Blog Pavel: V spomin na Bogdana Žorža

Danes zjutraj sem zvedel žalostno informacijo iz bloga Ane Kos, da je po krajši in hudi bolezni umrl Bogdan Žorž. Prizadelo me je, ker je ta človek tako veliko vsak dan naredil za druge ljudi. Z eno besedo bi ga označil: PREBOJ. Tako kot je Tina Maze naredila preboj KLJUB trdobučnemu kolektivu, tako je Žorž kot pionir s svojo iskreno, samostojno, garaško, duhovno potjo prebil slovensko psihološko, psihoterapevtsko, psihiatrično “Stroko”, ki je bila naduto več desetletij v zablodah, kot tipični socialistični kolhoz v samozadovljnem in samozadovoljevanem monopolu. Bogdan Žorž je velika slaba vest skoraj vsakega psiho in pedag. strokovnjaka v Sloveniji.

On je prebil zatohlost in stranpoti v stroki, ki jih je vsiljeval socialistični kolektiv psihologov, pedagogov in psihoterapevtov. V času, ko je bilo že 10 % populacije otrok na travici. Danes jo je 90 % otrok. Ne vem, kje sem se z njim prvič seznanil (z njegovim delom), morda v Oni, ko je imel intervju, morda v kakšnem članku Dela, morda v Družini, kjer je redno pisal članke o vzgoji, morda na Radiu Ognjišče, morda sem se z njim seznanil, ko sem ga poslušal na Nikodemovih večerih ali pa ko sem že prebral njegovo preprosto, zdravo-pametno knjigo RAZVAJENOST, rak sodobne vzgoje. Domislic, s katerimi je opisoval razvajence in kako jim pomagati, kako iskati resnico je bilo nešteto.

Žorž je izhajal iz pristne zavzetosti (osebne solidarnosti) do človeka. Žorž mi nikoli ni zgledal kot nastopač v medijih, čeprav se je tam veliko pojavljal. Ni mi deloval kot Anita Ogulin, Vlasta Nussdorfer in milijon lažnih dušebrižnikov. Zvedel sem, da v Čepovanu vodi komuno. Tja mu bližnji starši vozijo otroke stare od 12 do 19 let. Ti otroci tam z njim živijo pol leta ali leto, se naučijo delovnih navad, nauči jih vaj samostojnega in odgovornega življenja.

Veliko ljudi ob besedi razvajenost pomisli na otroke, ki imajo polno sladkarij, igrač in jih starši nosijo po rokah. Žorž je to zavrnil: razvajenost ne moremo presojati materialno, to je nekvaliteten odnos do otroka, popuščanja sebičnim željam otroka. Celo radikalno je povedal, da lahko tudi dojenčka že razvajamo. Povedal je tudi, da je otrok običajne slovenske revne snažilke lahko bolj razvajen kot otrok ameriškega multimiljonarja (ne gledati kakšne Paris Hilton ali Beveryl Hills, ker to so ekscesni, 1 % primeri). Razvajanje pomeni, da otroku ne postavljamo meja, nismo strogi, ne držimo teh meja, ne vztrajamo pri NE. Seveda je treba biti pri dojenčku pazljiv, ker pri dojenčkih je res na prvem mestu nega, nudenje pozornosti, bližine, topline. Pa hkrati, da se ga še preusmerjati. Težje je, ko so napadi trme in svobodne volje hujši. Rekel je, da je RAZ-VAJA-nje v bistvu opuščanje VAJE, lenoba, nevztrajanje pri dobrem. Otroka to ne vodi v svobodno odgovorno osebnost, temveč v revčka, odvisnika, slabiča, krutega agresivca za pridobitev egoističnega ugodja (užitka) takoj!

Žorž me je osebno nagovoril, ker sem razvajenec, produkt ene prvih generacij staršev, ki so uporabljali permisivno “vzgojo”, ki jo je socialistični kolektiv pedagogov in psihologov več desetletij nazaj zapovedal v imenu modernosti, napredka, t.i. znanstvenih odkritij. Takoj sem kupil njegovo knjigo in jo na dušek prebral. Ognjevito sem o njej razpravljal z znanci in prijatelji, na forumih. Tudi na mojem blogu sem sigurno o njej pisal in podal odlično mnenje o njej. Žorž je imel morda zadnjih nekaj 5 let mir pred kolektivom psihologov, prej pa so ga 10 do 15 let napadali in se mu pritlehno in zahrbtno posmehovali kot nestrokovnjaku, kot zahojenemu kljukcu. Niti eden se ni še javno opravičil, tako kot se je kreator permisivne vzgoje Skinner opravičil, da je širil zablode in napačno teorijo, ki je naredila ogromno škode. Več kot vse svetovne vojne skupaj!

Žorža sem sledil na raznih predavanjih, pa kdaj sem poslušal kak intervju ali ga bral. Tudi sem pa tja sem poslušal radio Ognjišče, kjer je imel v nedeljah ob 11h oddaje, ko je odgovarjal na vprašanja staršev v živo. Če se mi je zdelo, da se večino strokovnjakov okostenelo ponavlja kot stara plošča, se mi pri Žoržu to ni zgodilo. Bil je živ, bogat z osebnimi izkušnjami, z delovnimi uspehi. Izpolnjeval je temeljno človekovo sposobnost svobodne in duševno zdrave osebe po utemeljitelju TA Eriku Bernu: sposoben je bil odgovorno in stanovitno delati (ustvarjati) svoj posel in sposoben je bil odgovorno in stanovitno ljubiti ženo..

Nekoč je nekdo spraševal “o revščini”, ki so jo v času vlade Janeza Janše mediji zelo pokvarjeno in goebbelsovsko ponavljali, ne da bi se kdorkoli v Sloveniji upal vprašati, zakaj resnično je v Sloveniji revščina? Kaj šele, kdo je vzrok zanjo? Da o odgovoru socialistični kolektiv in sistem (monopoli, birokracija, ter len, pokvarjen, neumen, agresiven in razvajen Kolektiv) sploh ne govorim. Žorž je povedal kako so živeli v mladosti. Da so jedli vsak dan 2x na dan polento. 1x na mesec košček mesa, spomladi so nabirali še regrat, da so imeli solato. In da danes niče ne živi v Sloveniji v taki materialni revščini kot so živeli še 50 let nazaj na številnih kmetijah. Seveda je takoj dodal govor o duhovni revščini, ki je v Sloveniji vedno večja.

Več lahko preberete na blogu Pavel.