Blog Šepet med nama: Poleg vsega še… Verouk???

34

Septembra se, po večini, sploh starši, bojimo … Spet bo treba v stare tirnice, spet se bo na trenutke zdelo, da je vsak dan ena sama bitka s časom, od jutranje budilke, opozarjanja na po urniku urejeno torbo, pa prenašanja inštrumenta in večnega iskanja prepotenih superg, ki prevečkrat ne najdejo same domov … Da o seminarskih nalogah in obveznem branju, ki so nočna mora marsikaterega starša, ne izgubljam besed …

Za povrh pa še verouk … “Spet.” Pa čeprav na dva tedna.

Zanimivo, in z malo dobre volje tudi brez problema, bi bilo izračunati procent otrok, ki se k verouku vpišejo in ga dokaj redno obiskujejo … A v procentni račun se ne da stlačiti nečesa bolj bistvenega, kar pa pred desetletji sploh še ni bilo vprašanje. Tu mislim na razloge, iz katerih otroci obiskujejo verouk, ali bolje razloge, ki vodijo starše, da otroka sploh vpišejo k verouku … Je to iz resnične osebne vere, ali zgolj iz tradicije? Ali da pač odkljuka in ne bo imel težav, če se zgodi, da bo naprošen za botra ali pa bi se mu zahotelo romantične poroke pod gotskimi stebri???

Kot “frišno” katehistinjo me je doletelo vprašanje, če pa ni verouk za šestletnike dolgočasen… Pa če bo mamini princeski dolgočasen prvi razred? Tu ne bi bilo dileme. 🙂 So stvari, ki jih starši naredimo v nasprotju z voljo otroka. In pri odločitvah vztrajamo. Ker gledamo dlje. Tudi ob nedeljah, ko je ob uri maše istočasno predvajan živ-žav … 🙂
Pa še nekaj. Vedno znova me zaboli občutek, ko se mi zazdi, da se kakšen starš prav boji, da bi Jezus otroku postal več kot zgolj nekdo, ki je bil križan pred 2000 leti, ter bi otrok posledično postal preveč “cerkven”…, a hkrati me poleg vere, da sem kot katehet v vlogi sejalca, hrabrijo še besede učiteljice, da je v veroučnih vsebinah točno tisto, za kar v šoli, ob prenatrpanih učnih načrtih, večkrat zmanjka časa. To je vzgoje za dobro, vzgoje za “biti” človek …

Več lahko preberete na blogu Šepet med nama.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


34 KOMENTARJI

  1. “starš prav boji, da bi Jezus otroku postal več kot zgolj nekdo, ki je bil križan pred 2000 leti,”

    Brez panike! Zato pa imamo verouk, ki čisto akademsko razlaga vero!

  2. Odličen blog. In zanimivi odgovori.

    Zanimivo koliko se je spremenilo od kar sem jaz hodil k verouku. Takoj po osamosvojitvi, takrat ko je prišlo do kratke otoplitve.
    Moji spomini so sledeči:
    Prvič: Verouk je bil VSAK TEDEN. Ne vem ali je sedaj res na dva tedna oziroma kako je to po župnijah.
    Drugič: pri verouku so bili skoraj vsi iz razreda. 4/5 sošolk in sošolcev. Sicer je bil to manjši kraj, ni bilo mesto – ampak vseeno.
    Tretjič: Učili so nas bodisi župnik, bodisi kaplan, bodisi nekaj časa sestra iz ne vem katerega redu, ki je bila pri nas. Verouk je bil zanimiv, veliko smo se pogovarjali, bilo je strogo a sproščeno, prijazno. Danes so katereti velik blagoslov v naši Cerkvi ampak menim, da bi morali še več investirati k njihovi izobrazbi, usposobljenosti. V Ognjišču je tudi zanimiv prispevek o družinskem verouku, kjer občasno pride k verouku cela družina. Dobra ideja, po mojem mnenju, da poveže starše in otroka.
    Četrtič: Imeli smo zvezke in delovne zvezke. In listke. Bili so čisto v redu pomagalo, verjamem pa, da so mogoče danes iz mode in jih malčki ne marajo, oziroma, da bi bilo mogoče učiti tudi brez takšnih pomagal. Preko pogovora, vprašanj, odgovorov. Sam z zvezki nisem imel težav, prav tako ne z listki. Na koncu smo dobili ocene, čeprav spet bi danes verjetno lahko delali brez tega in znanje ocenjevali samo ob pogojih ZNA/NE ZNA. Ne pomagajo petice, če mlad človek po birmi odpade od vere.
    Petič: Starši. Večinoma so bili iz vernih družin, včeinoma tudi osebno verni. Vsaj pri mašah so bili. Pogosto je kje bolj verjetno pomagala še stara mama. Da pa bi neveren starš privedel otroka k verouku zaradi tradicije in mu rekel “Pojdi, ker moraš” – ni govora, neviđeno.

    Ima kdo kaj več informacij o današnjem stanju po župnijah? So velike razlike glede na mesto vs. podeželje, velikost naselja, regijo?

    • Veroučna šola je pri nas vsak teden, izjema so velikonočni prazniki in počitnice seveda. Konča se z zaključno mašo prvo nedeljo v juniju. 4x na leto imajo otroci spoved namesto ure verouka – na začetku in pred koncem leta, pred Božičem in pred Veliko nočjo. Seveda tisti, ki to že lahko. Povabljeni so, da oblikujejo rožnovensko pobožnost, pripravijo otroški križev pot,…A vseeno so na koncu kontrolke in ocena. Listki so, pa ne vem, kakšno težo imajo, ker se ne sekiram, če jih moji ne prilepijo, saj jih g. župnik itak vidi, ko ministrirajo. Še vedno se najde kdo od staršev, ki otroka pripelje samo na koncu maše po listek..on že ve, zakaj. Je naš g. župnik povedal, da se je nekako že razčistilo in da pripeljemo otroke večinoma samo starši, ki sicer želimo otrokom vžgati plamen vere in da je staršev, ki bi imeli otroka pri verouku “za vsak slučaj”, če bo kdaj rabil zakramente, čedalje manj…

      • Lepa izpoved.

        To sicer pomeni, da je otrok verjetno bistveno manj? hkrati je pa tudi manj otrok, ki bi imeli o cerkvi eno takšno predstavo hinavščine – da jih tja pošiljajo starši, ki sami itak ne verujejo? po mojih izkušnjah je to tisto, kar otroka najbolj ODVRNE od Cerkve – HINAVŠČINA STARŠEV.

        Veliko je odvisnega od družine, od zgleda staršev. Že tako je zunanji pritisk (spet) velik in nasprotujoč Cerkvi. Tukaj se še postavijo vprašanja, kako pa ob tem, ko je veren samo en starš? Ali se takrat starša pogovorita z župnikom – sploh neverni starš? Da vidita, da je zgled pri verouku pomemben in da ne more tu vsak starš vleči v svojo smer?

        V Ognjišču je bil prispevek na to temo, so intervjuvali pare. bili so različni pari (tudi nekateri starši ki so bili katehumeni) in so kar imeli probleme obdržati otroke v Cerkvi. Potrebno je bilo res veliko, tudi preproste vsakodnevne molitve z zgledom. Lepe zgodbe, takšne življenjske, priporočam – Ognjišče piše o tem kar odprto in tega nikoli ne skriva.

        Ne razumem pa zakaj je avtorica bloga napisala, da imajo verouk na dva tedna? Ali se tako zelo razlikuje od župnije do župnije?

        • Tako je. Otrok je precej manj, za eno skupino največ dve manjši po razredih se jih nabere iz 3 OŠ v okolišu. Povprečna starost nedeljnikov se dviga,kar je dober znak, da se življenjska doba zaradi boljših razmer podaljšuje. Okoliš je čedalje bolj multikulturen, slog življenja se je zelo spremenil, vrednote so, kakršne so in cerkev je res polna samo za velike praznike.

        • Kaj odvrne mlade?
          1.neživeta,nepristna,trda,zakrčena, “prazna” vera staršev in starejših, ki je ne znajo večine smiselno in razumno razložiti, ampak jo vsiljujejo, gospodujejo

          2. Spolnost, biti svoboden brez odgovornosti, se utopiti v družbi. A če so starši vsaj malo bili kvas in sol in smiselno in srčno verovali, bo skoraj vsak tak otrok prišel v nekaj letih nazaj. Starci, vprašajte se zakaj nihče noče vaših biserov?

          Tale tekst mi je boljši kot zgornji blog:
          http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/DE7416669950E624C1257EAF004B8E65?OpenDocument&utm_source=feedburner&utm_medium=twitter&utm_campaign=Feed%3A+Druina+%28Družina%29

          • Pavel: “Starci, vprašajte se zakaj nihče noče vaših biserov?”
            Malce kruto, a resnično…
            Imam izkušnjo, da nas prevečkrat starše preglasijo pri gospodu župniku, ko bi radi kaj novega speljali za naše otroke,…uf, težka je.

      • Še vedno se najde kdo od staršev, ki otroka pripelje samo na koncu maše po listek..on že ve, zakaj. Je naš g. župnik povedal, da se je nekako že razčistilo…
        =============
        Vi sami pravite da vam ni mar za listek. Ti listki so ponižujoči in nevredni.
        Zakaj bi vi čistili? Da ne bi morda metla zadela tudi vas! Župnik, ki je vesel, da se mu je “očistila” cerkev, uh, naj razmisli še enkrat. Verski napuh zna biti prav strupen. Kdo pa misli, da je. Kaj pa njega briga zakaj bi kdo rad zakramente?! Kdo je on da o tem sodi! Uh, kako me razkurijo take stvari.

        • Velikokrat me je že prizemljilo, ko me je iver v očesu drugega bolj bolj motila kot bruno v mojem. Moja trditev:”…da je staršev, ki bi imeli otroka pri verouku “za vsak slučaj”, če bo kdaj rabil zakramente, čedalje manj…” se lahko vzame kot sodba, se strinjam, lahko pa tudi pozitivno, da so ljudje iskreni, njihov da je da in ne je ne. V naši fari je rednih nedeljnikov že manj kot 10%…Da. Hitro se ujamemo v to zanko sojenja drugih, se strinjam….Polno sodb je v komentarjih, naših pogovorih,… sodb in etiketiranja….žal. Listki,…a lahko o tem kdaj drugič? Da se mi ne bo spet zanka sodbe obesila za vrat. Hvala.

          • Narobe. Ne moja trditev ampak moj zapis izjave g. župnika glede “čiščenja cerkve”… Očitno otrebujem odmor. Tale verouk me je pretresal že lansko leto, sedaj pa se je tu odprla razprava in mi včasih besede prehitijo misli….

  3. Nisem prepričan, da je rešitev v CD in “sodobnih” metodah. Prej nasprotno. Še pobarvanke so meni čudne. Listki za h mašam pa so sploh prozorna zvijača, nevredna duhovnika.
    Otroke je treba učit osnove, da bodo znali razmišljat. Da bodo razvili presojo. To je namen in cilj verouka. In nisem prepričan, da so vsi ti delovni zvezki in ostalo v službi tega. Bolj v službi “modernih trendov”, ki jih vodi marketing založnikov.
    Pogrešam opis verouka izpred 50 in več let. Ko ni bilo teh frdamanih “delovnih zvezkov” in ko je bila pedagoška znanost še človeška.

  4. K verouku bosta šla letos spet dva moja otroka. 1x tedensko. Uči jih župnik ali kak laik iz župnije.

    Kaj se meni zdi pomembno?

    Da poslušajo čim manj osladne zgodbice o Jezusu in ostalih Cerkvenih osebah. Opažam trend posladkanosti svetnikov.

    Veliko igre, petja in likovnega dela (prvi razredi).

    Skrb za lastno vest. Kako koristna je krivda in kako škodljiva sta oba ekstrema. Spodbujanje k spovedi, iskrenosti, odprtosti.

    Spodbujanje k iskanju Resnice, poslušanju, dvomu, okušanju, kaj je Dogma, kaj Skrivnost, pomen Liturgije

    Uporaba razuma, zdrave pameti, razločevanja

    • To, to, osladnosti, ki je še posebno privlačna raznim “pedagogom”, češ da gre za otroke. In je vse “pocukrano” že tako in tako. Eno so pravljična bitja, drugo pa je Jezus. Pogosto pa se zdi, kot da ni razlike.

      • Strinjam se z obema. V Sloveniji je potrebna resna debata na to temo – kako predstaviti vero. Vera je nekaj globokega, trdnega, kot skala. Ne pa površinskega in sladkega. Zanimivo pa, da je to težava verouka po vsem Zahodu – ko berem članke na internetu se s takšnimi (ali še hujšimi) težavami soočajo tudi v Nemčiji, VB, Kanadi, ZDA…
        Verjetno je problem ker tudi sekularni mediji na Zahodu Cerkev prikazujejo kot takšno nežno, ki sprejema vse ljudi “Ljubite svoje sovražnike” in govori samo prijazno in ne opozarja na greh “Iver v očesu brata vs. bruno v lastnem očesu”. Tako, da si predstavljam, da je tudi pri našem zunanjem okolju tako (pisali smo že o ‘priljubljenih’ vs. ‘strogih’ župnikih pa o ‘skrajnih’ vs. ‘ljudskih’ škofih).

      • Vprašanje, kaj je nekomu pocukrano. Po mojem ni nič narobe, če je malim otrokom evangeljsko sporočilo predstavljeno na bolj pravljičen način, način da se otroci čudijo, občudujejo.

        Enim so že jaslice preveč pocukrana zadeva. Drugi, vemo predvsem za zgodovino nekaterih strogih protestanskih ločin, ki bi iz cerkva izganjale vsake podobe, kaj šele da bi prenešali razkošje baročne eskpresivne simbolike, ki jo je slovensko katolištvo po naših cekvah polno.

        Zame so jaslice in božična smrekica idealna zunanja podoba za prenašanje evangeljskega sporočila na male otroke. Seveda ne jaslice z železnico ali utripajočimi lučkami.

        Jaslice so sicer dediščina Frančiška Asiškega. Mislim, da je njegova duhovnost idealna za otroke. Za otroke vseh starosti. In vemo, kaj je Jezus govoril na to temo odraslim.

        • Saj drugih težav niti nimam, razen Jezusovih pobarvank. Nekako ne morem prebaviti tega. Kar bogoskrunsko mi delujejo.

          • V stilu “zblojeno modernistične Cerkve” (je skoraj kratica SMC nastala) : “Vsak si lahko sam nariše Jezusa, ki ima enako rad dobre in slabe, pravične in hudobne,…)

  5. Sicer pa je verouk odločilna zadeva. Ne predstavljam si, da bi se nekdo imel za katoličana in ne poskrbel, da je njegov otrok vsak teden pri verouku. Vsaj do srednješolskega nivoja je to izključna odgovornost družine, potem lahko šele odraščajoči odloča po svoje.

    V vseh sosednjih državah je verouk izbirni del šolskega kurikuluma, v osnovnih šolah celo 2 uri tedensko. ( Obisk verouka, ki ni obvezen, je pa v teh državah povprečno 90%, kar je žal v današnji Sloveniji nepredstavljiv delež otrok.)

    Meni je žal, da med slovenskim katolištvom in njegovimi vrhovi ni bili razsvetljenja, da bi bilo edino prav, če bi to pravico za svoje otroke katoličani zahtevali. Če bi jo prepričano in odločno zahtevali, bi jo tudi prej ali slej dobili. Tako pa …

    • Spet gledaš birokratsko. Država bi ta problem ekspotencialnega padanja vernosti rešila z veroukom kot izbirnim predmetom v šolah.

      Naša vera je ZAKLAD, zakaj bi ga trosil kot pesek na ceste?

      Vera se prenaša skozi močan, ljubeč odnos najbližjih ljudi. Torej staršev,dedkov, babic, fanta, punce, moža in žene. Če jo ti res živijo, znajo smiselno in razumsko utemeljiti večino svoje vere (kar je težko, če ti je vera avtomatika, ni pa težko, če sem srčno iskal in bil obdarovan).
      Zgodbe za otroke ne smejo biti pocukrane: Vse, nič, vedno, nikoli, idealen, ker svetniki in Jezus niso heroji, nadljudje, ne čudežna bitja iz pravljic ali Harry Potter.

      • Ampak IF ima prav, da je verouk odločilna zadeva. Ne moreš kazati z življenjem ničesar, če tudi ne poučiš tistega, ki naj bi kaj videl. Verouk je odločilen.
        Naša vera je zaklad, ki smo ga zastonj prejeli, zastonj ga moramo dajati naprej.

