blog Ad Dominum: Zakaj liberalizem ni liberalen? 2. del

12
207

René Girard in koncept grešnega kozla

René Girard je zaslovel s svojo teorijo mimetične ali posnemovalne želje. Po Girardu naše želje do nekega objekta nikoli niso rezultat preprostega odnosa subjekt–objekt (npr. poljedelec, ki si želi dodatno zemljo), temveč izvirajo iz zavisti oz. posnemanja želja drugih (npr. poljedelec si želi dodatno zemljo, ker si jo želi tudi njegov sosed). Naše želje so torej mimetične oz. se pojavljajo skozi odnose subjekt–model–objekt. V skladu s tem si torej ne želimo objekta samega, temveč model. Mimetična želja se tako širi, s seboj pa vedno nosi grožnjo nasilja, kar je Girard pojasnjeval v knjigi Nasilje in sveto, v kateri je raziskoval koncept »žrtvenega kozla«, ki predstavlja začetek arhaične religije in družbe. Ker mimetične želje ne žene želja za objektom, temveč mimetični princip, novi udeleženci posnemajo prav rivalstvo, ki čedalje bolj postaja vir smisla. Če so v začetku udeleženci želeli posedovati isti objekt (a dejansko posnemali model, ki je ta objekt želel), sedaj čedalje bolj posnemajo vsesplošno razširjajoče se sovraštvo oz. željo po uničenju skupnega nasprotnika. Girard to označuje z izrazom »mimetično rivalstvo«. Zdi se, da se tak krog nasilja pravzaprav ne more končati, saj smisel »mimetičnemu« borcu daje boj sam, ne pa posedovanje določenega objekta. A tak nenehno se razraščajoči antagonizem ne more trajati večno, saj bi pomenil nenehno bojno stanje vseh proti vsem. Naraščajoče nasilje se končno obrne proti določeni (bolj ali manj poljubno izbrani) žrtvi, ki jo skupnost končno brutalno odstrani, kar sprosti nakopičena negativna čustva. Žrtev se v očeh skupnosti pojavi v dvojni vlogi – po eni strani je »kriva« za začetek krize, po drugi pa je prav njena smrt to krizo razrešila. Zato postane sveta. To je po Girardu začetek nastanka arhaične religije in družbe, ki začetno žrtvovanje žrtve ritualizira ter sčasoma obda z miti in tabuji. Skupnost svojo krivdo prenaša na žrtev, ki postane grešni kozel. Družbeni red in mir sta torej utemeljena na dejanju žrtvovanja, ki se nato obredno ponavlja.

Večino Girardovega koncepta lahko zlahka prenesemo na potek dosedanjih revolucionarnih gibanj. Iz njihove zgodovine vidimo, da se revolucija nikoli ne more zares končati. Ko določena revolucija premaga svojega prvotnega sovražnika (npr. buržoazni red), se obrne proti svojim lastnim frakcijam, končno pa proti »notranjemu sovražniku« itd. Enako velja tudi za t. i. »seksualno revolucijo«. V 60-ih letih je bil njen cilj zlom domnevno zatiralskega sistema meščanske spolne morale, kar je, bodimo iskreni, že doseženo. Danes pravi upornik namreč ni več libertinec, temveč denimo nekdo, ki živi vzdržno spolno življenje. A revolucija se pri tem seveda ni ustavila, žene jo namreč ne toliko ideja idealne družbe, temveč mimetični princip, ki neprestano ponovno rojeva samega sebe. Bolj kot cilj je pomemben boj sam. Skladno s tem se sodobni revolucionarji v današnjem času bojujejo za redefinicijo družine in poroke, ki naj bi postala de facto vsebinsko nedoločena pojma, s čimer pa se revolucionarni zagon seveda ne bo ustavil. Razvidno je, da bo prihodnji cilj zrušitev spolne identitete kot take – a tudi to ne bo prineslo konca revolucionarnega procesa. To nam med drugim pojasnjuje dejstvo, da sodobni feministični in podobni spisi prekipevajo od vseprisotnih »reakcionarnih sil«, »rekatolizacije družbe«, »patriarhata« in podobnih grozovitosti, ki so v resničnem svetu dejansko neprisotne ali vsaj v procesu hitrega propadanja. Opravka imamo s tipično revolucionarno retoriko, kot jo lahko lepo preučujemo na primeru komunističnih praks iz preteklosti – tudi takrat so bili dosežki revolucije nenehno ogroženi, reakcija pa na pohodu. Dejanska prisotnost takih pojavov je tu drugotnega pomena, saj ti služijo le nadaljevanju revolucionarnega procesa, ki pa ga dejansko žene princip mimetičnega rivalstva. Skladno s tem je jasno, da revolucionarji ne morejo sprejeti dejstva, da bi lahko obstajala skupina ljudi, ki ne pristaja na moderne spolne dogme, saj bi to pomenilo relativizacijo »svetih« revolucionarnih ciljev.

