Blažič: Pogovor s p. Marjanom Kokaljem (2. del: Lacan in Družinski zakonik)

Marjan Kokalj se je rodil kot deveti otrok med enajstimi, na hribovski kmetiji v vasi Topolje v Selški dolini. Osnovno šolo je obiskoval v Selcih in Železnikih, gimnazijo pa v Škofji Loki. Po odsluženem vojaškem roku v Štipu je študiral slavistiko in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Iz slavistike je diplomiral leta 2000, iz etnologije pa leta 2002 s temo Škofjeloški pasijon.

Leta 2000 je vstopil v jezuitski red. V noviciatu je bil v Mariboru in sicer dve leti. Nato je študiral filozofijo v Padovi. Študiral je tudi teologijo v Rimu in jo končal leta 2009.

Spomnim se, kako je pred dobrimi desetimi leti Svetlana Makarovič odklonila Prešernovo nagrado, ker je bil drugi nagrajenec klerik in poleg tega še jezuit.

Gledal sem prejem nagrade in po mojem občutku Makarovičeva ni odklonila nagrade le zaradi sobrata jezuita, pač pa iz »ošabnosti po naročilu«. Tak je bil moj prvi vtis, ki se ga nisem mogel znebiti. Gre za vtis, da za njo stojijo določeni ljudje, ideologi, ki so jo nagovorili k temu dejanju. Mislim, da to ni bila njena povsem svobodna odločitev. Opaziti je bilo, da se je zelo tresla in v njej se je po mojem občutku bil boj med veseljem nad nagrado in med zapovedano brezčutno trdoto, ki naj bi jo ponesla visoko nad slovensko stvarnost, kot boginjo. Ta zapovedana trdota se mi je zdela tuja zanjo in naročena od drugod. To sem takoj povezal z lacanovskim krogom v Sloveniji (žižkomanija itd.). V tem krogu je namreč ošabnost temeljni kulturni izraz pogleda na svet. Makarovičeva se mi sama na sebi zdi mehkejša duša, kot je izpadla tam, vsaj če beremo njene zgodbe za otroke iz prejšnjega obdobja življenja. Tam je celo moralna. Zdi se, da ima nanjo močan vpliv omenjeni krog in da je druženje z njim zanjo usodno. Vendar to so moje osebne domneve iz sklepanja. Če se vrnem na začetek, bi vsekakor rekel, da ni šlo le za konkurenco s p. Rupnikom, čeprav ji je bilo tudi to gotovo zoprno, še posebej zaradi oči, ki so od nekje izza hrbta gledale na vsako njeno gesto v tem trenutku.

Spomnim se tudi, da ste imeli enkrat predavanje o lakanovstvu. Omenili ste, da je bil dr. Slavko Gaber tudi vaš profesor na gimnaziji v Škofji Loki.

S slovenskim lacanovstvom sem se res seznanil preko njega, bolj pa sem postal pozoren na to, ko je postal šolski minister. Vnaprej sem že slutil, kam bodo šle njegove poteze, saj se je vedno kazal kot zagrizen anticerkven človek. V njem je bilo čutiti veliko sovraštvo do Cerkve. Cerkev je bila zanj vir vsega zla: osnova fašizma in nacizma, zato se je strastno boril proti verouku v šoli, strastno zagovarjal splav itd. Njegov pretiran fanatizem v to smer se mi je vedno zdel čudno nenaraven, saj sem sam, kot človek, rojen v katoliškem okolju, imel popolnoma drugačno izkušnjo Cerkve. Zdelo se mi je, da govori o Marsovcih. Kmalu se mi je zbistrilo, da gre za ideološki prapor, ki zakriva nek čisto določen cilj. Zadaj je bilo slutiti nitke v določeno miselno smer, ki se je vedno bolj razkrivala kot skrajno ateistično lacanovstvo s svojim rohnenjem proti krščanski ljubezni. Gre za težnjo po dekonstrukciji vsake koherentne ideje, vendar se prav v tem strastnem prizadevanju izkaže kot velika grobo narejena konstrukcija, ki ima vonj po novem hitlerjevskem in stalinovskem nihilističnem konstruktu. Gre na eni strani za kritiko totalitarizmov, po drugi pa veliko občudovanje le-teh. Rezultat je zunanja kritika in notranja zavezanost totalitarizmu. Samo tako lahko razumemo, kako so se v Sloveniji uspeli spečati liberalci in nekdanji komunisiti. Sami po sebi bi si morali biti veliki nasprotniki. Da so se lacanovci, ki naj bi bili ostri kritiki totalitarizma, lahko tako brez težav začeli udinjati velikemu partijskemu aparatu, je slovenska posebnost.

Ali ta ideologija vpliva tudi na sedanjo družinsko zakonodajo?

