Ko je človek star štiriinosemdeset let in pride na obisk v domovino, se nikoli ne ve, ali ni prišel zadnjič. In čeprav je Benedikt XVI. papež, ni razloga, da si ne bi tega vprašanja zastavili tudi ob njegovem pravkar minulem potovanju po Nemčiji.
Joseph in Gregor
Upravičeno bo zdaj name kdo naslovil očitek, da je vse tisto, kar je Benedikt na Nemškem počel in govoril zadnje štiri dni, nezaslisano odpraviti z besedo “šahiranje”. Se strinjam, vendar mi je prav omenjena ne ravno vzvišena beseda vseskozi prihajala na misel, ko sem poslušal papeža med osrednjo in sočasno najspornejšo točko njegovega (nemara poslovilnega) obiska, med govorom v nemškem parlamentu.
Zagovorniki po svoje razumljene laične države so ga, kot je vljudno omenil že njegov gostitelj, demokrščanski predsednik Bundestaga Norbert Lammert, pri tem potisnili v defenzivo že zdavnaj, preden je sploh stopil za govornico. Nekaj časa se je bilo celo bati, da bo njegov govor sploh odpadel, kakor je pred leti odpadel govor na rimski La Sapienzi. Dolgočasnega nemškega profesorčka in nekdanjega člana Hitlerjugenda je pač spodobneje odgnati kot starega, bolnega, mladini ljubega poljskega igralca.
In Benediktu ni preostalo drugega, kot da nekoliko šahira s tistimi, ki so mu odrekali pravico do nastopa. Škoda, da se je za njihovega tiskovnega predstavnika naredil starokomunist Gregor Gysi. Kako Cerkev razume demokracijo, je vsekakor zanimivo in pomembno vprašanje, a ga ne more verodostojno zastavljati nekdo, ki se ne le ni zmožen, marveč se iz populističnih vzgibov noče odreči olepševanju, včasih celo poveličevanju veri izrazito sovražnega, toda po svoje zelo religioznega enoumja, in ki se niti ni zmožen distancirati od oboževalcev Fidela Castra v lastnih vrstah. No, kakor koli: vidno je bilo, da je Gregor Josepha na šah izzival celo v kratkem pomenku pred samim govorom, potem ko je milostno dovolil navzočnost polovici svojih poslancev.
Zeleni papež
Papež je nato smel spregovoriti. Kritike je nedvomno razočaral, saj ni vihtel prsta vrhovnega svetovnega moralnega policaja. Ni bilo besede o zdravi krščanski spolnosti, celo s kulturo smrti ni opletal po zgledu svojega predhodnika. Začel in končal je z vsem razumljivo svetopisemsko zgodbo o kralju Salomonu, ki na začetku vladanja od Boga ne prosi smrti svojih sovražnikov, marveč poslušno srce. Da bi znal ločiti dobro od hudega.
Kateri politik ne bi pristal na tak program, naj bo politično obarvan zeleno, rdeče, črno ali rumeno? In še eno duhovito potezo si je nemški papež privoščil: kot glasnike prav takšne politike, ki ve za razliko med dobrim in hudim, je izpostavil ravno zelene. Slednji so bili do Benediktovega nastopa skoraj tako kritični kot skrajni levičarji, pri čemer so imeli pomisleki neoporečnega demokrata Hansa-Christiana Ströbbeleja (ki ga na govoru ni bilo) bistveno večjo težo od tirad zagovornika minulih zablod Gysija.
Igralec in profesor
Vendar bi bilo krivično zgolj reči, da je papež Joseph v strateškem preigravanju pač matiral generalnega sekretarja Gregorja. Ker je bilo to po eni strani samoumevno, po drugi strani pa itak nemogoče. V tistem, kar je govoril, Benedikt XVI. ni taktiziral. Bil je povsem on sam, da, recimo mu, dolgočasni profesor, ki bi rad dognal temelje stvari. Ki mu, kot je povedal pred obiskom samim, ni do dviganja transparentov, vzklikanja njegovega imena in huronskega ploskanja, kadar pridiga. To je bil domači teren njegovega predhodnika. Zato je njegova ljubezen do spektaklov terjala tudi preprostega merila, po katerih naj bi javnost prepoznavala katoličane. Zato toliko rožljanja s predzakonsko spolnostjo, homoseksualnostjo, s kukanjem v sosedovo spalnico. Papežu-igralcu je paradoksno pristajala drža svetovnega policaja.
Papež-profesor seveda ne bo nikoli javno podvomil v predhodnikove izbire. A tudi v Nemčiji je pokazal, da jim ne sledi vedno. Ne samo v tem, da ima med razvijanjem svojih misli raje mir.
Če se je Joseph Ratzinger v četrtek v Bundestagu res poslavljal od svoje domovine, se je poslovil nadvse vredno. Škoda, da ima tudi zgodovina raje kričanje na stadionu.
Foto: RTV Slovenija