Prav tako si z iskanjem primerne žrtve lahko pojasnimo agresivne pristope sodobne levice, ki se ne zadovoljuje z doseženo kulturno hegemonijo, temveč želi odstraniti vse sledi morebitnega odpora proti svojim tezam. Kulturni disidenti, kot so npr. pred kratkim obsojeni lastniki severnoirske pekarne, ki niso želeli pripraviti torte s prohomoseksualnim sporočilom, namreč predstavljajo priročne žrtve, ki jim lahko naprtimo krivdo za še nedosežen raj gender equality. Hkrati pa se morajo nakopičena negativna čustva na nek način sprostiti. Kako naj si drugače razlagamo izrazito agresivno kampanjo sodobnih kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih elit proti posameznikom, ki za pridobitve seksualne revolucije dejansko ne predstavljajo nikakršne resne nevarnosti?

Krščanstvo razbija mit o žrtvini krivdi

Sedaj se lahko obrnemo tudi k drugemu delu vprašanja – zakaj je prav sodobni sekularizem tako podvržen mimetičnemu rivalstvu. Če sledimo Girardovi misli, lahko to povežemo z izginjajočo prisotnostjo krščanstva in njegovih vrednot v sodobni družbi. Da je »Bog mrtev«, je ugotovil že Nietzsche, a hkrati pravilno napovedal, da se bodo nekatere krščanske vrednote preprosto po inerciji ohranile še dolgo za tem, ko bo njihov temelj že izginil. Zdi se, da končno prihajamo v čas, v katerem osnovne krščanske vrednote dokončno izginjajo. A kakšno povezavo ima to z Girardovim konceptom mimetičnega rivalstva in grešnega kozla? Preprosto to, da je po njegovem mnenju krščanstvo nasprotje mita. Na prvi pogled sicer tudi krščanski verski nauk sledi tradicionalnemu modelu – Kristus kot grešni kozel prevzame nase grehe človeštva ter ga tako odreši, njegovi sledilci pa nato z ritualnim ponavljanjem Kristusove žrtve (evharistijo) le-to obnavljajo. A krščansko izročilo hkrati vsebuje tudi bistveno razliko – krščanstvo nenehno zatrjuje, da je žrtev (Kristus) povsem nedolžna. S tem razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na grešnega kozla. Zavedanje, da je žrtev v resnici nedolžna, najdemo že v Stari zavezi v zgodbah o Abelu, Jožefu in Jobu, najlepše pa to izrazi prerok Izaija v videnju o Božjem služabniku: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5) Judje so se nenehno zavedali teže Kajnove krivde in jo skušali izprati s krvjo žrtvenih živali. Biki in ovni naj bi nase sprejeli človeško krivdo in tako obnovili povezanost Boga z ljudmi.

Pri vsem tem se nam morda zastavlja vprašanje, kako Girard sploh razume Kristusovo smrt. Bralec namreč dobi vtis, da je krščanska razgrnitev mehanizma žrtvenega kozla bolj kot karkoli drugega nekakšno dejanje osvoboditve izpod nevednosti. Kristus s tem prevzame vlogo nekakšnega drugega Sokrata, ki ljudem pomaga, da odkrivajo resnico. To se zdi dobro utemeljena pripomba, čeprav priznani angleški filozof Roger Scruton poudarja, da je Girardov opis skladen z ortodoksnim krščanstvom. Kristus, ki je Bog in človek, se je kot prvi grešni kozel zavedal svoje nedolžnosti, a hkrati sprejel smrt ter odpustil svojim krvnikom. S tem je bila spirala nasilja ter krivde enkrat za vselej presežena. Joseph Ratzinger v svoji knjigi Jezus iz Nazareta opozarja, da se je v tem trenutku vsa božja nedolžnost in čistost dotaknila najhujše človeške krivde in zavrženosti. Božja nedolžnost se je pri tem izkazala kot močnejša. Kakorkoli že, za sprejetje tez Reneja Girarda ni potrebno, da se pretirano ustavljamo pri teh vprašanjih, ki zadevajo predvsem kristjane. Krščanski prelom z mehanizmom žrtvenega kozla je pač lahko popolnoma sprejemljiv tudi za nevernike.

