Nekdaj znani Kučanov izrek »Nič več ne bo tako kot je bilo« se je v teh dneh, ko se je tudi uradno začela predvolilna kampanja, dokončno začel uresničevati. Jasno je namreč, da bo po 4. decembru v vsakem primeru politična podoba Slovenije močno spremenjena. Volitve bodo zagotovo odpihnile na smetišče zgodovine nekatere stranke, denimo LDS in Zares, ki se še z zadnjimi močmi borita za preživetje. Bori pa se tudi SD, ki se bo morala soočiti ne samo s hudim porazom, pač pa tudi kadrovskim osiromašenjem, saj ji vse več kadrov uhaja k Jankovićevi listi. Po odhodih poslank, kot so Renata Brunskole, Janja Klasinc in Melita Župevc, se lahko na Jankovićevi listi znajde tudi Luka Juri, ki ga SD tokrat ni uvrstila med svoje kandidate za poslance. Najverjetneje bo na Jankovićevi listi kar precej nekdaj vidnih članov Zares in tudi LDS, slednja pa naj bi menda celo izgubila podporo vplivnega odvetnika Mira Senice, ki naj bi, kot trdijo naši viri, v ozadju podpiral Virantovo Državljansko listo.
Zagotovo bo slednja imela dodano vrednost v tem, da bo pobrala kar nekaj glasov, ki bi sicer pripadli Jankovićevi listi, po drugi strani pa ni mogoče spregledati ambicij tranzicijske levice, da bi omogočila zmago Virantu, ki je še vedno »manjše zlo« kot pa Janševa SDS. Tega se zaveda tudi predsednik borčevske zveze Janez Stanovnik, ki je v intervjuju za MMC RTVS znova ponovil svojo znano tezo, da je za Slovenijo edina realno primerna koalicija med Virantom in Jankovićem, ne glede na velike programske razlike med njima. No, Stanovnik tu celo priznava, da je stopil korak vstran od načelne levičarske drže, s čimer je pravzaprav samo potrdil zgodovinsko resnico o tem, da znajo biti komunisti tudi zelo pragmatični, ki gre za oblast – navsezadnje so leta 1939 množično podprli pakt med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo, v času druge svetovne vojne pa so paktirali z zahodnimi »imperialisti«.
Postavlja se vprašanje, zakaj je Stanovnik znova ponovil svojo napoved. Postkomunistična nomenklatura se namreč zaveda teže poraza, ki bi ga doživela SDS, če ne bi zasedla prvega mesta. V tem primeru bo SDS skoraj zagotovo ostala še naprej v opoziciji. Navsezadnje je daleč največ vložila v svoj program in v tem mandatu dostojno odigrala funkcijo močne opozicije vladavini t. i. levega trojčka in bi bilo najmanj ironično, da bi izgubila primat na račun liste, ki je nastala komaj dva meseca pred volitvami. Za slovensko demokracijo bi bil to dokaj nenavaden precedens. Spomnimo: leta 2000 sta malo pred volitvami nastali še dve stranki in sicer NSi ter SMS, ki pa nista posegli v sam vrh, kar je bilo resnici na ljubo tudi nemogoče, kajti Drnovšek je s svojo včasih skoraj prisiljeno sredinsko držo obvladoval večji del politično nevezanega volilnega telesa. Prav tako Drnovšek tedaj nikoli ni opravljal »umazanega dela« za stranko, pač pa je ta opravek vedno prepuščal drugim.
