Blog Pavel: Ukoreninjenost komunizma

26
220

Že desetletja videvam, da je v slovenski družbi priznano, da so moški slabiči, podrejenci. Ženske pa možače, “ta glavne”. Tudi na tem blogu sem marsikaj od tega napisal. Druga komponenta pa je srhljiva initmistična zavzetost ali le soglašanje z idejo komunizma pri Slovencih. Čas bo pokazal, da je Slovenija med vsemi komunističnimi državami naredila najmanj sprememb, reform, izboljšanj. Še najbolje se oklepa od vseh socialističnih “vrednot”. Ivo Kerže obe te komponenti poveže vzročno posledično. Sluti, da so te škodljive novotarije pripeljale iz reformacije in razsvetljenstva, ne vidi pa tistega kar sem o gnosticizmu Zahoda in Rusije pisal prejšnji teden na blogu s pomočjo prebrane knjige filozofa dr. Erica Voegeleja. Tako kot so bile reformatične sekte izraz novih, modernih gnostičnih fanatično akcijskih skupin, tako je bilo tudi razsvetljenstvo in kasneje fašizem, komunizem, nacizem in ostale socialistične diktatorske državne tvorbe in državne religije samo zadnja inštanca totalitarne socialistične države. Gnosticizem in socializem vedno preko utopije in nasilja vodita v totalitarno državo(nisem vedel, da se je že grški filozof Platon zavzemal za uničenje družine in vzpostavitev totalitarne države).

Filozof dr. Ivan Kerže na tem blogu znanstveno raziskovalno dokazuje, da je vir tako navdušenega intimističnega sprejetja komunizma in vztrajanja v njem prav seksualna revolucija, ki se je razvijala v svetobolju. Glavni akter je Josip Stritar, ki je marketinško opremil romantika Prešerna s svetoboljem. Romantiki se niso razveseljevali na razsvetljenstvom in svetoboljem, bolj nad starejšimi oblikami kot antiko in srednjeveškim krščanstvom. Tako tudi Prešeren in Čop, ki za Schopenhauerjevo svetobolje še nista slišala.

Kasneje je Stritarjeve težnje (Stritar je prvi pozival Slovence, da uvedemo komunizem, medtem, ko je večina normalnih in zdravorazumskih Slovencev, že leto po izidu Marx in Engelsovega Komunističnega Manifesta pozivalo, da je komunizem zlo), prevzel Cankar, ki pa je del življenja posvetil za marketing socializma, čeprav je imel tudi obdobja, kjer je njegova katoliška vera igrala glavno vlogo. Marx in Engels sta hotela uničiti privatno lastnino in družino. Kerže piše: “Utopični socialist Charles Fourier, ki je v svojem temeljnem delu Teorija štirih premikov iz leta 1808 to zamisel formuliral takole: »nič ne spremeni družbe tako hitro kot sprememba vloge ženske v njej«”

Največjo težavo je naredila Slovencem seksualna revolucija. In to ne na področju prakticiranja spolnosti, kot pa predvsem redefinicije moške in ženske vloge v družbi. Komunizmu so se konec 80ih let 19. stl. predvsem uprli konzervativni katoliki (A.M. Slomšek in krški škof dr. Anton Mahnič – ki so ga komunisti naredili za glavnega krivca razkola Slovenije, čeprav je bil srčen in argumentirano učinkovit, predvsem pa pronicljiv in inteligenten mislec) in liberalci (pisatelj Janez Mencinger v svojem romanu Abadon (1893), kjer prerokuje SFRJ socialistično tvorbo v 24. stl.).

Več lahko preberete na blogu Pavel.


26 KOMENTARJI

  1. »Največjo težavo je naredila Slovencem seksualna revolucija. In to ne na področju prakticiranja spolnosti, kot pa predvsem redefinicije moške in ženske vloge v družbi.
    Filozof dr. Ivan Kerže na tem blogu znanstveno raziskovalno dokazuje, da je vir tako navdušenega intimističnega sprejetja komunizma in vztrajanja v njem prav seksualna revolucija, ki se je razvijala v svetobolju.«
    V nedavno predvajanem ameriškem dokumentarcu »Dekadenca civilizacije«, pa je bila pornografija, zlasti, ko je dostopna mladoletnim, okarakterizirana kot eden bistvenih vzrokov za nezmožnost razvoja zdravih intimnih odnosov med moškim in žensko in tudi vzrok za razpad družine in rastočo dekadenco zahodne civilizacije.
    »Pozor! Hudič je mojster pretvarjanja. Ravno tam ga ni, kjer ga najprej vidimo. Slovenski kristjani smo po tradiciji antikomunisti. Imamo razloge za to. Upravičene. Prvi je Kočevski rog. Toda medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo onkraj barikad, mojster pretvarjanja neopazno, čisto nedolžno za našimi hrbti opravi najbolj škodljive manevre. Tako se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!« lahko preberemo v DRUŽINI; 8.7.2007
    Ne bom pozabil, kako so slovensko katoliško občestvo in politična desnica, brez vidnih zadržkov in protestov, to je s toleranco »zaradi pravice do svobodne odraslih«, mirno sprejemali predvajanje najtrše pornografije na TV, ko je bil še nekodirana, povsem dostopna mladoletnim. Še iz časa komunizma, pa je bila pornografija dostopna mladoletnim, zakonsko kaznivo dejanje, ki ga ni uveljavljala nobena, niti desna, slovenska oblast.
    Kodiranje, zaklenitev, to je preprečitve dostopa mladoletnim do programov za odrasle, pornografije, vsaj na domačem televizorju, je bila zakonsko regulirana za časa predsedovanja dr. Janeza Drnovška, pri čemer se je katoliška politična desnica spraševala, kdaj je pornografija škodljiva mladoletnim, da bi bila lahko sankcionirana, in pri tem projektu zaščite mladoletnih pred pornografijo na domačem TV skoraj ni sodelovala.
    Kanonik Mirko Krašovec je javno v tisku v intervjuju mirno sprejemal dejstvo, da cerkvena T-2 razpečava največ pornografije na Slovenskem, kjer kljub prisegi Katekizmu pravi, da “Cerkev ne more posegati v svobodo posameznika z absolutno cenzuro”. Na ugotovitev, da pornografija ni resnično zakodirana, mirno odvrne, “to ni moja stvar”. Vsi poklicani so bilo tiho in so večinoma še!
    In to naj bi bila pomoč družini, staršem in državi pri vzgoji in za zaščito mladoletnih pred škodljivo in neprimerno pornografija vsaj na domačem TV, vse za ohranitev vrednot in civilizacije?
    Zaradi takšnega stališča je visok klerik za naju z ženo na TV dejal, da zakonca Mihič po svoje razlagata nauk katoliške cerkve«, vendar doslej še nisva od pristojnih prejela nobenega ustreznega odgovora?

  2. Nekaterim pa se res pozna, da premalo premislijo?
    Na kaj še potem mislijo avtorji članka?

  3. Prebral sem tekst Ivana Keržeta in moram reči, da se tokrat z njim kar strinjam.

    Tudi sam se zavzemam za močnejšo in bolj samozavestno vlogo moškega v družini in v družbi. Biblični lik moškega kot ljubečega in skrbnega voditelja družine se mi zdi idealen. Posebej zanimiva mi je tudi Tobijeva knjiga.

    Po mojem mnenju imajo pravilen odnos do družine in do vloge moškega tudi na iskreni.net in so pri širjenju tega tudi zelo dejavni. (Čeprav tudi tam včasih opažam nekatere čudne ideje). Se mi pa zdi, da Ivo Kerže o njih nima ravno dobrega mnenja.

    • Mislim, da na iskreni.net nimajo pozitivnega pogleda na moškega. Tam je par prodornih moških piscev. Prevladujejo pa predvsem mlade ženske, ki pa so dostikrat izredno oblastiželjne, vedno hočejo imeti prav in trmaste. Pa veliko jih je. Sama zanova je v redu. Toda z množičnostjo in z dopuščanjem nerefleksiranih in z dialogom neutemeljenih siljenj v modernost bodo prej ali slej razvodeneli. Zagovarjajo tudi gostečnikovo smer dr. Andreje Poljanec ” SOČUTNO STARŠEVSTVO” , ki je čisto na liniji družinskega zakonika glede klofute ali udarca po riti, tako kot pisec G.Greif na Časniku v želji, da otrok ne bi bil travmatiziran in dokončno poškodovan zaradi take hude frustracije.

      • Tukaj se strinjam s tabo, sploh forumi izgledajo obupni. Članki so mi povečini dobri. Ideja sočutnega starševstva je tudi meni zelo sumljiva. Pri tem ima Gostečnik velik vpliv.

        Precej dobro poznam njihovo Teologijo telesa, katera je pravzaprav njihova glavna “panoga” in temelj vsega. Pravzaprav gre za raziskovanje vloge moškega in ženske, kakšna je bila mišljena po Božjem načrtu. Zelo v redu in aktualna zadeva, po mojem mnenju.

  4. Članek pravzaprav opisuje naloge novega škofa. Lahko se zapiše v Slovensko zgodovino poleg Slomška, Mahniča in tudi Jegliča. Slomšek nas je učil brati, kar bi bilo po današnjem mišljenju velik greh vmešavanja. Jeglič nas je šolal. Tudi to je po današnjem mišljenju velik greh.

    Naloga novega škofa bo, da nas bo učil gospodarjenja, lahko tudi posredno. Začela sta Grün in Sirico. To je veščin, ki so jih pobili skupaj s kulaki. Učiti nas bi moral odgovornosti gospodarjev. To je, da gospodar udari po mizi za dobro skupnosti. Učiti bi nas moral podjetništva. Kako se stvari lotiti in izpeljati ne da bi nas odnesel napuh ali pohlep. Učiti bi nas moral samostojnega razmišljanja in odločanja. Vse preveč je duhovne lenobe, ko se podpišemo pod vsako neumnost, na kateri piše, da jo uporabljajo najbolj pametni ljudje na svetu. In sodba bo, da je čisto neprimerno, če se škof vmešava v tako zemeljske zadeve.

    • Se strinjam.

      Zato sem zelo skeptičen do teh socialističnih pozivov, da bi morala biti Cerkev brez premoženja in revna. Cerkev je slovenski narod stoletja učila gospodariti z zemljo, z obrtjo, z znanjem.

      Seveda je lahko premoženje tako kot oblast velika skušnjava. Toda danes je težje, ker živimo v družbi, ki je množično zavistna, nezaupljiva, škodoželjna in komaj čaka, da koga namoči.

  5. Spoštovani g. Pavel,

    Imate izjemno pronicljiev in prodorne komentarje.
    Ste po moji oceni eden izmed top 3 komentatorjev na tem portalu.

    Opozoril bi Vas rad na moj komentar na temo gnosticizma pod člankom ‘Quo vadis, Putin?’:
    https://www.casnik.si/index.php/2014/04/01/quo-vadis-putin/#comments

    tam sem omenil članek na temo prikritega gnosticizma v novem filmu Noe:
    http://www.aleteia.org/en/arts-entertainment/aggregated-content/the-secret-gnostic-key-to-aronofskys-noah-that-everyone-missed-5237320601042944

    Zanimalo bi me tudi Vaše mnenje glede tega članka.

    Mogoče še ena spodbuda: bi lahko napisali bolj poglobljeno razmišljanje o gnosticizmu, za kaj točno pri vsem tem gre, kakšni so motivi?

    • Hvala.
      Lahko se tikava.

      Pohvala mi dobro dene, ker včasih imam krizo, se mi zdi, da samo še zaradi sebe, svojih strasti pišem. Dostikrat sem nerazumljen celo v ožjih prijateljskih krogih. Žena je zelo jezna, ker veliko pišem, v zakonski skupini so do tega zelo kritični in ne vidijo nobenega smisla. Pa tudi zelo težko v realni družbi srečam človeka s katerim se lahko toliko iskreno pogovarjam o takih temah in imam lahko tako mnenje kot ga imam in se lahko kaj novega naučim.

      Sicer pa se pozna, da nimam časa. Mene bi ubilo, če bi moral vsak teden pisati kolumno. Zdi se mi, da se ponavljam. _In da ne pišem tako učinkovito kot kak Mazzini, Mrkaić, Štih, Vodopivec. Veliko sem bral slovenske “levičarske” avtorje, ki pišejo mojstrovine, a nič v stiku z resničnostjo in poučnega, kaj za rast. Slogovno je verjetno moje pisanje še vedno na ravni srednje šole in za zadostno.

      Važno je, da v pisanje vržem par mojih domislic, par povezav, iskric – ki si mi čez dan utrnejo. Pa da izrabim svoje talente: kritičnost, prodornost, dialog, logično sklepanje…

      Nisem filozof. Bom prebral. Bom pa skušal priti v stik s kakim filozofom, morda s Pavletom Rakom. S filozofom, ki je aktiven kristjan in razmišlja, bere, reflektira, se o tem pogovarja. Mar uredništvo in sodelavci nikogar ne poznate iz Cerkve, ki študira filozofijo. Ali bi lahko nagovorili Kocjančiča , Pavleta Raka ( pravoslavec, ki bi lahko razkril aktualne dileme Putinove imperialne ortodoksne Rusije), pa Škamperle, Edi Kovač, ..pa jezuiti so vsi študirali poleg teologije tudi filozofijo.

      • Prve tri odstavke bi jaz zase lahko napisal skoraj identično. Razen da jaz ne pišem svojega bloga, samo na tem portalu težim s svojimi komentarji. Drugače se pa nerad osebno izpostavljam na internetu, ker je včasih skoraj nemogoče ugotoviti, s kakšnim sogovornikom imam opravka. Imel sem tudi že zelo slabo izkušnjo.

    • Gnosticizem:

      Eric Voegele se je s tem ukvarjal veliko. Napisal knjigo 1951. Nova politična znanost.

      Gnosticizem gradi na znanju odrešenje. Tako je zelo močna gnostična religija danes scientizem. Potem v humanistiki je z naravoslovno matematičnimi metodami šel “znanstveno” raziskovati družbo. Temu se reče pozitivizem. Naredil je veliko škodo v družboslovju: škodo pravu, škodo zgodovini in škodo filozofiji. Preveč nepomembnih dejstev, izguba stika z realnostjo, zdravo pametjo, zanemarjanje metafizike.

      Stari cerkveni očetje so se ves čas borili proti gnosticizmu, herezijam. To jim je do 9.stl. uspevalo. Tam do 12. stl. niti inkvizicija ni mogle več zatreti teh gibanj. Večina gnostikov se je skrivala za krščanstvom, danes pa so proticerkveni.

      Osnova je bivanjska tesnoba, krhkost človeka, nepopolnost. Krščanstvo to sprejema kot resničnost. Človek v tesnobi in krhkosti moli.

      Pri gnostikih pa je takoj treba tesnobo umakniti. Dodati sanjarjenja, zdravila, znanost, magični simboli, neo-pravljice v katere preprost pogan hitro veruje, ideologije, revolucije. Takoj narediti NEBESA NA ZEMLJI in odstraniti vso trpljenje na svetu. Narediti idealni svet.

      Socializmi ( komunizem, fašizem, nacizem, islamizem), reformacija, renesansa , liberalizem so gnostična gibanja, politične religije – ki skušajo umakniti trpljenje in svet narediti idealen po svoji podobi.
      Prva gnostična revolucija so bili puritanci v Angliji in kasneje v ZDA. Francoska revolucija je prav tako gnostična. Voegele pravi, da prej ko je bila revolucija, prej se je krščanska družba lahko opomogla in utrdila. Kasneje kot je bila gnostična revolucija ( Slovenija), bolj je družba uničena. Pravi, da je gnostična revolucija uničila sredozemski bazen vrednot ( grška antika + judovstvo + krščanstvo), kjer je bil dialog in iskanje resnice glavna vrednota. V gnosticizmu je kritika in samostojno razmišljanje prepovedana. Pravi, da je ZDA in Anglija ( konzervativci) še edini prostor, kjer se je ohranilo nekaj sredozemskih vrednot. Gnosticizem je mešanje materializma in sanjarjenja. Ne vemo kaj bo prinesla prevlada Kitajske in Indije.

      Tisti, ki so skrivnostno prišli do teh znanj ( če prav razumem namiguje Voegele, tudi Koran in islam spadata v gnostično gibanje) – so več vredni. Ostali so manj vredni. Aparthaid. Koncentracijska taborišča za tretjerazredne. Gnostični preroki. Gnostični aktivisti, gnostični revolucionarji. Vsako gnostično gibanje sledi utopiji. Da pride do nje pobije milijone žrtev in da jo “ohranja” prav tako.

      Gnosticizem ni ena od oblik starega poganstva. Je superiorno poganstvo, ki uniči vse kar je pred njim obstajalo. Tako kot se je zgodovina komunizma začela z revolucijo in je vse prej spadalo v mračno dobo.

      • Poleg tega sem pozabil na pozitivne cilje gnosticizma:
        ( Voegele ni bil tako prizanesljiv):
        1. velik znanstveni napredek
        2. velik tehnološki napredek
        3. velika rast blaginje, pismenosti, znanja, filanotropije

        Ob tem pa je bilo veliko revolucij, vojn – ki so bile nesmiselne, vojne za ideje, za utopije. Velik porast zla, mučenj, krvoločnosti, koncentracijska taborišča, genocidi,..

