Slovenija je končno dobila novo vlado po večmesečnem obdobju »vedejevstva« prejšnje, to je Pahorjeve vladne ekipe, ki je tako končno odšla v zgodovino. Kar je morda tudi priložnost, da Slovenija končno zadiha normalno, saj ima vlado s polnimi pooblastili, kar je šele začetek spopada s krizo v javnih financah. Pravzaprav je razprava pred glasovanjem o vladi minila brez večjih posebnosti, edina, ki je resno odrekla podporo vladi, je bila SD, medtem ko se je Pozitivna Slovenija vzdržala, predsednik DZ Gregor Virant ter poslanka NSi Iva Dimic pa zaradi tehničnih težav nista glasovala.
Jankovićev prijazni obraz
Zanimivo je sicer, da je s svojim nadvse spravljivim in diplomatskim govorom nastopil vodja Pozitivne Slovenije Zoran Janković. Njegov način je presenetljiv zato, ker so začeli ravno v zadnjem času njegovi ideološki zavezniki ter botri resno rožljati z orožjem. Po incidentu na predvečer slovenskega kulturnega praznika, ko je drhal, ki naj bi jo sicer sestavljali kulturni ustvarjalci, precej nekulturno napadla sedaj že ministra, tedaj pa še kandidata za ministra Žigo Turka, je očitno prevladalo spoznanje, da so šli v svojem prestopu odločno predaleč in da jim utegne zaradi tega javnost obrniti hrbet. Tako ali tako pa je bilo jasno, da je bil protest proti ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo predvsem politično motiviran. To se je pokazalo še posebej včeraj, ko je spletni portal Požareport objavil dokumente, ki dokazujejo, da je sedanji predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Veno Taufer sodeloval s komunistično tajno policijo. Zadeva seveda ni nedolžna, kajti marsikomu bodo v zavest prišle tragikomične zgodbe zahodnih intelektualcev in kulturnikov, ki so pred desetletji slepo hlapčevali Kominterni in delali za njene interese (kar je sicer lepo opisal Stephen Koch v knjigi »Dvojna življenja«). Pa tudi sicer je DSP eminentna civilnodružbena institucija, ki je v drugi polovici osemdesetih let, torej v času slovenske pomladi, odigrala zelo močno vlogo pri intelektualnem uporu nekdanjemu komunističnemu režimu. Tauferjevo udejstvovanje v SDV pa častno tradicijo DSP seveda postavlja na glavo – tudi zaradi dejstva, da takšne in drugačne vezi s tajnimi službami puščajo trajne posledice, namreč nekakšno zvezanost s prisegami ter občutkom, da si nekomu dolžnik in da te upnik na ta račun lahko drži v šahu. In da moraš dostikrat ravnati tudi v nasprotju s svojim prepričanjem, da lahko ugodiš stricem iz ozadja. Morda je prav zato pred nekaj leti odkritje, da so nekateri cerkveni dostojanstveniki na Poljskem v času komunizma sodelovali s tamkajšnjo komunistično tajno službo, sprožilo silen vihar in cel kup odstopov s funkcij. Pri nas pa se ni zgodilo nič. Slovenija pač ni Poljska – to ve tudi eden izmed najbolj nadarjenih (in hkrati neprivilegiranih) slovenskih režiserjev Mitja Okorn, ki sedaj živi in ustvarja na Poljskem.
Pozivi k državljanskemu odporu
Četudi bo nova Janševa vlada nastopila s polnimi pooblastili, je že sedaj jasno, da bo njen vpliv le tolikšen, kolikor bo to dopustila t. i. paradržava. Obstoj paradržave, torej neformalne mreže, ki obvladuje tako rekoč vse družbene podsisteme, je na nek način potrdil tudi zgodovinar dr. Božo Repe, ki je v današnji izdaji Mladine zapisal, da formalna opozicija ne bo dovolj in da bo potreben »odpor tistih državljanov in organizacij, ki te vlade ne štejejo za legitimno«. Če sem pred časom glede na psihozo napovedal možnost državljanske vojne, je mogoče to izjavo vzeti kot neke vrste vojno napoved novi vladi. Karkoli bo že delala in če je še tako dobra, bo »nelegitimna«. Zanimivo je, da je ravno v teh dneh po elektronski pošti (znova!) zakrožil nekakšen izračun, koliko razne cerkvene organizacije dobijo sredstva od države. Seveda brez pojasnil, da v Sloveniji ni dovoljena diskriminacija zaradi verske usmeritve in da to pravilo velja tudi pri državnih razpisih za dodeljevanje sredstev tej ali oni organizaciji (denimo katoliški gimnaziji za izvajanje javnega šolskega programa). No, takšne »izračune« o milijonih evrov, ki jih RKC kobajagi »cuza« od države, smo v poštne nabiralnike dobivali že v prejšnjih letih, prav nič pa se ne bi bilo treba čuditi, če bi to prišlo iz kroga Univerzalnega življenja in/ali tednika Mladina. So pa takšni izračuni predvsem priročno sredstvo za dvigovanje megle ter odvračanje pozornosti od dejstva, da je državni proračun močno obremenjen tudi zaradi »umetnikov«, ki si tega naziva niti ne zaslužijo. Pa tudi takih, ki imajo privilegirano državno pokojnino in brez slabe vesti zmerja verujoč del državljanov Republike Slovenij
Kdo je zaprl Janšo?
