Se še spomnite vrha Bush-Putin pred desetimi leti? Ravno v letu, ko je Slovenija obeležila prvo desetletje obstoja med suverenimi državami, je na svojih tleh gostila veličasten obisk predsednikov dveh velesil. Tedanji ameriški predsednik George W. Bush – njegovega očeta, ki je bil ameriški predsednik ravno v času osamosvajanja Slovenije, zaradi preveč vnete podpore enotni Jugoslaviji verjetno ne bomo ohranili v prav lepem spominu – je na Brdo pri Kranju prišel v spremstvu svoje žene Laure, ki pa je ravno v času, ko sta Bush in Putin kramljala po gorenjskih zelenicah, po srečanju z rusko prvo damo na Bledu nenadoma »skrivnostno izginila«.
Skratka, izginila je z novinarskih radarjev, kot bi jo požrl Bermudski trikotnik. In se nato spet pojavila. In kot se je izkazalo deset dni kasneje, je prva dama Amerike obiskala – slovensko romarsko središče Brezje. Vsaj tako je poročala Družina. Glede na naše izkušnje takšno izginotje ni nič čudnega, tudi Clintonov »God bless you« je uradni prevajalec leta 1999 nekako preslišal. Morda mu pa ni bilo treba tega prevajati…
Skratka, na to prigodo, ki jo je leta 2002 v svojem eseju »Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev« opisal naš nesporno svetovljanski pisatelj Drago Jančar, sem se spomnil, ko je nedavno v javnost pricurljala novica, da je (že spet!) izšla nova knjiga o orožarski trgovini, v katero naj bi bil kajpak vpleten prvak SDS Janez Janša. Avtorja knjige pa sta nihče drug kot Matej Šurc in Blaž Zgaga, sicer znana kot prvopodpisnika razvpite peticije proti cenzuri. Tudi slednja je bila usmerjena proti Janši. Čeprav Janša v tej zgodbi niti ni toliko pomemben, pa ne moremo spregledati, da je na to osebo očitno vezana nekakšna iracionalna, skoraj pošastna sila. Denimo, nekateri mu kar neposredno v histeričnem tonu zastavljajo vprašanja »Kje je denar od prodaje z orožjem???« ali »Kje je denar od provizije za oklepnike Patria??« Tu ni več dvoma, da gre za pristop, ki spominja na povojne razmere, ko si bil kriv že zaradi dejstva, da si spadal med »razredne sovražnike«. In v tem duhu je izvenela tudi prej omenjena peticija »kluba 571«. Od cenzure, pa čeprav navidezne, smo prišli k »anticenzuri«: ko je treba zgraditi kakšen medijski konstrukt iz neobstoječih dejstev.
/ … /
Kljub vsemu pa se nekako vsiljuje vtis, da je veliko večino medijske srenje še vedno strah, da bi se Janša vrnil na oblast. Zdi pa se, da so se mnogi s tem že sprijaznili, da bo prej ali slej potrebno iti na volitve in da je zmaga SDS neizbežna. Morda skušajo politični botri ravno zato pridobiti na času in aktivirati kakšen nov obraz, ki bi nevtraliziral visoko javnomnenjsko podporo SDS in potegnil za seboj razočarane volivce. Sicer je povsem mogoče razumeti, da je večina volivcev nekako sita delitve na »levo« in »desno«, težje pa lahko razumemo tiste, ki trdijo, da z nobenimi volitvami ne bo mogoče nič izboljšati in da bo eno požrešno politično elito zamenjala druga, ki bo samo pobrala tisto, kar še ni izropano. Še za čase Ropove vlade smo dostikrat lahko prebrali tezo, da ima Slovenija strokovnjakov, ki bi lahko prevzeli vlado, zgolj za eno vlado in pol, kar je dalo jasno vedeti, da naj bi bila desno-sredinska opcija kadrovsko podhranjena in torej nesposobna za vladanje. Zadnje dogajanje v Pahorjevi vladi pa je to tezo povsem obrnilo na glavo, saj se je izkazalo, da novih kandidatov za ministre ne bo tako zlahka dobiti. Po odhodu treh ministric iz Zaresovih vrst smo dobili vlado, ki je dejansko operativna le še polovično, saj nekateri ministri s premierjem Pahorjem vred opravljajo dvojno funkcijo. Najmanj, kar bi morala v takem slučaju storiti sedma sila, je postaviti zahtevo, naj se vlada umakne, ne pa da pušča na ta način državo umirati na obroke in čaka, kdaj bo slika Doriana Graya (kar nima sicer nič opraviti z imenom aktualnega ministra za zdravje) postala realnost.
In če smo že pri grotesknih podobah slovenske politike, potem je treba priznati, da eno izmed njih zastopa tudi poslanec SD Dušan Kumer, ki dvajset let po osamosvojitvi Slovenije še vedno deluje po logiki zatiranja »razrednega sovražnika«. Tokrat mu je prav prišel celo ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, ki si je po dolgem času znova upal izreči misel, da nasprotovanje predčasnim volitvam v teh razmerah pač ni državniško, pač pa kvečjemu politikantsko početje. No, kakorkoli že, Kumer velik problem te države vidi predvsem v opoziciji. Pa čeprav je dr. Peter Jambrek nedavno v intervjuju za Demokracijo dal jasno vedeti, da je za razmere v državi vedno najprej odgovorna vladajoča večina. Kar pomeni, da nekakšna »prijateljska« delitev te odgovornosti med koalicijo in opozicijo pač ne pride v poštev. Kajti če bi se s takšnim relativizmom sprijaznili in pristali na tezo, da so »vsi isti«, potem bi bilo še najbolje, da bi volitve enostavno odpravili. In bi morda nastavili na oblast kakšen »svet modrecev« kot nasledstvo centralnega komiteja avantgarde delavskega razreda.
Če se vrnem k uvodni tezi: totalitarna poškodovanost, o kateri je že nekajkrat spregovoril publicist Justin Stanovnik, je očitno še vedno tako močna, da smo tisti opciji, ki je po neki mesijanski logiki poklicana, da mora vedno ostati na oblasti, pripravljeni marsikaj spregledati. Tudi kapitalne neumnosti, vključno s tem, da se ob dvajsetletnici osamosvojitve Slovenije rehabilitira simbole nekdanje totalitarne države, od katere smo se ločili leta 1991.
Ob vsem tem samo upam, da ne bo nekega dne skrivnostno izginila kar celotna država, ne pa samo sedaj že nekdanja prva dama ZDA…
Več: Politikis
