Ko danes opazujem domača in svetovna dogajanja, spoznavam, kako je bil naš bivši predsednik pred časom in je vnašal svežino in drugačnost od običajne preračunljivosti in političnega skrivanja – potiskanja težav pod preprogo. Pri tem ne mislim na ekonomska vprašanja, ki so mu kot doktorju ekonomije zagotovo bila blizu, ampak na temeljna človeška vprašanja, vprašanja obstoja človeka in naroda. Spominjam, se nekaj dejanj, kjer se je pogumno in celostno zastavil brez kakršnih koli zadržkov in želje po samouveljavitvi ali doseganju politične nesmrtnosti.
Kosovo. Bil je prvi tuji državnik, ki je odšel nenapovedano in brez posebnih vnaprej dogovorjenih stališč in protokolov na “pregreto Kosovo”, kjer se je srečal z obema sprtima stranema. Želel si je sam ustvariti svoje mnenje in prisluhniti ljudem, zato se je srečal s tamkajšnjimi ljudmi, ki so bili v povsem nedefiniranem političnem in ekonomskem okolju. Spomnim se, da je predstavnik “okupirane” Srbske pravoslavne cerkve v Gračanici na Kosovu, dejal, da je bil to edini vidni politični obisk v njihovem samostanu, ki se je zanimal za dejanske razmere. Na teh spoznanjih je kmalu za tem, tudi prvi pripravil konkretna izhodišča za politično rešitev nastalega pat položaja. Temu so sprva nasprotovali predvsem različni politični oblastniki in interesne skupine. Kaj kmalu pa se je izkazalo, da predlogi temeljijo na realnosti stanja in da kolikor se želi uresničiti kakršnakoli politična rešitev, da je te predloge smiselno upoštevati. Kmalu za tem je to vlogo prevzel Martti Ahtisaari – finski pogajalski posrednik, imenovan s strani EU. Na poseben način mu je Janez Drnovšek olajšal pot in pokazal smer reševanja.
Obiski v Boliviji, Indiji in drugod. Priznam, da mi je bilo takratno dopisovanje in obiskovanje Janeza Drnovška z nekaterimi daljnimi voditelji precej nenavadno, pa ne zgolj z Dalaj Lamo, s katerim je imel očitno zelo osebne in duhovne kontakte, ampak tudi z drugimi novo pečenimi in še neznanimi voditelji, kot je bil na primer bolivijski voditelj Evo Morales. Šele nedavno sem spoznal, zakaj se je zavzemal in kaj je ta demokratično novo izvoljeni indijanec prinesel v nam oddaljeno Bolivijo. Odkrito prizadevanje za blaginjo svojega naroda, ki želi, da tam živeči ljudje deležijo od bogatstva svoje dežele, da se preneha z izkoriščanjem ljudi in bogastva s strani majhnega premožnega sloja, ki ga vrsto let podpira bližnja velesila. Evo Morales svoje prepričanje utemeljuje na naravnem zakonu za vse ljudi in kljub svoji predsedniški vlogi ne izvaja maščevanja ali nasilnega prevratništva na račun premožnih, temveč se vztrajno prizadeva za postopno normalizacijo družbe. Janez Drnovšek je Bolivijskemu narodu in Evu Moralesu vnesel žarek mednarodnega oz. evropskega upanja, ko ga je kot edini predsednik obiskal ob nekem pomembnem državniškemu dogodku. Tudi takrat se se je nad tem, del domače politike in medijev spotikal in zgražal. Spomnimo se tudi očitkov in obsodb na račun potratnosti in nekoristnosti njegovih potovanj, tudi z utemeljitvami, da je Urad predsednika prekoračil finančne zmožnosti, ker je poleg Bolivije, nerazumno obiskal še druge daljnje dežele kot je Indija ipd.
Kot finančnik, tudi spoznavam, kako so bili ti obiski vizionarski in bi lahko postal temelj za najboljše državne naložbe in odnose. Po teh dogodkih sem sodeloval v nekaterih gospodarskih delegacijah, ki so spremljale predsedniške obiske; na primer v Libiji, Rusiji, Katarju, Kuwaitu ipd. in razumem, da politika želi odpirati vrata poslu in poslovnežem in da jih toliko raje odpira, če ima od tega politično korist. Politična podpora in odobravanje Janezu Drnovšku bi verjetno takrat takšnemu razmišljanju bolj škodovala kot koristila, vendar je dejstvo, da se danes svet že zelo spreminja. Pa ne zaradi dobrih želja in zrelosti državnikov ampak zgolj, kar ozek brezmejni interes in pohlep prestopa rob naravno dopustnega. Danes je že dejstvo, da Latinska Amerika doživlja svoj ekonomski in socialni preporod, da so države kot so Bolivija, Brazilija, Venezuela idr. z omejevanjem cenenega odtekanja energetskih in drugih bogastev zgolj v ZDA in tujino iz leta v leto bolj premožne in da jih svetovna finančna kriza ni prizadela – nasprotno njihov plačilno bilančni presežek se krepi in znatno vpliva na njihovo povečano neodvisnost. Na drugi strani sveta je očiten še večji razcvet, ki ga doživlja Indija, ki poleg Kitajske postaja vodilna svetovna sila, ki si je nobena druga država ne more več podrediti.
Romi na Dolenjskem. Ne glede na visoko zastavljene globalne cilje ne moremo spregledati, da je bil Janez Drnovšek dojemljiv tudi za domače krivice ki so jih bili deležni “majhni ljudje”. Ne želim pogrevati spolitizirano in nerešeno vprašanje Romov na Dolenjskem, ki je takrat kulminiralo s kriminalnimi dejanji in odpiranjem novih ran med tamkajšnjim prebivalstvom, a je očitno dejstvo, da takratni predsednik ni deloval kabinetsko ali odrival problematike pod birokratsko preprogo. Zelo hitro se je odzval na goreče nasprotovanje in se osebno zastavil v bran v tistem trenutku objektivno šibkejšega in zato požel ne malo trpkih kritik. Spomnimo se, da je s tem tudi prislil izvršno oblast, da je našla in se trudila za neko trajnejšo rešitev dolenjskih Romov.
Zaključek. Z malo zgodovinskega in splošnega občutka se lahko vprašamo, kako se lahko določen narod ali osebnost uveljavi in tudi obstane. To vprašanje se mi zdi pomembno in potreben razlog, da se spomnimo vloge in pomena Janeza Drnovška. Po drugi strani pa, da se prizadevamo, da ne sledimo in podpiramo politik, ki se ne zavzemajo za spoštovanje naravnih zakonitosti – to je zakona Življenja in Resnice.
Foto: Wikipedia