Vsekakor zelo močno sporočilo ob izvolitvi vlade pa je dal (sedaj politično obvladan) spletni portal MMC RTV Slovenija, ki je tako rekoč hkrati z novico o izvolitvi vlade objavil tudi odziv vidno razburjenega Milana Kučana, ki se je odzval na izjave Janeza Janše v včerajšnji oddaji Pogledi Slovenije. »Izjave Janeza Janše v intervjuju za TVS dokazujejo, da tudi kot novoizvoljeni predsednik vlade ne odstopa od svojih metod delovanja, ki mu manipulacije, podtikanja, sprenevedanja in laži niso tuje. To je slaba napoved za prihodnost Slovenije,« je bil oster Kučan. Zakaj že? Menda zaradi ponovno izrečene izjave, da je prav Kučan dal leta 1988 zapreti Janšo, vendar sta v času osamosvajanja dobro sodelovala. Po mnenju Kučana nobena od teh izjav ni resnična. Če torej prav razumemo nekdanjega predsednika države in še prej šefa komunistične partije, sam z aretacijo Janeza Janše leta 1988 ni imel nič. In kdo je aretiral Janšo? Aretirala ga je Služba državne varnosti, torej Udba, ki je bila na republiški ravni pod pristojnostjo tedanjega predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. To funkcijo pa je opravljal Milan Kučan, ki je redno dobival poročila SDV na svojo pisalno mizo. SDV je Janšo nato izročila vojaškim organom, da bi si ZKS tako po pilatovsko umila roke in hkrati zadovoljila »nergače« iz Beograda, ki so bentili nad preveliko neodločnostjo slovenske zveze komunistov pri represiji proti novonastajajoči opoziciji. In ker cagav fant še nikoli ni pri punci spal, je moral centralni komite narediti kompromis in med dvema »prekrškoma« (izdaja državne skrivnosti, to je objava stenograma seje CK ZKJ v Mladini, ter izdaja vojaške skrivnosti, tj. dokumentov JLA o pripravi na morebitno vojaško intervencijo v Sloveniji) izbral tistega, ki je po teži zagrožene zaporne kazni manjši, tj. izdajo vojaške skrivnosti. Le da bi v tem primeru umazano delo opravilo vojaško sodišče in to v tajnosti, javnost pa bi bila odrezana od dogajanja.
Vendar pa se je vrh ZKS pri tem močno uštel. Kako je v resnici izgledalo sodelovanje Milana Kučana in Janeza Janše v času osamosvajanja, pa je Janša opisal v knjigi »Okopi«, prav tako je to dogajanje opisal tudi sedaj že pokojni Danilo Slivnik v knjigi »Kučanov klan«. Vsekakor pa lahko le največji naivneži in nepoznavalci zgodovine brez zadržkov sprejmejo Kučanovo verzijo dogajanja v času slovenske pomladi. Nervoza zadnjega šefa partije pa dokazuje, da slednji očitno le nima tako čiste vesti, kot je to videti na prvi pogled.
Podobnost z Demosom
Kakorkoli že, podobnost med sedanjo vlado ter tisto, ki je bila izvoljena leta 1990, je precejšnja. Spomnimo: Demosova vlada je komaj po prevzemu dolžnosti že morala reševati dramatičen položaj Teritorialne obrambe zaradi začetka razoroževanja, nato pa pripraviti projekt »Manevrska struktura narodne zaščite« ter usposobiti slovensko vojsko na spopad z JLA. Tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan je bil v marsičem bolj ovira kot spodbuda pri osamosvojitvenih korakih, navsezadnje je tudi podpisal razvpito Deklaracijo za mir. Razlika od tedaj je samo ta, da sedaj prihaja zadnja faza slovenskega neokomunizma, ki naj bi bil tudi dokončno poražen. Upajmo pa le, da bo ta poraz čim manj krvav.
Vir: Gašper Blažič, Demokracija