Več lahko preberete na blogu Ad Dominum.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Zgrešeno je pojmovanje liberalcev (avtor govori o socialistih). Ne razumem konzervativcev, ki v slovenski družbi prepojeni z 95% socialistov in 5% klasičnih liberalcev spodnaša lojtra tistim redkim, ki hočejo osvoboditi sebe in družine osvoboditi iz Fritzlove socialistične kleti.

  2. Ne razumem ljudi, ki sebe razumejo kot liberalci in katerih eno vodilnih načel naj bi bila široka tolerantnost, da vsakogar, ki ni in ne želi biti liberalec, ožigosajo za socialista. To je tako kot da bi trdil, če tvoja obleka ni rumena, potem mora biti rdeča. Kot da ne bi obstajale tudi druge barve: modra, zelena, bela, rjava itditd…

    • Sicer je pa bistveno vprašanje, ali je dobra tudi tista svoboda, ko človek drugim in tista, ko sebi dela slabo.

      Za liberalce mi je v glavnem jasno, da jih večina stoji na stališču, da naj se ne vtikamo v človeka, ki si počenja slabo. Ker da je to njegovo življenje, področje njegove svobode. Evo, to je pa že bistvena razlika od nekoga, ki krščanstvo in evangelije ne vidi kot samopostrežbe, ampak kot povsem resno sporočilo v svoji integralni vsebini.

      Popolna svoboda je dobra družbena vizija ob predstavi skrajno odlično vzgojenega človeka, obvladanega, kultiviranega, neegoističnega, altruističnega, z vsaj nekaj smisla za asketskost in samoodpoved. Ki praviloma lahko izhaja le iz skrajno harmonične družine, kjer so takšne vrednote ves čas tako vzgajali kot živeli.

      Žal je človek realno vse kaj drugega. Če dobijo vso svobodo, mnogi postanejo najslabše od možnega: pokvarjenci, lopovi, nasilneži, goljufi, lažnjivci, prevaranti, izkoriščevalci, lakomneži, častihlepneži, nasilneži. Popolna svoboda iz izkušnje vodi v barbarizacijo, nasilje, teror, diktaturo.

      Kdor v realnem svetu zagovarja popolno svobodo, ali je naiven, torej ne posebno brihten, ali pa zavestno pristaja na umazan in vse bolj umazan svet. Samo za ilustracijo, kaj so naredili iz sveta popularne glasbe v zadnjih 50 letih: naj si pogleda glasbene posnetke iz časov kmalu po ww2 in naj si pogleda današnje, kjer najbolj popularne pevke nastopajo v spotih, ki so čista pornografija in najbolj sprevrženo nasilje.

      V to dekadenco Zahod ne vodi socializem in socialisti. Ampak sekularizem in liberalizem. Izguba strahu pred Bogom in pred družbenimi avtoritetami in izguba skupne pripadnosti in skrbi za skupno dobro.

      • Zato IF, jaz štejem komuniste med skrajne liberalce. Ki so seveda v sporu z liberalci, ker so v sporu z vsemi. Komunisti so prvi, ki jim ni mar če nekdo dela sebi slabo. Enako tudi socialisti, čeprav so jih polna usta neke skrbi. Zato tudi ti dobivaš oznake socialista. Ker bi v tej skrbi žrtvoval svobodo.
        Da ne delaš sebi ali drugim slabo je stvar dolgoletne vzgoje in izobrazbe. To ni nekaj kar lahko dosežeš z zakoni ali davki.
        Klasični liberalizem pozna strah pred Bogom in avtoritetami. Socializem in komunizem ga zanikata, čeprav se šele pri teh lahko zares bojiš avtoritete.

