Bodite tiho, da lahko delamo, kar hočemo!

spontani splavV postnem času pred porodnišnico poteka miroljuben shod oziroma molitev za nerojene otroke. Z molitvijo in javno izpostavitvijo nasprotovanju splava so zbudili pozornost na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pred kratkim so napisali izjavo, v kateri so izrazili nasprotovanje tovrstnim pobudam, ki problematizirajo splav. Morda čutijo, da so ogrožene njihove vrednote, ki jih sicer ščitijo tudi zakoni. Morda pa je njihova vera v moč molitve večja, kot si mislimo.

Pravice, ki so bistven element človekovega dostojanstva

Na Ministrstvu menijo, da gre pri splavu za “pravice, ki so bistven element človekovega dostojanstva.” To je zelo nenavaden pogled na človeka. Je mogoče, da je bistvo človeškega dostojanstva v tem, da lahko nekomu vzame življenje? Nekdo, ki nasprotuje takšnemu dejanju, medtem ko se z molitvijo zavzema za življenje tistih, katerih je ogroženo, ogroža bistvo človeškega oziroma ženskega dostojanstva?

Ustavna pravica, da lahko mati in oče svobodno odločata o rojstvu otrok je pogosto ogrožena prav s strani tistih, ki izvajajo čustveni pritisk in mečejo krivdo na tiste, ki sprejmejo otroka ali več otrok v okoliščinah, ki po njihovih merilih niso primerne. Primeri so tukaj pritisk na ženske, pri katerih ugotovijo bolezen ali okvaro pri otroku, previsoko starost ali mladost noseče matere, ali pa šibkejše socialno stanje družine. Take ženske bi bilo potrebno zaščititi pred pritiski, da bi lahko uporabile svojo ustavno pravico do rojstva svojih otrok.

Na Ministrstvu omenjajo tudi, da je pravico in dostojanstvo ženske potrebno razumevati pod vidikom diskriminacije in neenakosti. Dostojanstvo ženske pred diskriminatornim in včasih zlorabljajočim odnosom do žensk s strani moških bi bilo treba zaščititi na drugačen način kot tako, da se jo naredi moškim še bolj dostopno za njihovo poželenje brez odgovornosti in na račun nekoga, ki je najšibkejši člen v teh odnosih.

Slovenija je s svojo reproduktivno politiko zmanjšala število splavov v zadnjih letih

Druga laž ministrstva, ki bi jo izpostavila, je ta, da je Slovenija s svojo reproduktivno politiko zmanjšala število splavov v zadnjih letih. Zasluge temu pripisujejo dobremu ozaveščanju in dostopnosti kontracepcije. V resnici pa je statistično zmanjšanje števila splavov ne prikazuje dejanskega stanja. Splavi s tableto, ki je vse pogostejša praksa splava v zgodnji nosečnosti, ostanejo nezabeleženi. Prav tako splavi, ki se zgodijo ob uporabi tabletke za po spolnem odnosu in kontracepcije, katere eden izmed učinkov je tudi abortiven, saj stanjša steno maternice, da se zarodek ne more ugnezditi. Dejanske številke splavljenih otrok ne bomo izvedeli nikoli.

V zborniku medicinskih sester in babic Kranjc in Damiš opisujeta študijo, kjer je razvidno, da kljub uporabi kontracepcije nekatere ženske vseeno zanosijo ali pa jih mnogi negativni učinki odvrnejo od njene uporabe in po zanositvi pridejo na splav.

Ženske bodo umirale zaradi nelegalnih splavov

Tretja neresnica, ki so jo na Ministrstvu izpostavili je ta, da bomo z iniciativami, ki si prizadevajo za ohranitev življenja in dostojanstvo nerojenih svet pripeljali v situacijo, da bodo ženske umirale zaradi nelegalnih splavov. Menijo, da je število splavov v državah, kjer je splav prepovedan, enako ali še večje kot v državah, kjer je dovoljen.

Primer države, kjer splav ni dovoljen in je v njem tudi manjše število splavov, je Irska. Patrick Caroll (2011) je daljše obdobje v raziskavi primerjal ženske na Irskem, Severnem Irskem in Angliji in ugotovil, da je manjša pogostost splava na Irskem povezana tudi manj pogosto obolevostjo za rakom na dojki in boljšim mentalnim zdravjem. Iz neuradnih zdravniških virov pa sem slišala tudi za podatek, da je splav na črno tudi v Sloveniji neredek pojav, kjer ga naredi zdravnik za plačilo in ga nikamor ne zabeleži. O tem pričujejo tudi najstnice, ki se v Zavod ŽIV!M zatečejo po splavu.

Abortus – pravica do izbire?!

V knjigi “Abortus – pravica do izbire?!” lahko razberemo na kakšen način so potekale razprave, ko se je v našo ustavo ponovno sprejemal splav. Ne da takrat nihče ni nasprotoval splavu v Ustavi, a mnenja nasprotnikov splava so bila takrat utišana, preslišana, ignorirana in zagovorniki splava so brez upoštevanja mnenja drugačemislečih sami naredili “konsenz”, da splav v ustavi nikogar v nič ne sili in obveljala je njihova.

Danes si mnogi ljudje, ki se z dejanjem splava, čeprav je uzakonjen, ne strinjajo, ponovno upamo pokazati svoje mnenje. Nekateri z molitvenimi shodi, drugi v iskanju alternativnih možnosti reševanja stiske v nosečnosti, podajanjem glasu tistim, ki trpijo zaradi posledic splava, tretji z močnim poudarkom na preventivi, spet nekateri z glasom v politiki.

Čeprav na Ministrstvu prepoznavajo nasprotovanje splavu kot grožnjo svobodi in dostojanstvu, pravicam, zdravju ženske in celo družbenemu in gospodarskemu razvoju, pa je v jedru takšnih iniciativ želja po tem, da bi imeli ljudje v naši okolici bolj kvalitetno življenje, da bi bilo manj ranjenosti in prizadetosti zaradi splava, da bi bil v družbi prisoten bolj sprejemajoč, ljubeč in odprt odnos do otrok, ki jih Bog k nam pošilja kot dar. Sama sem prepričana, da bi talenti in darovi rojenih otrok družbenemu in gospodarskemu razvoju kmalu prinesli predvsem korist.

Odpiranje tovrstnih razprav je “povsem nepotrebno in neproduktivno”

Na Ministrstvu so zapisali tudi, da je po njihovem mnenju odpiranje tovrstnih razprav “povsem nepotrebno in neproduktivno”. Mogoče pa ne bo. Glede na to, da je resnica sama po sebi močnejša od laži, bodo verjetno nove razprave in prizadevanja pustili svoj pečat v smeri večjega spoštovanja nerojenega življenja in ljudi na splošno.

Glede na mnoge čustvene odzive, ki so nekatera izražena na bolj in druga na manj kulturen način (primer onečaščenja ljubljanske stolnice z grafitnimi napisi) se zavedamo, da stopamo na zelo občutljivo področje naše družbe, ko ponovno odpiramo temo splava. Zavedamo pa se tudi uničujočega učinka splava na življenja ljudi, zato je naša dolžnost, da ne molčimo temveč kažemo smer proti upanju, ki ga poznamo in to je predvsem naša molitev.

Ljudje, ki zagovarjajo splav pogosto to počnejo v imenu strpnosti, človeškega dostojanstva in sprejemanju različnosti mnenj in svobode. Ob upoštevanju vseh teh vrednot tudi v naših praksah se tudi sami postavljamo drugače mislečim v izziv, da nam prisluhnejo in nam dovolijo svobodno izražati svoje mnenje.

_________________________

Viri:

Damiš, M. in Kranjc, L. (2013). Umetna prekinitev nosečnosti je v današnjem času pogosta oblika dokončanja nezaželjene nosečnosti. V: Kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije Nacionalni center za strokovni, karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in babic »Moč za spremembe – medicinske sestre in babice smo v prvih vrstah zdravstvenega sistema«, Zbornik. Kongresni center Brdo – Brdo pri Kranju.

Dolar Bahovec E. (1991). Abortus kot preizkusni kamen novih političnih razmer. V E. Dolar Bahovec (ur.), Abortus – pravica do izbire?! Pravni, medicinski, sociološki, moralni in politčni vidiki (str 7-15). Ljubljana: Skupina “Ženske za politiko”.

Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (1. 3. 2016). Svobodno odločanje o rojstvu otrok, Pridobljeno 2. 3. 2016, s http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/1939/7868/03b4384293fdcd3930df7ec4e66d5810

Carroll, P (2011). Ireland’s Gain by Patrick Carroll The Demographic Impact and Consequences for the Health of Women of the Abortion Laws in Ireland and Northern Ireland since 1968. Pridobljeno 8. 3. 2016 s http://www.youthdefence.ie/am_cms_media/uploaded/i/0e1693607_irelands-gain.pdf