      • Morda le preveč kritike pripisuješ gnosticizmu. Gnostiki so sicer odšli predaleč, vendar da bi bili socialisti gnostiki nekako dvomim.
        Gnoza če prav vem, šteje za herezijo, nikakor pa ni ateistična kot socializem.
        Marsikaj v katolištvu je gnostičnega, v smislu da pri vprašanjih vere gre tudi za vedenje, ne samo za molitve in nedoumljivo. Marsikaj je dosegljivo spoznanju in kot tako torej gnostično.
        Vsaj jaz nekako tako mislim.

          • Bog je vse. Le da so oni odrezali svet od Boga. Češ da Bog s svetom nima nič, z vsem tem našim zlom. Gnostiki so globoko verni, toda žal heretično.

          • Na začetku so Boga upoštevali, potem pa nič več. Bistvo je, da svojemu spoznanju in znanju pripisujejo Božanstvo. Marx je gnostični prerok. Stalin, Hitler in Tito pa gnostični revolucionarji.

            Če gledamo protestante bi se dalo z Zdravkom strinjati, ali pa nekatere muslimane.

      • Tudi meni je izraz gnosticizem zanimiv. Najbrž isto pomeni kot svetobolje. Kolikor razumem, je osnovna ideja, da bo človek sam prevzel kontrolo nad svetom in ga naredil boljšega, brez trpljenja. Torej, človek si domišlja, da za odrešitev ne rabi odrešenika, to je Jezusa Kristusa.

        Kristjani pa verujemo, da smo odrešeni lahko samo, če sledimo Kristusu in njegovi postavi. S tem tudi sprejemamo trpljenje, ki nam ga sproti prinašajo razne življenjske okoliščine. Na ta način pa kristjani ne odrešimo samo samega sebe ampak smo sposobni odrešiti tudi koga drugega, koga izmed svojih bližnjih.

        Seveda pa za kristjane ni vse samo trpljenje (20:80). Veselimo se sveta kakršnega nam je dal bog stvarnik in hkrati se zavedamo, da smo bili (zaradi naših gnostičnih vzgibov) že dolgo časa nazaj izgnani iz raja.

        • To ne more biti osnovna ideja. Gnosticizem izvira še iz srednjega veka, ko nikomur ni kaj takage prišlo na misel. V osnovi je bil globoko pobožen, nikakor ni šlo za svetobolje. Osnovna zmota gnosticizma je da so gnostiki dojeli božjo skrivnost, ki je le ne znajo povedati. So brez besed, častili so molk. In v tem je bila po mojem herezija, čeprav poznamo danes molčeče redove. Morda Pavel kaj več ve o samem nastanku gnosticizma še preden je obveljal za heretičnega.

          • To bi lahko Ivo Kerže bolje razložil. Po mojem razumevanju je svetobolje razsvetljenski gnosticizem.
            Gnosticizem je obstajal tudi pred krščanstvom, v Antiki in v judovstvu. Menda ja kabala gnostična herezija judovstva.

            Na Zahodu pa je gnosticizem postal odkrito ateističen in antiteističen.

  6. Takega škofa si tudi jaz želim. Seveda ne bo všeč centrom moči.

    Zato pa bo škof potreboval za sabo tudi močno civilno družbo aktivnih vernikov, ki bo zmožna odbiti razne negativistične sodbe. Nekaj zametkov je že.

    • Jaz si želim škofa, ki bi si upal iti v javni dialog s kritiko ali pohvalo tako kot Rode ali Frančišek.

      Ki bi bil osebno preprost ( ne knezoškof poln časti in častihlepnih priveskov).

      Ki bi živel krščanske vrednote in zapovedi.

      Ki bi imel razdelano znanje filozofije in teologije. Ne bi pristajal na gnosticizem in ( katerega del je tudi) socializem.

      Ki bi s svojim življenjem, zgledom kazal pot: moški, mož, avtor, avtoriteta, gospodaren, podjeten, intelektualen, preroški, državotvoren, narodoljuben, preprost, humoren, neidealen.

      Velika kritičnost kristjanov do kristjanov je napačna, gnostična težnja po idealnosti.

      • Samo ena kratka pozitivna novička:

        V zadnji številki Družine je članek, ki zelo kritično opisuje film Noe ter njegovo prikrito promoviranje gnostičnih idej.

        Izgleda, da prihaja do majhnih duhovnih sprememb tudi v slovenskem katoliškem prostoru. A še vedno je verjetno to premalo, saj se o duhovni temeljih vere še vedno premalo govori.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite