Bo tudi varnost, ki jo mora zagotavljati država, nekega dne kupljiva? A največja nevarnost, o kateri le malokdo govori, je, da nas čas prehiti.
Varnost je prastara, pravzaprav večna skrb. Zagotavljanje varnosti je izziv vseh časov. Z razvojem in množenjem nevarnosti je vsakič odprta nova uganka.
A grmadenju teh izzivov nikoli ni videti konca: Quis custodes custodes? (Kdo bo varoval stražarje?) je prastaro vprašanje iz časov starega Rima.
Varnost predsokratikov še ni vznemirjala, mi pa tako v družbi kot v naravi vidimo vse več nevarnosti
Vprašanje, na katero še danes ne vemo pravega odgovora. Lahko ga slutimo, bojim se pa, da je lahko srhljiv. To so uganke in utesnjujoči, mrzli strahovi današnjega časa. Odprl jih je usodni prelom zgodovine. Predsokratikov, izjemno globokega Parmenida ali mračnega Heraklita ta vprašanja niso obremenjevala – živela sta v drugi dobi, v katero naš duh več ne seže.
Varnost predvsem ni nekaj danega, ni nekaj statičnega. Je nevarnost, gibanje vedno tekočega, fluidnega dogajanja miru in ustvarjanja z vedno prisotno grožnjo prekinitve. Enkrat je v izobilju, lahko v ravnovesju, včasih pa v grozljivih, celo krutih razsežnostih nevarnosti.
Nevarnost sta vojna in popolno razdejanje, nevarnost je kriminal, nevarnost je gospodarski kolaps, nevarnost je zdravstvena ali okoljska kriza. Povezana je z življenjem, zdravjem, premoženjem, tudi s kulturo, ki vse ogroža. Med znane dejavnike socialnih napetosti in nevarnosti uvrščamo poleg klasičnih oblik kriminala njegove vedno nove, izjemno nevarne pojavne oblike, rakaste tvorbe na področjih politike, financ, gospodarstva, tehnologije, družbenih dejavnosti, zlasti pa zdravja. Zgroženi opazujemo stopnjevanje njihove brezobzirnosti in nevarno povezovanje s političnimi in gospodarskimi strukturami. Pojavnih oblik, ki smo jih v zadnjih desetletjih doživeli v Sloveniji, Evropi in svetu, je skrb zbujajoče veliko (da spomnim v Sloveniji samo na številne, še vedno nerazčiščene zadeve na področju kazenskih sodnih procesov, bank ali dolgoletnih pojavov zasebnih tržnih dejavnosti z zdravili in zdravstvenimi pripomočki).
A posebno, zelo izzivalno in skrb zbujajoče je aktualno dogajanje ob pojavih rapidno naraščajoče obremenjenosti Policije z varovanjem državne meje in preprečevanjem njenih ilegalnih prehodov v času sedanjih množičnih migracij, kakor tudi z varovanjem azilnih domov ter zagotavljanjem reda ob množičnih zbiranjih in demonstracijah – aktualnih pojavov, katerih vzgon in domet sta še vedno odprta.
Varnost prebivalcev naj bi zagotavljala država, vendar – ali gre dovolj v korak s časom in spremembami?
Vedno znova se zastavlja aktualno vprašanje: v kolikšni meri in kako se v obvladovanje teh stresnih družbenih situacij lahko vključuje zasebno varovanje? V Nemčiji že najmanj v zadnjem srednjeročnem obdobju rapidno nazaduje število policijskega kadra. Takšno razvojno dogajanje odpira tam ključna vprašanja.
Bo mogoče varnost, ki jo mora zagotavljati država, nekega dne kupljiva? A največja nevarnost, o kateri le malokdo govori, je, da nas čas prehiti.
Čas digitalizacije in robotike ne prihaja – je že napočil, je že tu. Danes se že gibljemo, komuniciramo in prepoznavamo v njem.
Slovenija zdaj najbolj potrebuje okolje, kjer se bomo varno počutili
Varovanje v tem času ima popolnoma nove dimenzije. Povezano je z razvojnimi tehnološkimì dosežki in specialnimi programi varovanja v konkretnem okolju. Preglednost in programska preciznost nadzora ter odzivov na vse dogodke sta izjemni – perfektni. A nenadoma lahko pride do naključnega ali namernega zloma.
Popolne tehnološke niti fizične varnosti ni. Ne obstaja. Vedno pa ostajajo resnični prijatelji. To je okolje, kjer je varnost doma.
To je zapisal nekdo, ki je vnuk visokega avstrijskega častnika in pravnuk avstrijskega feldmaršala, nekdo, ki je bil v najbolj zgodnjih otroških letih zapornik komunističnega režima in je sin očeta, ki se je izognil službi v nacistični vojski, pomagal beguncem in bil zaprt v koncentracijskih taboriščih v Varšavi in Gross-Rosen ter se ga danes na Poljskem spominjajo filmski in književni ustvarjalci.