Zdi se, da skuša Virant storiti ravno to, namreč zajahati Drnovškovega konja in s pomočjo medijske podpore dobiti izdaten delež »sredinskih« volivcev, ki si želijo novih obrazov. Slednji pa so lahko precej dvorezen meč – lahko sicer dobijo podporo, vendar so dejansko nepreverjeni in se šele čez čas pokaže, kakšno dodano vrednost v resnici prinaša. Katarina Kresal denimo je na politično sceno pred štirimi leti stopila iz anonimnosti, dandanes pa je njena politična kariera praktično že pokopana. »Novi obrazi« iz Stranke mladih Slovenije prav tako niso prinesli kakšne posebne svežine, saj je šlo večinoma za ljudi, ki so se tako ali drugače okoristili v raznih študentskih organizacijah, stranka pa je v parlamentu zdržala en mandat. Po drugi strani pa lahko postavitev povsem neznanih ljudi na listo deluje povsem neresno. Zdi se, da je še najmanjše tveganje pri ljudeh, ki so sicer že nekoliko poznani v javnosti, vendar doslej še niso neposredno sodelovali v politiki (denimo dr. Danilo Türk, ki ga je slovenska javnost pred predsedniško kandidaturo poznala zgolj kot nekdanjega slovenskega veleposlanika v OZN), čeprav, kot vidimo, med strankarskimi liderji nastopa tudi Matjaž Hanžek, vendar brez večjih možnosti za uspeh. Toda vrnimo se k samemu izhodišču: če bo SDS v primeru, da ne bo prišla na prvo mesto, odklonila koalicijo z Virantom, potem se lahko Stanovnikove napovedi uresničijo. Vprašanje pa je, koliko časa bi takšna »velika« koalicija zdržala in kakšno korist bi imela od tega Slovenija.
Vendar pa se lahko zgodi, da prevelika ambicioznost lahko pokoplje uspeh Virantove liste. Zagotovo Virant lahko pobere nekaj glasov Jankoviću, ne bo pa mogel bistveno zarezati v kolač levo usmerjenih volivcev, pač pa lahko na ta račun izgubi desnosredinske volivce. Ravno slednji pa so še vedno pomemben faktor za njegov uspeh. Kljub vsemu pa je težko sprejeti tezo, da bo Virant glavni grobar NSi, saj ima slednja dokaj stabilno volilno telo, ki ne bo mirno požrla nekaterih temeljnih vsebinskih poudarkov iz Virantovega nedavnega intervjuja za Mladino, ko je med drugim komentiral tudi domnevno domobransko »prisego Hitlerju« (ki je dejansko ni bilo, saj domobranci niso prisegali Hitlerju, kar je razvidno iz samega besedila, poleg tega pa je bil sam akt prisege dejansko izsiljen) kot »zavrženo dejanje«. Ne gre tudi spregledati, da je nedavno tudi podprl družinski zakonik, s čimer je dejansko izstopil iz okvira pomladne opcije. Kar pa seveda ne pomeni, da se vanj ne more vrniti. Nekatere najnovejše afere, povezane z nastankom nove stranke, bodo verjetno odvračale tiste volivce, ki gravitirajo na levo ali desno.
Končno pa lahko ugotovimo, da ljudje na volitvah praviloma ne izbiramo tistega, ki je najboljši, pač pa tistega, ki je najmanj slab. Pred tremi leti je bil to v očeh ljudi Pahor s svojo SD, vendar se je izkazalo, da je bila odločitev zanj slaba. Videti je, da je problem ravno v sposobnosti presoje – smo zmožni videti ozadja te ali one opcije, tega ali onega kandidata ali pa nas na hitro preslepi »ljubezen na prvi pogled«? Morda nam odgovor na to lahko ponudi dr. Ivan Štuhec, ki je nedavno v komentarju tedna na radiu Ognjišče med drugim dejal: »Lahko je reči in ugajati javnemu mnenju, ki rado sliši, da nekdo ni ne levo ne desno, ne kontinuiteta ne pomladnik, ne kontaminiran s preteklostjo ampak zazrt v prihodnost. Vse te fraze v javnosti gojimo kot nekakšne odrešilne mantre. Ne da bi se resneje vprašali in poglobili v njihovo vsebino. Demokracije ni brez različnih vrednostnih opredelitev ljudi in posledično političnih strank.«
Izbira je torej naša. Če smo nekoliko ironični, se lahko naslonimo na znano frazo iz filma Poltergeist III: »Ali veliki ali mali butec.« Tako kot ni idealnih kandidatov, tudi ni idealnih opcij. Vseeno pa je dobro upoštevati, kdo vsaj v tem trenutku nudi prave rešitve in kdo všečne nasmeške, ki ponujajo mačka v žaklju. Kajti če damo priložnost slednjim, potem bo spet vse tako, kot je bilo – v zadnjih treh letih namreč. Če sprejmemo mačka v žaklju, nas hitro dohiti pivski, pardon, moralni maček. Lahko tudi tisti z veliko začetnico…
Vir: Demokracija