Slutim, da za fanatičnim pritiskom nekaterih ljudi za spremembo družinske zakonodaje, skoraj zanesljivo stoji ta ideološki krog, ki ga lastna konstrukcija sili v to. Vemo namreč, kaj je Mirovni inštitut, itd. Krog je navajen obvladovanja slovenske javnosti, zato se to, kar si zamisli, mora zgoditi, četudi za ceno moralne škode državi in ljudem. Zadaj spet »šprica« ošabnost ter laži malega boga.

Vtis imam, da se je zaradi družinskega zakonika Slovenija znova razdelila na dva tabora. »Levica« je za družinski zakonik, »desnica« pa proti.

Mislim, da gre meja ne gre čisto po tej politični delitvi. Zdi se mi, da gre bolj po meji »zdrave pameti«, kjer imajo eni še neko osnovno zdravo pamet v vprašanju družbe in človeka v njej, druge pa obvladujejo mediji. Ti drugi se počutijo namreč preveč neumne, če nebi govorili tako kot veli propaganda. Samo peščica jih zares verjame v upravičenost redefinicije družine. Zato so medijski pritiski na javnost toliko močnejši. Vidim tudi, kako močan je pritisk na študente in srednješolce v njihovih okoljih preko njihovih kolegov in tudi nekaterih profesorjev. Sprašujem se, kje je študentska kritičnost. Skupinico, ki je tako umetno ustvarila v Sloveniji potrebo po redefiniciji družine, bi bilo treba nekoliko obelodaniti (mislim one ideologe zadaj) in bi hitro postala obroben pojav izven delitve na leve in desne. Od kje priteka denar za tako močno propagando, pa sam Bog ve. Civilna iniciativa proti redefiniciji se, nasprotno, lahko bori večinoma le preko spleta, uradni mediji pa ji delo otežujejo še s tem, da jo prikazujejo kot neko neprimerno tvorbo za ta čas, kot umazanega grdega račka, ki naj se raje skrije in naj ga bo sram, da je tak kot je. Zdi se, kot da bi človek gledal slabo režiran film.

Kako si razlagate izjave ministra Svetlika o kulturni blokadi države s strani Cerkve?

Gotovo je napad najboljša obramba. V resnici bi se minister Svetlik moral braniti, ne pa napadati. V taki kulturni blokadi, kot se nahaja predvsem katoliška Cerkev v Sloveniji, se namreč ne nahaja nobena skupina, pa naj bo še tako obrobna in čudaška. To nenavadno logiko, ki kar še funkcionira, že dolgo opažam v Sloveniji: Imaš zvezano svojo žrtev, neprestano jo tepeš, in potem jo obsodiš, da te neprestano maltretira in muči, ker še vedno noče umreti in kar naprej nekaj govori. Človek je šokiran nad duhovno motnjavo takih pojmovanj. Ministrova izjava spada mednje. Vprašaš se, kdo je ta človek, kako čuti svet in sebe v njem? Kako lahko predstavlja moja stališča v vladi? Kdo mu je dal mandat, da tako samovoljno sodi o tako temeljnih civilizacijskih kategorijah?

Vas preseneča, da nekateri želijo v tej polemiki poudariti predvsem vlogo Cerkve?

To me res ne preseneča. Beseda Cerkev v Sloveniji (in prav samo v Sloveniji) deluje skrajno negativno. Dolga leta so nam v šoli Cerkev neprestano povezovali s fašizmom (to je bila prav mantra) od koder pride skovanka klerofašizem. Ker so nam to tako močno vcepili, se nam to zdi samo po sebi umevno, naravnost nespremenljiva dogma. Ko nekdo pritisne na tipko Cerkev, se sproži cel plaz negativnih asociacij, ki so bile programirane v državljanovi glavi, saj povprečnemu Slovencu to zveni domače. Tako bi rabili temeljit zgodovinski pouk, kombiniran z osebno izkušnjo Cerkve, da bi se res lahko samostojno opredeljevali o njeni vlogi v družbi. Gre za manipulacijo z ljudmi preko »prišolanih« mehanizmov. Včasih srečam ljudi, zelo jezne na Cerkev, ko pa jim povem, da sem Cerkev in del klera tudi jaz, so nekako presenečeni: »A ja?« Kar ne morejo verjeti, da bi se en ta cerkven lahko normalno pogovarjal z njimi. Njihova podoba Cerkve je strašna, mračna, zarotniška. Tako daleč je ta stvar zapeljana. Tako je seveda tudi v igri družinskega zakonika Cerkev hvaležen medij za igranje vloge grde reakcionarne sile, omejevalke svobode in človekove ustvarjalnosti. Kot omenjeno že prej, se od Cerkve ob vsaki taki priložnosti pričakuje in iskreno prosi, naj čimprej umre.

Vir: Gašepr Blažič, tiskani izvod Demokracije