Bodimo kulturni!

2

preseren spomenikPraznik kulture, Prešernov dan, Prešernova proslava, Dan kulture in še in še bi lahko naštevali, saj so vsi ti izrazi pri nas udomačeni. 8. februarja se namreč Slovenci povsod po svetu spomnimo, da je to dan naše kulture, dan, ko se spomnimo smrti našega velikega pesnika iz Vrbe in dan, ko priredimo slovesnosti, na katerih zapojemo, poslušamo govore in poezijo, predvsem pa razmišljamo o kulturi. Tudi letos bomo poslušali na raznih krajih govore in lepe misli, tudi letos nas bo večina gledala osrednjo Prešernovo proslavo po slovenski nacionalni televiziji, nekaj nas bo šlo na osrednjo Prešernovo proslavo v Kulturni dom v Trst, drugi bomo šli na niz proslav po naših društvih od Milj do Trbiža; vsakoletni obred je to, o katerem bi sociologi lahko napisali kaj več.

Dr. France Prešeren nam je poklonil vrhunski, umetniški jezik in tudi zato ga imamo za prvega velikega pesnika v slovenskem jeziku in se zato na Prešernovih proslavah večkrat radi razgovorimo o našem jeziku, ki je zadnje čase domala vsak dan predmet bolj ali manj posrečenih razprav pri nas, še posebej pri tistih, ki mislijo, da se lahko jezik brez vsakršne težave loči od narodne identitete in da vseeno isti jezik (še) ostane vrednota. Pri tem seveda ne mislimo na one, ki slovenski jezik jemljejo samo za jezik sporazumevanja, le-ti namreč niso niti vredni naše pozornosti, ker se, vsaj nekateri, vseeno še imamo za dediče ljudi, ki so (tudi) umirali za to, da lahko mi danes govorimo slovenski jezik.

In tako se bomo torej spet naposlušali lepih, krasnih misli o jeziku in kulturi, nekateri bodo prav zares skrbno pazili, da nikdar ne bodo izrekli besede narodnost in narodna manjšina, drugi pa bodo tako patetično govorili o lepoti našega jezika, da najbrž še sami sebi ne bodo verjeli. Našel se bo pa tudi kak biser, kot se še vedno najde tudi slovenska beseda na naših šolskih dvoriščih, malo jih je, a so še.

Praznik kulture je seveda tudi širšega pomena in je odraz kulture družbe, ki jo sestavljamo mi, ljudje, in ne ljudje na splošno, mi torej, vsi mi, ki z govorjenjem kažemo, kaj smo, a svojo (ne) kulturo kažemo že z jutranjim (ne) pozdravom, svojo trdosrčno, brezbrižno nekulturo pa največkrat s tem, da smo nasmeh na ustnicah zamenjali s porogljivim posmehom, ki odbija, odvrača, ubija.

Dan kulture je praznik, ki ga imamo Slovenci, podobnega imajo v Evropi samo še Bolgari, ko slavijo svoja dva duhovna očeta, svetnika in brata sv. Cirila in Metoda. Tudi Slovenci ju imamo za svoja, to pa zato, ker smo Slovani, na kar zadnje čase še posebej v Ljubljani pozabljajo, kot da bi jih bilo sram povedati, da smo Slovani, pri nas pa se nekateri obnašajo, kot da bi jih bilo sram, da so Slovenci.

Smo to, kar delamo, naredimo, ne to, o čemer govorimo, da smo!

To je še najbolj razvidno ob pogledu na domovino v sedanjih časih, ko z žalostjo sprejemamo dejstvo, da je nekaj deset tisoč naših sobratov v domovini oplenilo vse, kar se je dalo opleniti, okradlo, dobesedno oropalo svoje sestre in brate in jih pahnilo na socialno dno. Da to ni kulturno, je najbrž vsem jasno. Da nihče tega ropanja ter plenjenja ni storil, pa je tudi jasno, saj za Slovenijo ne velja pravilo znanega nemškega kmeta, ki se je uprl kralju z besedami: “V Berlinu je gotovo sodnik, ki bo vedel, da imam prav”!

Obhajajmo torej letošnji praznik kulture z mislijo na rob potisnjene, z mislijo na ostarele, same, z mislijo na bolnike in brezposelne, revne, vse tiste, ki med nami so, a nimajo nobene besede, ne italijanske in ne slovenske, nobene!

Bodimo topli in solidarni z njimi, pomagajmo, kolikor je v naših močeh, bodimo kulturni!

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

Foto: Flickr

2 KOMENTARJI

  1. Ob kulturnem dnevu bi se morali spomniti, kako ohranjamo in negujemo slovenski jezik.

    Iz dneva v dan opažamo kako ga izrivajo tujke in to tudi takrat, ko ni nobene potrebe.

    Takšna primera sta “kao” in “evo”.

    Primitivni evo, ki je spočetka pojavil v kafičih, je okupiral nekatere medije in trgovine, kjer ti prodajalka namesto “prosim”, blekne po prostaško “evo”.

    Torej bi naj ta prostaški “evo” nadomestil besedo “glej, poglej” in celo “prosim” ?!

Comments are closed.