blog Šepet med nama: Na štiri oči …

3

V iskanju dialoga. Tak je naslov letošnjega socialnega tedna. Toliko pogovorov, toliko metod, pa se včasih zdi, da nam, navkljub vsemu razpoložljivemu vedenju, trenutki, ko si želimo biti slišani in slišati drugega, ne gredo ” od ust, še manj od ušes” …

Tako se mi je, ob razmišljanju o navedenem naslovu, v glavi prebudila podoba radijskega aparata, ki so ga imeli stari ate.
Tisti radio mi je v spominu ostal kot velika škatla (mogoče bi po merah približno ustrezal mikrovalovni pečici) z dvema gumboma in “dolgo skalo” za iskanje frekvence. Za nas, otroke, je bil nedosegljiv in le opazovali smo trud, da bi se glas Ajde Kalan spet slišal brez hreščanja, če že brez šumenja ni šlo, ko se je bil poprej gumb nehote, čeprav le rahlo, premaknil.
Podoba tiste “dolge skale” z označenimi frekvencami se mi zdi prispodoba za dva, ki se skušata sporazumevat’ … A v odnosih je malce bolj zapleteno, ker se dva, ker se midva, menjava v vlogah sprejemnika in oddajnika, ker zaupava in upava, da bova na drugi strani najprej slišana in nato razumljena, ter posledično sprejeta v lastni resničnosti …
In tako se prevečkrat zgodi, da se ljudje še teže naravnamo na željeno frekvenco kot tisti stari radio … Zdi se, da je šum “skrbi zase” premočan, in tako drugi ostane preslišan, prezrt v stiski ali osami … Te boleče vloge se najbolj zavemo, ko se v njej znajdemo sami … In naše poti se posledično oddaljijo. Zaupni pogovor na štiri oči zamenja, zame manj iskren, telefonski pogovor, ki prikrije govorico telesa in zgodbo, ki jo nemo pripoveduje pogled. Ta se kasneje mogoče izvodeni v kratke sms-e in “štancane”, pogosto zgolj preposlane maile, ki zatrjujejo, da drug drugega nosimo v mislih …

V odnosih ni več prostora za spontanost, niti na obisk skoraj nihče več ne upa, če se prej ne najavi …
Zakaj? Se tako bojimo resničnosti, ker v vsakdanu ni vse “tipi-topi”?
V “tipi-topi” ni skrita le maskara, omamna dišava, moderen kavni servis in s prontom “zglancane” police, ampak kdaj tudi podoba, ki jo igram, da bi pred drugimi izpadel “car”. In v nobeni “igri”, navkljub nasmejanim “selfijem”, ni mogoče ustvariti, še manj začutiti, pristnosti in varnosti … Tega pa smo danes, po večini, “lačni” …

Več lahko preberete na blogu Šepet med nama.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Vau. Toliko hrepenenja po pristnem, iskrenem in zavzetem odnosu. Še danes je to v meni ekstremno prisotno.

    Se spomnim pogovora s patrom Šefom pred 20 leti, ko sem ga vprašal katera psihoterapevtska modaliteta se mu zdi dobra. Odgovoril mi je: “Najboljša psihoterapija je zakonski odnos!”

    Eric Bern (ali S. Freud) je menda spoznal, da človek odraste (ko njegov Odrasli postane suverenejši od impulzov, ugodja Otroka ali prisil Starša) ko:
    1. rad opravlja svoje delo s katerim se preživlja
    2. ko živi odgovorno partnersko ljubezen, ki zna skrbeti za druge ljudi

  2. Aktualen in odličen članek ter komentar Pavla.

    Čim so do soljudi pozitivno naravnan, ne boš stal za hladnimi okopi, ampak jim boš šel z veseljem sprejel.

    Gostoljubje in iskrena prijaznost, je bila od nekdaj odlika Slovencev. Ohranimo jo!

  3. Zlasti je pomembno sistemsko stimuliranje poštenih direktorjev.

    Možne so različne nematerialne in materialne stimulacije, ki zadevajo konkretnega direktorja ali ap njegovo podjetje.

    Gospodarska združenja in oblast bi morala tudi tu od besed k dejanjem.

Comments are closed.