      • Se popolnoma strinjam – celotna družba mora stremeti k vzgoji odgovornih odraslih.
        In svobodnih. Morda navino – ampak moje pojmovanje svobode ne vključuje svobode lopovstva, izkoriščanja, prevarantstva, nasilništva ter ostalih kriminalnih dejanj.
        S svojim telesom in mislimi pa, ker sem svoboden, lahko počnem karkoli si želim.
        ….
        Zakaj na primer je pop pririnil tako daleč, kot ga danes gledamo, pa je drugo vprašanje. Odgovore bi bilo za iskati bolj v smeri hitrega zaslužka, kot v resničnem razkrajanju vrednot ali kaj podobnega (golota in nasilje ter škandali se pač (žal?) dobro in hitro prodajajo. Kvaliteta žal težje. In ker je v današnjem Kapitalizmu resnični vladar Kapital – najbrž ni težko narediti zaključka zakaj je temu torej tako. …zelo obrabljeno, ampak kot ilustracija, tudi t-2ju ni bilo pod (moralno) častjo vrteti “zastonj” trde pornografije… denar pač ne smrdi)

        • “S svojim telesom in mislimi pa, ker sem svoboden, lahko počnem karkoli si želim.”

          Čudna izjava. Svobodno se izbira samo pri odločanju za dobro ali zlo. Pa še tu je včasih svoboda zelo okrnjena oziroma ima visoko ceno.

          Sicer pa na tem svetu ni dejanja, ki ne bi imelo vpliva na bližnje … razen, če živimo sami na popolnoma izoliranem otoku.

  3. Vsi enaki, vsi enakopravni. Jasno, razumljivo in pravično. Liberalizem s figo v žepu oziroma “po vetru” ne šteje.

  4. Avtor pa precej (ne)spretno spregleda evidentno – da so ravno liberalci (in homoseksualci) ravno ta grešni kozel, ki ga krščanstvo tako krvavo potrebuje. (tako kot tudi levica seveda potrebuje desnico. in obratno)

  5. Nekateri trdijo, da je to ključen konec ideje liberalizma.

    Zanimivo, še pred sto leti so se levičarski aktivisti in levi liberalci (ki so propagirali predvsem socialni, kulturni liberalizem) zavzemali za upor proti raznim socialnim, političnim, tradicionalnim strukturam, ki dušijo evropskega človeka (patriarhat, Cerkev oz. kler, industrijski konglomerat, plemstvo oziroma vladarske dinastije itd.) – se pravi so bili za osvoboditev človeka od socialnih OKOVOV, ki so ga obdajali.

    Vedno je šlo za progresivizem – če vzamemo kot mejnik leto 1789: Fr. revolucija / Revolucija 1830 / Revolucionarno leto 1848 / Oktobrska revolucija 1917 / Prevrati v dvajsetih in tridesetih ter vzpon siamskih dvojčkov: nacizma in fašizma / mehiška revolucija / Revolucionarni naboj Ljudskih Front ter revolucionarna Španska državljanska vojna / povojna revolucija v Vzh. Evropi / Kitajska revolucija in Mao / študentska revolucionarna gibanja in seksualna revolucija v 60ih / poizkus nove vse-Zahodne anti-kapitalistične revolucije po 2008.

    Sedaj pa levi progresivni liberalizem zagovarja vzpostavitev vseobsegajoče državne nadstavbe, ki bi pot pretvezo nove Dobe/Redu uravnavala vse vidike življenja posameznika v smeri popolne enakosti. Torej deluje v samem bistvu proti posameznikovi SVOBODI: deluje ANTI-LIBERALNO 🙂

    Mogoče se pa miselno obdobje, ki se je sprožilo leta 1789, počasi končuje? 🙂 Toliko revolucij v samo 200 letih – nobena ni zadnja in dokončna 🙂 In kaj smo dobili oz. kakšno ceno smo plačali? 🙂

    • “Vedno je šlo za progresivizem”

      Jaz zadevo drugače vidim, kar sem lepo opisal nekje drugje. Sta dva svetova:
      – prvi, ki dela in ustvarja ter
      – drugi, ki si ustvarjeno prigrabi in deli po svoje.

      Velikokrat voditelji drugega sveta plen delijo tako, da je mnogo nezadovoljnih. Zato prihaja do uporov, celo revolucij. Seveda ti uporniki oziroma revolucionarji prenehajo z uporom oziroma revolucijo takoj, ko pridejo do korita.

      Resen namen spreminjati svet in ljudi na bolje ima le malo ljudi in ti ne zganjajo revolucije temveč evolucijo. Večinoma delajo stvari, ki izboljšujejo stanje najnižjega sloja prebivalstva. Ampak jih je bolj malo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite