic splava, tretji z močnim poudarkom na preventivi, spet nekateri z glasom v politiki.

Čeprav na Ministrstvu prepoznavajo nasprotovanje splavu kot grožnjo svobodi in dostojanstvu, pravicam, zdravju ženske in celo družbenemu in gospodarskemu razvoju, pa je v jedru takšnih iniciativ želja po tem, da bi imeli ljudje v naši okolici bolj kvalitetno življenje, da bi bilo manj ranjenosti in prizadetosti zaradi splava, da bi bil v družbi prisoten bolj sprejemajoč, ljubeč in odprt odnos do otrok, ki jih Bog k nam pošilja kot dar. Sama sem prepričana, da bi talenti in darovi rojenih otrok družbenemu in gospodarskemu razvoju kmalu prinesli predvsem korist.

Odpiranje tovrstnih razprav je “povsem nepotrebno in neproduktivno”

Na Ministrstvu so zapisali tudi, da je po njihovem mnenju odpiranje tovrstnih razprav “povsem nepotrebno in neproduktivno”. Mogoče pa ne bo. Glede na to, da je resnica sama po sebi močnejša od laži, bodo verjetno nove razprave in prizadevanja pustili svoj pečat v smeri večjega spoštovanja nerojenega življenja in ljudi na splošno.

Glede na mnoge čustvene odzive, ki so nekatera izražena na bolj in druga na manj kulturen način (primer onečaščenja ljubljanske stolnice z grafitnimi napisi) se zavedamo, da stopamo na zelo občutljivo področje naše družbe, ko ponovno odpiramo temo splava. Zavedamo pa se tudi uničujočega učinka splava na življenja ljudi, zato je naša dolžnost, da ne molčimo temveč kažemo smer proti upanju, ki ga poznamo in to je predvsem naša molitev.

Ljudje, ki zagovarjajo splav pogosto to počnejo v imenu strpnosti, človeškega dostojanstva in sprejemanju različnosti mnenj in svobode. Ob upoštevanju vseh teh vrednot tudi v naših praksah se tudi sami postavljamo drugače mislečim v izziv, da nam prisluhnejo in nam dovolijo svobodno izražati svoje mnenje.

Tina Čerin deluje v okviru Zavoda ŽIV!M.

_________________________

Viri:

Damiš, M. in Kranjc, L. (2013). Umetna prekinitev nosečnosti je v današnjem času pogosta oblika dokončanja nezaželjene nosečnosti. V: Kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije Nacionalni center za strokovni, karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in babic »Moč za spremembe – medicinske sestre in babice smo v prvih vrstah zdravstvenega sistema«, Zbornik. Kongresni center Brdo – Brdo pri Kranju.

Dolar Bahovec E. (1991). Abortus kot preizkusni kamen novih političnih razmer. V E. Dolar Bahovec (ur.), Abortus – pravica do izbire?! Pravni, medicinski, sociološki, moralni in politčni vidiki (str 7-15). Ljubljana: Skupina “Ženske za politiko”.

Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (1. 3. 2016). Svobodno odločanje o rojstvu otrok, Pridobljeno 2. 3. 2016, s http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/1939/7868/03b4384293fdcd3930df7ec4e66d5810

Carroll, P (2011). Ireland’s Gain by Patrick Carroll The Demographic Impact and Consequences for the Health of Women of the Abortion Laws in Ireland and Northern Ireland since 1968. Pridobljeno 8. 3. 2016 s http://www.youthdefence.ie/am_cms_media/uploaded/i/0e1693607_irelands-gain.pdf

11 KOMENTARJI

  1. Res, prav to trdim tudi jaz!
    Manj splavov kot posegov.

    Sama sem doživela tole: Bila sem pri medicinski sestri, ko je priletela noter ena mlada punca. Ko je sestra urejala moje papirje, sem slišala tudi del tega blizu mene, no, vedela sem po reakciji zdravnice:

    Naročila je medicinski sestri, naj da dekletu tablete. Sestra je odprla predal in dala tablete punci. Ji naročila, da naj pohiti, ker mora vzeti čimprej.
    In punca je šla. Ni pokazala zdravstvene kartice, niso je zapisali.

    Aja, pa res, vprašali so jo, na katero šolo hodi, in ji povedali, kam spada in kam naj drugič gre.

    In to je to. Morda je bil potem splav 🙁 … ampak neregistriran.

  2. To obstreljevanje s topovi na ideološki ravni ne more dati dobrih rezultatov. Ko bi se ta ideološki vihar polegel, sem prepričan, da bi se lahko slišal razumni glas družbe, stroke, kjer še vedno velja, da je splav poseg, ki ga je potrebno preprečiti zaradi različnih razlogov. Da se družba vede tako pišmevritično do tega problema, je zaradi tega ker se problem takoj preusmeri na ideološki prostor, kjer pa se razum pomrači in vest otopi, žrtve pa ostanejo med tem prepuščene same sebi.
    Koristnost javne molitve ne uspem razumeti. Molitev je prošnja Bogu, ki naj bi jo opravili na samem in On je tisti, ki jo bo uslišal. Recimo molitev za to, da Bog odpre pot in pokaže način, kako pomagati ženskam v stiski bi bila zelo koristna. Splav je veno oseben problem, ki se ga lahko rešuje samo v tišini in neznansko mero razumevanja in podpore.

