Blaž Knez: Črne bukve (recenzija in avdio)

2
943
Foto: Zaveza.
Foto: Zaveza.

Recenzija: Črne bukve, o delu komunistične osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana 1944, ponatis 2014.

Knjiga, s katero so si nekdaj »pomagali« pri sodelovanju s hudičem, se je menda imenovala Črne bukve. Bila naj bi skrivnostna in prepovedana. Kdor bi jo imel doma, nikakor ne bi imel mirnega spanca. In to ne pred hudiči niti pred cerkvenimi možmi. Mirko Javornik s sodelavci Ivom Bergantom, Francetom Dolencem, Jožetom Kesslerjem, Ludvikom Klakočerjem, Slavkom Škobrnetom in Francetom Zupanom so knjigi, ki so jo leta 1944 natisnil v nakladi 16 000 izvodov, nadeli kar pravšnji naslov. Javnost je vznemirila že ob izidu, vsebina pa je burila slovenske duhove ves čas Titove Jugoslavije. Bila je simbol odpora proti diktaturi Partije. Kdor je knjigo omenil, jo je vedno le šepetaje. Vsebinsko je dobro opravila svoje poslanstvo, saj je tudi (Leljakov) ponatis leta 1990 pomagal prezračiti zatohli slovenski javni prostor. Za vse tvorce pričujoče knjige ni jasno, kako so nadaljevali svoje delo po letu 1945. Na medmrežju sem odkril, da je Joško Kessler aktivno deloval za nastanek samostojne slovenske države vse do svoje prezgodnje nenadne smrti leta 1956 v Argentini. Mirko Javornik je po življenju, polnem dela proti totalitarni ureditvi v Sloveniji, umrl leta 1986 v ZDA. Poleg dela na kulturnem področju je poklicno deloval za ameriško vlado, uspelo pa mu je tudi pridobiti sredstva, da je za ZDA raziskovalno obdeloval politiko SFRJ. Tudi drugi so verjetno delovali vsaj na kulturnem področju v svojih izseljenskih organizacijah na vseh kontinentih. Nedvomno so si avtorji zaslužili dosmrtno stalno spremstvo UDBE, torej so veljali za »narodne izdajalce«. V zadnjem času, ko so zopet aktualni udbovski umori hrvaških disidentov v tujini, si morda postavljamo vprašanje o reagiranju UDBE na delovanje izseljenih Slovencev. So mar delovali manj agresivno od hrvaških? Je bilo delo na intelektualnih področjih (podobno kot sedaj) partijski državi manj nevarno?

Črne bukve so v osnovnem smislu zamišljene kot propagandno delo. O tem priča že za slovenske razmere zelo številčna naklada. Število tiskanih knjig pa je pripomoglo, da je ves čas komunističnega režima, kljub grožnji z zaporom in stalnimi zaplembami, minimalno število knjig, proti koncu še iz izseljenstva, vedno znova zaokrožilo med šepetajočim delom Slovencev.

Črne bukve imajo poleg uvodnih opomb tri velika poglavja. Prvo nosi naslov Slovenska osvobodilna fronta – orodje sovjetskega imperializma. Nastanek osvobodilnega boja opisuje s primerom pesmi »Naglo puške smo zgrabili in odločno z doma šli, ko sovjetski so junaki skupni boj oklicali …« Značilen je tudi objavljen stavek Josipa Vidmarja iz brošure Klevete in laži, ki jo je OF izdala junija leta 1943: »Že Društvo prijateljev Sovjetske zveze, iz katerega se je Osvobodilna fronta razvila, je bilo ustanovljeno na pobudo Komunistične partije.« O tem, kako enostavno je bilo navduševati ljudi tistega časa, pa govori slogan »Slovenija svobodna, sovjetska bodeš ti!«. V času, ko so vsi trije totalitarizmi obsojeni kot zločinski, je presenetljivo, da so taki propagandni prijemi revolucionarjev uspeli nagovoriti naivna pričakovanja dela Slovencev. Ob vseh objavah o stanju v takratni Sovjetski zvezi, ki so se pojavljala tudi v slovenskih medijih, je še enkrat potrjeno, da je človek sposoben slišati samo tisto, kar želi in hoče slišati.