        • Odločilna je družina. Vera se je širila pristno samo skozi prijateljske odnose. Pomembno za Cerkev, ki naj v svojem okolju to spelje. Če naložimo verouk državi:
          1.bo kvaliteta verouka slabša
          2.verouk bo namenjen tako kot državno monopolno šolstvo samo za plače birokratov (številni laični teologi že dolgo želijo državne službe)

          • Odločilna je družina, toda brez verouka tudi družina ni dovolj. Katoliška vera temelji na oznanilu. In verouk je temelj oznanjevanja.

          • Tu se do neke mere strinjam s pavlom.

            Navajam enega znanega slov. misleca iz desnega pola, ki je na posvetu Foruma za dialog med vero in kulturo izjavil (po spominu):
            – JA sramotno je to, da pri nas nismo vključili verouka v šole zaradi ideološkega odpora (edini poleg albanije)
            – AMPAK: tam kjer so ga vključili (primer Hrvaške, Poljske) so že pritiski na oblikovanje po birokratskih pravilih države. Tako je pouk verouka pod večjim pritiskom, kot če bi bil v župniščih (o tem govori pavel).
            – ZAKLJUČEK: slabost, da smo verouk ohranili v domeni župnij spremenimo v prednost in res naredimo versko vzgojo kvalitetno.

            Seveda pa se tu strinjam, da je družinski zgled KLJUČEN. in seveda ne obupajmo – mnogi se vrnejo po tridesetem letu nazaj v Cerkev. ampak naj bo vera iskrena in resna in ne sladkobna in površinska. Zdravko in pavel – tu imata prav oba 🙂

        • Razum je eno najboljših orodij človeka. Zaničevanje razuma je stranpot,ki jo zagovarjajo demagogi.kako boš poučeval brez razuma?

          • Marsikdo ne zna razumsko razložiti vsega tega, pa je morda pameten bolj kot midva oba skupaj.
            Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.

          • Na nevarna tla zahajaš!

            Seveda ima dosti ljudi več pameti in razuma od mene. A da bi poučevali samo razsvetljeni? Kateri gnostičnih centralni komite bi jih izbral ; na TF, okrog škofa, okrog župnika?

            Zraven je potreben tudi dar vere (primer Vianneya).
            Bojim se, da bodo na koncu polnjeni birokrati delali škodo veri in Cerkvi.
            Cerkev je prepustila dobrodelnost, šolstvo in verouk socialni državi in kler je postal ubogljiv in dolgočasen birokratski aparat. STRAŠNO!

          • Težko postaja s tabo komunicirat. Odkod si vzel te pomisleke? O kakšni razsvetljenosti brez daru vere govoriš?
            Govorim o duhovniški razsvetljenosti. Če je ti ne priznavaš ali ne vidiš, mi je žal. In ve se, kdo določa službe. Če pa tebi niti Cerkev ni dovolj dobra, kaj morem. Kot sem zi že parkrat rekel, ves svet tiči v zlu. In nehaj se prerekat z Bogom.

  6. Hvala vsem za odziv, vsak je dodal en svoj kamenček v mozaik celotne slike… 🙂

    Ja, Rokc, na dva tedna po dve šolski uri… 🙂

    Pavel, se strinjam, da vaša povezava vodi do odličnega članka… Očitno ima “cedilo” na Časniku prevelike luknje 😉

    Glede osladnosti: tu imajo mogoče problem posamezni starši, ki se “bojijo”, da bo “prekruto”, če bo otrok npr. videl igran pasijon, da bo to, da se pogovarjamo o smrti, večnosti… za otroka, v prvih razredih, preveč… Je pa res, da jih je npr. na pasijon treba pripraviti, se z njimi pogovarjati prej in še velikokrat potem.. Spet starši in ostali, ki so otroku blizu…

    Vse dobro vsem 🙂

  7. “V Sloveniji je potrebna resna debata na to temo – kako predstaviti vero.”

    Moj pogled je, da z življenjem. Otroci naj spoznavajo življenja svetnikov, katehet pa … če v njem živi Jezus, je problem rešen.

  8. Pri nas je enkrat tedensko. Se pa strinjam, brez spodbude s strani staršev ne moremo pričakovati, da bo otrok kar tako hodil. Mora biti vsakodnevna molitev, branje Svetega Pisma in vključevanje otrok v župnijo, naj si bo kot ministrant -ministrantka, pevka – pevec, druge dejavnosti v sklopu župnije, le tako bo otrok šel vesel od doma in spoznaval Boga in Jezusa.

Comments are closed.