    • Koristnost te pobude in tudi njen uspeh sta odvisna od tega, kakšen je resničen namen le te:osebni in notranji-enako kot vsake druge molitve.Kristjani nismo vedno in izključno vezani na intimno osebno molitev v svoji sobi.Od začetkov molimo prav tako javno in v skupnosti in to je bilo do nedavnega tudi vsem naravno in sprejemljivo.Šele različni “razsvetljeni absolutisti” so vas-nas očitno prepričali o nasprotnem…

    • Splav ni več tako oseben problem. Rabiš zdravnika, neko komisijo, socialne delavce… Je kar družbeni vidik dokaj širok. Kup stvari potrebnih, da bi si vsi oprali vest.

  3. Zelo dober članek. Končno nekdo pove pravo resnico in to celotno. Splav ni le tisto kar počno "dohtarji", tudi večina kontracepcije ima abortativen učinek. Da ne govorim o tabletki "po", katero se prodaja že kot navadne bonbone. Še za cigarete se mora po novem vprašati po starosti mladostnika za umor pa ne! A o nedopustnosti tega ne slišimo več nikjer, niti tam ne kjer bi v prvi vrsti pričakovali – s prižnice. Včasih se vprašam, kako starši pogledajo v oči otroku, ki se je rodil, medtem ko so odstranili večino ostalih? Mu upajo reči, si imel srečo, če bi bil naslednji bi te izbrisala?
    In kakšno je dostojanstvo ženske, moškega, ki ima krvave roke od sadu svojega telesa? Še živali svojega naraščaja ne ubijajo razen v izrednih primerih, ljudje pa to počnemo le zaradi egoističnega užitka. In to nas bo kot narod, družbo in civilizacijo pokopalo.

  4. “Primer države, kjer splav ni dovoljen in je v njem tudi manjše število splavov, je Irska.”

    Avtorju se je izmuznilo omeniti dejstvo da, gre vsako leto okoli 4000 Irk narediti splav v Anglijo, kjer je legalen. (splavi torej še vedno so. in očitno tudi mentalno zdravje ostaja, kakršno pač že…)

  5. Mogoče se komu zdi čudno, da ateiste moti molitev.
    Vendar so prav ateisti tisti, ki so balzamirali truplo svojega vodje, mu zgradili mavzolej kamor so ga potem hodili ljudje ogledovat dolga desetletja.
    Kraj kjer so se dolga desetletja vile dolge vrste komunističnih ateističnih vernikov čakajoč, da si ogledajo balzamirano truplo svojega idola.
    Ateistična božja pot!
    Nisem še slišal, da bi kristjani balzamirali kakšnega svojega papeža in ga postavili na ogled.

    • Jap! Vera je sestavni del človeka, vendar človek lahko izbira, v kaj veruje, kaj postavi za svojega boga (z malo začetnico). Zelo dobro je, da za boga (z malo začetnico) postavi Boga (z veliko začetnico), vsaj tako pravijo.

      Pisano je:
      Nato sem videl drugo zver, ki se je vzdigovala iz zemlje: imela je dva rogova, podobna jagnjetovim, govorila pa je kakor zmaj. Ta je izvajala vso oblast prve zveri v njeni navzočnosti in priganjala zemljo in njene prebivalce, naj molijo prvo zver, ki se ji je bila smrtna rana pozdravila. Delala je velika znamenja, tako da je celo vpričo ljudi priklicala ogenj z neba. Zaradi teh znamenj, ki jih je bilo dano delati vpričo zveri, je zavajala prebivalce zemlje. Prebivalcem zemlje je namreč rekla, naj postavijo podobo za zver, ki je bila ranjena z mečem, pa je potem oživela.
      Dano ji je bilo tudi oživiti podobo zverí, tako da je podoba celo spregovorila in dala pobiti vse, ki podobe zverí niso molili. Dosegla je, da so si vsi, mali in véliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset. (Raz 13, 11-18)

      Poudarjam:
      Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena … Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka.

      In sprašujem:
      Živimo v teh časih?

      • > Živimo v teh časih?

        Vedno! Imam pa občutek, da se pritisk povečuje.

        Naj navedem nekaj primerov: preganjanje prvih kristjanov, privzetje krščanstva za državno religijo, pojav islama, križarske vejne, oholost cerkve v dobi Medičejcev, renesansa, francoska revolucija, vsi izmi 20. stoletja od Rusije do Amerike.

  6. Se pritisk povečuje?

    Mislim, da se totalitaristi sedaj tako trdno čutijo v sedlu, da jih vsak odmik od njihovega enoumja začudi in se temu z zgražanjem uprejo.Zgroženi so nad tem, da kdo drugače misli od njih in da to celo upa javno pokazati.

    Treba bo še večkrat in še bolj odločno pokazati, da v tej deželi obstajajo tudi državljani, ki drugače razmišljajo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite