Avtor: Štefan Kržišnik. Vir: Iskreni.net. Ljudska glasovanja zadnjega časa nas učijo, da se lahko pomembni preobrati zgodijo tudi v finišu, predvsem v zadnjih dneh kampanje.
Moram reči, da sem bil ob začetku kampanje pred referendumom o Družinskem zakoniku skeptičen, da referendum lahko uspe. Toda dober teden dni pred referendumom je izid veliko bolj odprt, kot je kazalo na začetku.
Res za pravice otrok?
Zagovornikom zakonika je doslej najbolje uspelo, da so zapihali na dušo ljudem tam, kjer so najbolj občutljivi: pri pravicah otrok.
Da bi dosegli svoj cilj – postopno celotno izenačitev homoseksualne skupnosti z zakonsko zvezo (kar je bil zelo jasen cilj prvotnega predloga) – so svojo kampanjo utemeljili na manipulaciji, da je kompromisni predlog nujen, če želimo vsem otrokom omogočiti enake pravice.
Vendar niso ob tem nikoli jasno odgovorili na preprosto dejstvo: za to še zdaleč ni potrebna radikalna redefinicija družine in zakonske zveze.
Namesto skrbi za otroke zlo-raba otrok
Srčno upam in si želim, da bo ravno čut za otroke, ki je še tako pristen in naraven v veliki večini ljudi, odločil, da ta zakonik na referendumu pade. Žal danes premnogo otrok živi v družinah, kjer so starši ovdoveli, ločeni, razvezani, so se razšli ali pa je eden opustil starševsko skrb. V to kategorijo sodijo tudi otroci, ki živijo pri homoseksualnih parih, od katerih je eden biološki starš.
Toda neizpodbitno dejstvo ostaja: ti otroci so že zdaj prikrajšani zaradi izgube enega ali obeh roditeljev. Pa četudi so po tej izgubi pristali v družbi »ljubečih odraslih«, ki v izrazih zagovornikov zakonika tako vztrajno in prefinjeno vrednostno nadomeščajo besedo »starši«.
Če je kaj prav, je to, da se tem otrokom pomaga v tej, zanje že izhodiščno težki situaciji. In tisti, ki zakoniku nasprotujemo, nikakor ne menimo drugače.
Toda obstaja temeljna razlika: nikakor ni sprejemljivo, da na položaj takih otrok ne gledamo več kot na prikrajšanje, ampak kot na povsem sprejemljivo okoliščino za že rojene otroke in prihodnje rodove.
In Družinski zakonik postavlja temelje tega. Res je uspelo piscem kompromisnega predloga pri bolj konkretnih členih to spretno zakamuflirati – čeprav so nasprotniki utemeljeno opozorili, da možnost posvojitev s strani homoseksualnih parov nikjer ni omejena na biološkega starša!
Ne bodimo naivni
Ko sem pred dvema letoma, ob prvem predlogu DZak, nekatere prijatelje in znance opozarjal, da ni več daleč čas, ko se bodo naši otroci v šoli srečali s povsem aktivno promocijo homoseksualnosti, so večinoma nejeverno zmajevali z glavo.
Ob zloglasni Cicibanovi delavnici pa sem bil še sam presenečen nad radikalnostjo pristopa – recimo igre vlog, v kateri celo najmlajše spodbujajo, da se vživljajo v homoseksualne starše.
Mnoge je pretresel film Dojenček na spletu, ki je pokazal, kako homoseksualni pari kupujejo otroke. Naj zagovorniki še tako trdijo, da DZak tega ne predvideva, sem sam osebno prepričan: vrata do tega so na široko odprta in do tega bo v tej ali drugačni obliki prišlo.
Ne bodimo naivni: nekaj, kar se nam morda zdaj zdi daleč, bo kmalu zelo blizu. Če ne drugače, pa tako, da bo to prakso treba urediti s primernim zakonskih okvirom, saj bo tako ali tako že obstajala …
Od vseh strokovnih mnenj inštitucij me je osebno najbolj nagovorilo stališče slovenske Komisije za medicinsko etiko, ki zelo jasno opozarja, da zakonik pomeni veliko nevarnost za naše pojmovanje pravic otroka.
Mnogo ljudi, ki so bili v svoji demokratičnosti in strpnosti do vprašanja zakonika indiferentni ali so ga celo podpirali, se je v zadnjih tednih začelo zavedati, kako velika past je zakonik. Past, ki odpira nevarna vrata v svet, kjer bo otrok še bolj samo sredstvo za zadovoljevanje potreb odraslih. Komisija jasno opozarja tudi, da je »mogoče pričakovati, da bi se /z uveljavitvijo Družinskega zakonika/ ponovno okrepili pritiski, da se biomedicinska tehnologija umetne oploditve, razvita za pomoč heteroseksualnim parom, ki so neplodni iz medicinskih razlogov, uporabi za medicinsko neupravičen namen.«
Celotno stališče najdete tukaj.
Smo še vredni daru družine?
Mnogo ljudi, ki so bili v svoji demokratičnosti in strpnosti do vprašanja zakonika indiferentni ali so ga celo podpirali, se je v zadnjih tednih začelo zavedati, kako velika past je zakonik.
Past, ki odpira nevarna vrata v svet, kjer bo otrok še bolj samo sredstvo za zadovoljevanje potreb odraslih. In tja pod krinko mnogokrat lažnega vtisa, da skrbimo za njegove pravice, že vstopamo.
Srčno upam in si želim, da bo ravno čut za otroke, ki je še tako pristen in naraven v veliki večini ljudi, odločil, da ta zakonik na referendumu pade.
Sicer je vprašanje, ali smo še vredni DARU družine, daru otroka, starševstva, s tem pa tudi življenja, miru, svobode in tega, da lahko – četudi tako različni – živimo skupnost.
