Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne nepričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.
Ko iščemo začetek nasilja, pridemo do samega začetka človeštva; in nasilje se tudi nikoli ni končalo. Izgovarjanje na izvirni greh pa ni izgovor za sedanje pojave nasilja.
Nova Zelandija je sicer daleč od nas, vendar se verjetno pri nas soočamo z več nasilja, kot se prebivalci Aoteore. Prebivalci te otoške države so miroljubni in država je vzorno urejena. Vendar je teroristični napad izvedel neasimiliran avstralski državljan nad neasimiliranimi prebivalci Nove Zelandije.
To pa je težava, ki je tudi pri nas čedalje bolj pereča. Ne, ne trdim, da so vsi neasimilirani prebivalci težava. Vendar poleg vseh težav, ki jih že imamo, tovrstne težave postajajo še dodatna obremenitev – toliko pa jih le stežka pogoltnemo.
Na jugu države čedalje bolj občutimo in iz naših PP slišimo, da v povprečju dnevno zalotijo na desetine ljudi, ki nasilno vstopajo v našo državo. Koliko je takšnih, ki jih ne zalotijo, ne ve nihče. Mnogi od njih so dobro organizirani, največkrat s pomočjo tujcev na Hrvaškem. Če jih naši policisti zajamejo, jim dajo zajtrk na račun davkoplačevalcev in jih nato odpeljejo v azilski dom; od tam pa jim v glavnem tujci pomagajo nadaljevati pot proti državam zahodne Evrope.
Glas vpijočega v puščavi
Kakšno zvezo ima to s terorističnim napadom v Novi Zelandiji? Ker imamo že tako nakopičene težave, je samo še vprašanje časa, kdaj bo do česa podobnega prišlo tudi pri nas. Tri neasimilirane tujce so že izgnali iz Slovenije. Koliko je še podobnih? Kdaj se bodo različne skupine udarile med sabo na naših tleh? Kdaj bo kdo udaril po nas? Komu od naših, ki v izredno težkih razmerah gara za minimalno plačo, bo prekipelo in se bo znesel nad drugačnimi, tudi nad nič hudega hotečimi? Koliko imamo možnost situacijo spremeniti glede na celotno evropsko usmeritev?
Na mnoga vprašanja nimam odgovorov. Vseeno pa menim, da vsak »glas vpijočega v puščavi« šteje in da je prav, da govorimo na glas. Morda bo nekoč dosežena kritična masa ljudi, ki vnaprej opozarjajo na prihajajoče težave, ter bo zahtevala, da se ravna preventivno in da se podobne situacije preprečijo. Tudi za ceno nerazumevanja in začasnega blokiranja na družbenih profilih.
Foto: Ricardo Smit/EPA, via Shutterstock