Drugo poglavje nosi naslov Komunistični značaj Osvobodilne fronte. Gre za osrednje poglavje, kjer je posebej opisan nastanek, vodstvo, organizacija, njen politični razvoj in značaj »narodno-osvobodilne« vojske. Zanimivo je, da je bil komunistični značaj NOB sporen avtorjem Črnih bukev, po zmagi revolucije pa so na ta značaj s ponosom opozarjali tudi tvorci nove Jugoslavije. Predstavniki združenja borcev za vrednote NOB pa v zadnjem času zopet čutijo nelagodje, če kdo omeni ta nesporno avtentični značaj NOB. Če bi bil Mirko Javornik s sodelavci še živ, bi se v drugem delu Črnih bukev, ki jih je žal samo načrtoval še do leta 1982, po vsej verjetnosti vprašal, katere vrednote vendar mislijo in jih branijo v združenju borcev NOB.

Tretje poglavje govori o Osvobodilni fronti kot o protislovenskem gibanju. Obravnava uničevanja slovenskih življenj, slovenskega narodnega imetja in sodelovanje Osvobodilne fronte z Italijani. Nudi številno slikovno gradivo, kar je takrat še bolj kot z današnje perspektive nudilo boleče pričevanjsko sporočilo. V tem delu ime Črne bukve dobi nov pomen, saj učinkujejo kot knjiga osmrtnic. Spiski pomorjenih pa nehote spominjajo na Mačkove sezname, ki so bili v tistem času na Vinjem vrhu že skoraj popolni. Poglavje analizira tudi že takrat znane številke: od števila padlih italijanskih vojakov, števila umorjenih Slovencev po posameznih delih Slovenije do gospodarske škode, ki so jo povzročile dejavnosti Osvobodilne fronte.

Knjiga je zanimiva, ker vsebuje precej dokumentov, ki so na voljo za prebiranje. To je bila verjetno tudi ena od njenih lastnosti, ki jo je najbolj bremenila v času totalitarizma. Ker so bili naši arhivi očitno vedno z laboratorijsko natančnostjo oskrbovani z režimu zanesljivimi ljudmi, se je bilo v Titovem režimu skoraj nemogoče prikopati do kakšnega sporočilnega dokumenta, ki bi pričal o značaju NOB. Takrat se je namreč zdelo, da bi lahko en sam dokument, ki bi obremenil NOB s komunističnimi zločini, zlomil monolitnost do potankosti izdelanega videza idealizirane NOB. Ko je v današnjem času takih dokumentov kljub njihovemu masovnemu barbarskemu uničenju na pretek, se zdi takšno takratno upanje nekam naivno. Danes pa se lahko, ko imenujemo naše stanje demokratično, zamislimo nad (ne)močjo argumentov, še bolj pa nad močjo in neupogljivostjo medijev in sodstva.

Aktualnost dokaznega materiala, ki ga predstavljajo Bukve, je velika. Trka na vest slovenske politike in sodstva. Podobno kot je pri Balantičevi poeziji opazna njena močna zasidranost v Lepem, ki je v času med obema vojnama še prevladovalo v našem javnem prostoru, se tudi pri Črnih bukvah opazi danes prezrto (ali morda prezirano) kot skalpel ostro razločevanje med tradicijo in totalitarnostjo revolucionarne prakse.

Branje knjige, ki se razteza na skoraj 250 straneh, je kljub temu mučno. Usode posameznikov in celotnega naroda bralca ne morejo pustiti neprizadetega. Moral bi biti popolnoma hladnokrven in še kako drugače duševno pohabljen, da te branje ne bi spravljalo v skrajna duševna stanja. Knjigo je najlažje nekako prebaviti z občasnim prelistavanjem krajših odsekov. Najprimerneje pa je imeti to črno knjigo na polici za pomoč pri argumentiranju ob kakšnemu brezupnem pogovoru o zgodovini našega naroda.

Spodobilo bi se, da se praznično spominjamo sedemdesete obletnice izida knjige, ki takrat sicer ni spremenila toka zgodovine, v stoletju totalitarizmov pa je bistveno zaznamovala Slovence. Od sodobnih ponatisov Črnih bukev pa pričakujem vsaj spremno besedo. Bralec bi si zaslužili tudi študijo o okoliščinah nastanka te knjige, kdo jo je izdal leta 1944, kdo je bil urednik in kdo so bili pisci posameznih poglavij.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Zaveza. Ob 70. obletnici izida Črnih bukev je Študijski center za narodno spravo pripravil okroglo mizo, izvajanjem gostov lahko prisluhnete na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Zares veličastna knjiga, ki me je zelo pretresla. Napisana zelo razdelano, argumentirano in tudi v zelo lepem jeziku.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite