Govoriti, še manj pa pisati o politiku ni hvaležno, saj običajno spodbuja nasprotovanje, ker je vsaka politika, politik pa toliko bolj definiran z nekim interesom in ljudmi, ki jih pooseblja. Kljub temu, da politično področje bolj bežno spremljam tudi zaradi poklicne potrebe, me še vedno nagovarja osebnost Janeza Drnovška. Posebej zanimivo se mi zdi, da njegov lik, kljub nekaj letni odsotnosti, dobiva na pomenu in aktualnosti.
Poudaril bi predvsem njegovo zadnje življenjsko obdobje, ko je radikalno spremenil svoje delovanje in poglede na reševanje raznovrstnih težav. Pri tem mu ni moč odrekati izredne in uspešne kariere, ki jo je pred tem v njemu značilnem slogu izvajal vrsto let, o čemer pa tu ne bi želel izgubljati besed. Zaradi vztrajnega delovanja v zelo težkih razmerah ga je spoštovala ne samo domača politična in širša javnost, ampak si je kot slovenski politik pridobil tudi največje spoštovanje v drugih državah in pomembnih mednarodnih organizacijah.
Od kar se malo bolje zavedam, ne poznam nobene tako visoke politične osebnosti, ki bi se v tako kratkem času in tako radikalno spremenila, kot se je dr. Janez Drnovšek. Že njegova korenita sprememba načina življenja, ki je bila verjetno spodbujena tudi z boleznijo, ki ga je doletela, priča, da gre v njegovem primeru za korenito spreobrnjenje. Takšna radikalnost je značilna za spreobrnjence, ki so doživeli razsvetljenje in zapustili slavo sveta. Zanje je tudi značilno, da niso bili mlačni tudi že pred spreobrnitvijo; nasprotno, z vso gorečnostjo in zavzetostjo so se tudi pred tem prizadevali za stvari v katere so verjeli.
Mislim, da ni potrebno navajati kronologije, ki je običajna za politično ali novinarsko analizo dogodkov, ki so si sledili v zadnjem obdobju njegovega predsednikovanja. Bolj kot to, se mi zdi vredno spomniti, za kaj in kako se je v zadnjem času prizadeval in kakšnih negodovanj in nasprotovanj je bil pri tem deležen. Verjetno bi bila ta nasprotovanja še močnejša in bolj brutalna, če ne bi bilo splošno znano, da je resno bolan in že zaradi tega ni potrebno in tudi primerno odkrito nasprotovati njegovemu delovanju. Mislim, da ni pretirano reči, da so se različna nasprotovanja ne glede na njegovo vidno slabost in pešanje krepila in to ne glede na barvo ali politično stran s katere so prihajala.
Ko danes opazujem domača in svetovna dogajanja, spoznavam, kako je bil naš bivši predsednik pred časom in je vnašal svežino in drugačnost od običajne preračunljivosti in političnega skrivanja – potiskanja težav pod preprogo. Pri tem ne mislim na ekonomska vprašanja, ki so mu kot doktorju ekonomije zagotovo bila blizu, ampak na temeljna človeška vprašanja, vprašanja obstoja človeka in naroda. Spominjam se nekaj dejanj, kjer se je pogumno in celostno zastavil brez kakršnih koli zadržkov in želje po samouveljavitvi ali doseganju politične nesmrtnosti.
Posredovanje v Darfurju
Največ nasprotovanja je bil deležen pri svojem prizadevanju za doseganje premirja med sprtimi narodi na področju Darfurja in podsaharske Afrike. Sprva so bila ta prizadevanja zelo presenetljiva, posebej za Evropejca, kaj šele za slovenskega politika. To se je zelo zgodaj izkazalo, ko ga je napadal večji del domače in tuje politike. Neredko je bil tarča posmeha, češ – kaj se zavzema za te zamorce, ne pa za domače zadeve, ko pa so doma tako slabe socialne razmere ipd.
Danes se ne more bolj jasno pokazati, kako prav je imel, ko je opozarjal na te krivice in zakrivanje problemov. Močno podporo je imel tudi v mirovniku Tomu Križnarju, katerega besede in oči še vedno vpijejo kot glas vpijočega v puščavi, da naj že svet spregleda in pomaga. Kako prav sta imela, ko sta rotila; če ne rešimo teh težav, bodo te težave prišle k nam, kar se že očitno dogaja. Velike sile – zlasti Amerika in Kitajska in tudi druge, so si tam prekrižale energetske računice in pahnile narode v bratomorno in versko vojno, ki ji ni primerjave. Razmere se v ničemer ne rešujejo, nasprotno, podpora korupciji in nepravičnosti je narastla do te mere, da prihaja do odkritih nasprotovanj, ne zgolj pri zatiranih narodih ampak znotraj posameznih držav črne celine, ker preprosti ljudje ne vidijo več nobene perspektive v takšni ureditvi in načinu.
Tankočutnost in odločenost, da takratni slovenski predsednik povzdigne svoj glas na mestih, kjer se je vedno molčalo in prizanašalo interesom zaslužka, je sprožilo negodovanje in čudenje. Vendar, ker je bil Janez Drnovšek izkušen politik in je imel občutek za realnost je postajal oblastnikom vedno bolj nevaren, saj je pripravil in obelodanil konkreten načrt sprave in pot do miru v tem delu sveta. Tamkajšnji voditelji so sami priznali, da je bil to edini žarek upanja in realen predlog, ki bi ga lahko sprejele vse sprte lokalne strani. Vendar načrt ni bil pogodu svetovnim silam in znano je, da je ameriška administracija neposredno zahtevala, da se majhna Slovenija ne vmešava v ta svetovna vprašanja. Sklicana mirovna konferenca je padla v vodo pod pretvezo, da je stanje v Darfurju prenevarno in naj Drnovšek zato tudi ne odpotuje tja. Kasneje objavljeni posnetki Toma Križnarja o tedanjih razmerah so pričali o nasprotnem. Domači prebivalci so za mirovne razgovore v puščavi postavili šotorska bivališča in ob njem v puščavski pesek zasadili cvetje v dobrodošlico Drnovšku, ki so ga zalivali z dragoceno vodo, da bi izkazali zahvalo dobrodošlemu mirovniku.
Kako in na čigavi strani je v tistem času nastopala slovenska uradna diplomacija, ni potrebno posebej zgubljati besed.
V sredo, 2.2. sledi 2. del razmišljanja
Foto: Wikipedia
