Na Silvestrovo se je sredi Nemčije zgodila eksplozija spolnih napadov. Kaj nam to pove o odnosu migrantov do žensk in Evropejcev do migrantov?
Le kakšen teden pred koncem lanskega leta je ameriški The New York Times objavil zgodbo o 33-letnem Afričanu muslimanske vere: kot begunec se je zatekel v Evropo in bil tu šokiran nad zanj pomankljivo oblečenimi dekleti, ki so pila alkohol in se v javnosti poljubljala. »Od koder prihajam, se tako vedejo samo prostitutke,« je povedal.
V članku je popisano, kako se je Abdu Osman Kelifa na Norveškem vključil v program, katerega glavni namen je preventiven: moške migrante, ki prihajajo iz kulturnih okolij, kjer so ženske v razmerju do moških neenakopravne, si prizadeva odvrniti od spolnih in drugih nasilnih ravnanj nad ženskami.
Potem se je zgodila silvestrska grozljivka v Kölnu in še nekaterih nemških mestih. Strah pred stigmatizacijo migrantov kot potencialnih posiljevalcev je dobil konkretne človeške obraze.Pijani in podivjani mladi moški arabskega in severnoafriškega porekla so v skupinah obkrožili več sto deklet in žensk, jih nasilno otipavali, ropali in vsaj dve tudi posilili.
Beg v molk, ki ne zdrži več
Nemcem se je prebudil zgodovinsko pogojeni prastrah, da bi jih kdo še kdaj ožigosal za naciste. Iz bojazni, da ne bi enačenje napadalcev z begunci kot takimi privedlo do povečanja sovražnosti do prišlekov, so onemeli vsi: policija, politiki in mediji.
Policija, na primer, v uradnih poročilih o poteku silvestrske noči napadov sprva ni niti omenila. Molčali so tudi glavni mediji in politiki. Cele tri dni! Pa čeprav je šlo za zločin, ki mu zaradi množičnosti ni para v zgodovini mest modernega Zahoda.
Posledično tudi izjave politikov, da je povezovanje napadalcev z migranti nesprejemljivo in da bodo napadalci privedeni pred sodišča ne glede na izgled ali izvor, zaradi zamude med ljudmi niso delovale več pomirjevalno, še manj prepričevalno. Duh je ušel iz steklenice.
Vprašanje integracije migrantov v zahodne družbe je vsekakor občutljiva tema, ki politično hitro polarizira. Na eni strani prevlada retorika politične korektnosti, ki ignorira vsako prišlekovo kulturno in versko pogojenost, na drugi strani domujejo enako nevarne enostavne rešitve, ki vsako drugačnost demonizirajo. Resničnost je, kot dobro vemo, bolj zapletena.
Po uradnih podatkih je Nemčija samo v letu 2015 sprejela okoli 1,1 milijon pribežnikov, kar je kar petkrat več kot leto poprej. Primer novoletnega množičnega napada v Nemčiji nas zato sili k soočenju z dejstvom, da val beguncev in migrantov iz nam tujih kulturnih okolij ne odpira zgolj humanitarnih vprašanj, enako pomemben je tudi kulturni in varnostni vidik.
Ko so se v času arabske pomladi na ulicah Egipta dogajali spolni napadi, so evropski mediji o tem poročali. Ko pa je v zadnjem letu v skandinavskih državah naraslo število posilstev s strani moških neevropskega izvora, pa glavni mediji o tem praviloma molčijo. Afrika je za nas še vedno eksotika, nihče pa si ne želi, da bi ga v Evropi označili za sovražnika tujcev, muslimanov ali rasista.
Soočenje civilizacij po sredi človeka
Trk civilizacij, o katerem je toliko govora, se, kot vidimo, ne dogaja na obrobju stare celine, ampak v njenem osrčju. Zato tudi rešitve nanj ne bomo mogli iskati zunaj nas, ampak med nami.
Veliko bi bilo že, če bi sprejeli osnovno predpostavko vzajemnosti odnosov, tudi med domačini v Evropi in novimi prišleki, kakšna je vloga gostitelja in kakšne so dolžnosti gosta, tudi če se gost sčasoma prelevi v gostitelja.
Pomanjkanje tega temeljnega uvida med evropsko politično elito nam pojasni razburjenje nemške javnosti, za katerega je poskrbela kőlnska županja Rekerjeva, ko je izjavila, da naj ženske v prihodnje zaradi varnosti na ulicah do tujcev ohranjajo določeno razdaljo in naj se raje zadržujejo v skupinah.
Več lahko preberete na Iskreni.net.
