Blago gre v zapor

62
47

Milorad (Rod) Blagojevich je z eno nogo v zaporu. Pridružil se bo trem guvernerjem države Illinois, ki so bili v zadnjih desetletjih obsojeni zaradi politične korupcije. Porotniki so soglasno pritrdili obtožbi, da je lagal FBI, ki ga je pred leti spraševala glede financiranja njegovih volilnih kampanj. Takrat jim je rekel, da ne ve in ga ne zanima, kdo in koliko so prispevali na njegov račun. Za las (11 porotnikov proti enemu) se je izognil obsodbi v najpomembnejši točki obtožnice, da je “prodajal” Obamov sedež v zveznem senatu. Pri preostalih 22 členih obtožnice pa so bili porotniki manj enotni.

Tisto ponedeljkovo popoldne, ko je sodnik objavil odločitev porotnikov, sem se vozil preko Illinoisa. Izbira med ameriškimi komercialnimi radijskimi programi na eni strani in javnim programom na drugi strani ni bila težka. Za mikrofonom so se vrstili novinarji, preskušeni komentatorji, analitiki, profesorji, Rod in Robert Blagojevich, njuni odvetniki in seveda poslušalci.

Bratska sloga

Prvi je prišel do besede guvernerjev brat Robert. Tožilec ga je ovadil zaradi njegove vloge pri pridobivanju sredstev za volilne kampanje. Robert je tragična žrtev v tej drami. Z bratom se nista razumela in nista imela stikov. Guverner ga je poklical na pomoč v trenutku, ko se je njegova politična ladja začela potapljati in so ga zavezniki zapustili. Bratska pomoč ga bo veliko stala: sto tisoče dolarjev bodo zaračunali odvetniki, posledice za njegov posel in družino so neprecenljive. Večina ljudi je prepričanih, da je na obtožni klopi končal zato, ker ni hotel pričati proti bratu. Nihče ne verjame, da je bil Robert vpleten v kazniva dejanja. Ne poznam ga, vendar mi postaja simpatičen: priskočil je na pomoč bratu, s katerim sta se razšla. Ni ga vrgel volkovom, da bi rešil svojo kožo. To je karakter. Če se izkaže, da ga je tožilec ovadil samo zato, da bi ga izsiljeval, bi to znal biti začetek konca kariere obetavnega Patricka Fitzgeralda.

Rod je tragičen na drugačen način. Nekdo je o njem rekel, da ni najbolj bistra lučka na družinski jelki. To je zelo dobrohotno rečeno. Rod ni hladen, preračunljiv pokvarjenec in izsiljevalec. Rod ima veliko srce in dobro dušo, bister pa ni. Od nekdaj je želel postati igralec, njegov vzornik je Elvis Presley, občuduje Arnolda Schwarzeneggerja in druge hollywoodske zvezde, ki so naredile kariero v politiki. Ali si lahko predstavljate bistrega politika, ki je pogledal v oči zveznim agentom in zatrdil, da ne ve in ga ne zanima, koliko denarja so njegovi simpatizerji nakazali v njegovo volilno blagajno? Človek, ki to reče, si zasluži kazen zato, ker se dela norca iz zvezne policije, ali pa posteljo na kakšnem oddelku za zdravljenje duševnih motenj. Neumnost ni zločin.

Volilci kot sodniki na lepotnem tekmovanju

Kako si je mogoče razložiti dejstvo, da so volivci 21-milijonske ameriške zvezne države izvolili tega človeka za guvernerja? Kako razložiti njegovo popularnost med preprostimi ljudmi te države? Zakaj so voditelji v Demokratski stranki pustili, da kandidiral na volitvah, ko ni ne pameten ne bogat? Zato, ker je se poročil v vplivno politično dinastijo? Odgovor je zastrašujoče preprost. Blago je lep, mlad, simpatičen – in dober po srcu. Za milijone volivcev je to dovolj. O politiki verjetno “vedo” samo to, da je nujno zlo, da nimajo nič od nje in da so vsi politiki pokvarjeni. Prvo je absolutna resnica. Drugo in tretje zrno modrosti pa sta samouresničujoči se prerokbi. Politiki so ljudje, med njimi so tudi pokvarjeni. Na oblast pa ne pridejo sami, ampak jih tja postavimo volivci. Če izvolimo pokvarjence (pa čeprav so dobri po srcu), če dopustimo, da pridejo na površje nesposobneži, potem ne sme presenetiti, da od njih ne bomo nič imeli. Vendar za to ni kriva politika, ampak volivci.

Tragika illinioiskih volivcev je v tem, da so obrnili hrbet politiki. Politika je zahtevna reč. Tudi življenje je zahtevna zadeva. Namesto, da bi se poučili o zadevah, ki so zanje relevantne in spoznali kandidate, so vrgli puško v koruzo in se prepustili občutju. Blago je dober človek, preprost in še lep povrhu. Iz tega sledi, da je Blago dober guverner. Napaka. Politika izberem zato, ker se spozna na stvari in bo zastopal moje interese. Potem spremljam njegovo delo in ga zanj nagradim oziroma kaznujem.

Je laganje in prikrivanje zares tako hud greh?

V Združenih državah človek za laganje preiskovalnim organom in sodiščem dobi do pet let zapora in 250.000 US$. Za slovensko občutenje je to drakonska kazen. Ali to pomeni, da je resnicoljubnost v ZDA večja vrednota kot v Sloveniji?

Ali je pomembno za politični in gospodarski sistem, da ljudje govorijo resnico, da se držijo zakonov in kar je s tem povezano?

Foto: Wikipedia

62 KOMENTARJI

  1. “Okupator jih ni pobil,¸”

    Bravo. Saj so bili njegovi zvesti sodelavci. Vprašanje pa je, kaj bi z njimi bilo, če bi Nemčija v vojni zmagala. Hitler je sicer bil povampirjeni ponoreli bedak, domnevam pa, da ni bil tako neumen, da bi zaupal osebkom, ki so lastni narod prodali okupatorju.

    “Res je Hitler imel v načrtu uporabo Slovanov za suženjsko delovno silo. Dejstvo pa je, da zaradi razmer tega v nobenem primeru ni imel možnosti izvesti. ”

    Ja. Grdi ruski komunajzerji pa so mu to preprečeli, ne razmere. Lahko pa Franci svoje trditve predstavi preživelim iz koncentracijskih taborišč.

  2. Pa še nekaj dejstev – za zagovornike komunajzerjev.

    Mnogo originalnih komunističnih pesmi so morali predelati, ker jih ljudje niso sprejeli. To je dokaz, da so komunajzerji nategnili partizane.

    Na primer: Slovenija, sovjetska bodeš ti – so morali spremeniti v – slovenija, svobodna bodeš ti.
    Pa tudi Na juriš, pa hej brigade sta predelani pesmi.

    Drugič. Zakaj niso muslimanom in v Makedoniji nikomur skrivili lasu? Oboji so bili zvesti sodelavci okupatorja. Ker niso bili proti komunizmu.

  3. Carlos spet načrtno laže in zavaja.

    Seveda zlorablja tudi moje nestrinjanje s skrajno levičarskimi stališči za podtikanje nekega pro-nacizma.

    Hitler v 2. svetovni vojni ni imel možnosti, da bi zmagal, od majhne Slovenije pa je bil rezultat vojne popolnoma neodvisen. Zato je vsekakor to takrat predstavljalo manjše zlo.

  4. rx170, tudi ti manipuliraš. Od Slovenije je bilo popolnoma neodvisno, ali bi Hitler zmagal ali ne.

    Domobranci so nastali šele takrat, ko je Hitler vojno že izgubljal. Zato je edina realna drugačna situacija takrat, da bi zmagali zavezniki v Sloveniji pa domobranci.

    Potem ne bi imeli 50 let komunizma, ampak 50 let svobode.

  5. Pa še to. Ruski komunajzerji nimajo s Slovenijo nič zraven. Poleg tega so naredili ravno toliko škode, kot so jo potem popravili.

    Še največ zaslug za zmago zaveznikov imajo ZDA.

  6. “Hitler v 2. svetovni vojni ni imel možnosti, da bi zmagal, od majhne Slovenije pa je bil rezultat vojne popolnoma neodvisen. Zato je vsekakor to takrat predstavljalo manjše zlo.”

    Povej to tistim, ki jih je okupator spravil v konc logorje oziroma so prisilno padli na vzhodni ali kateri drugi fronti. Po bitki so vsi generali…

    Kar se tiče prispevka raznoraznih partizanov (ne samo jugoslovanskih/slovenskih) k zavezniški zmagi si je pa priporočljivo pogledati podrobnosti bitke za Moskvo.

    Sicer pa, če je temu bilo tako, ali ni bilo potem neumno sodelovati z njim, ko pa se je po Francijevih odličnih tezah vedelo, da bo izgubil….

  7. rx170, vem, da te boli dejstvo, da navajam le realne možnosti, kajti ko izločimo tvoje nesmisle, tudi tvoje ekstremno sovraštvo do vsega, kar ni komunajzersko, izgubi svoj smisel.

    Dejstvo je, da je v Sloveniji bilo le kak promil ali še manj nemške vojske, medtem, ko so se glavne bitke dogajale v osrednji Evropi.

    Taka so dejstva, to pa tebe boli, zato pa poskušaš z bedno norčavostjo in s spreobračanjem pozornosti na druge stvari.

    Rusija in Slovenija sta dve različni državi. Govorimo pa o revoluciji in domobranstvu v Sloveniji.

  8. Po uradni verziji zgodovine naj bi okupatorji med 2. svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje, zato ni preostalo drugega kot upor proti tem okupatorjem, da bi se preprečil njihovi genocidni načrt. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodno-osvobodilna. To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z opranimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo.

    Tisti, ki to pravijo dejansko trdijo, da se je v mali Sloveniji odločil izid 2. svetovne vojne, oziroma, da bi sile osi izgubile svetovno vojno, če ne bi bilo slovenskih partizanov in njihove »NOB«. Za nekoga, ki ve, da so nemške izgube na Slovenskem znašale 6 tisoč padlih vojakov, na vseh bojiščih pa skupaj 4 milijone, je taka trditev smešna (na vzhodni fronti se je dogajalo, da so imeli Nemci v enem dnevu večje izgube kot v Sloveniji skozi vsa štiri leta vojne), za tiste sile protiosne koalicije, ki so zadale nemškemu vojnemu stroju mnogo večje izgube od slovenskih partizanov pa žaljiva. Tudi delež nemških vojakov angažiranih na slovenskem ozemlju ni bil nikoli večji kot nekaj promilov vse nemške vojske, ki je na višku številčnosti spomladi 1944 imela 9 milijonov pripadnikov. Glede na ta dejstva je jasno, da partizanski boj v Sloveniji (in tudi v Jugoslaviji) ni odločilno vplival na izid 2. svetovne vojne, takega učinka tudi ne bi moglo imeti nobeno drugo odporniško gibanje v Sloveniji. To seveda tudi pomeni, da bi okupacija Slovenije s strani sil osi prenehala tudi če ne bi bilo »NOB« in da ni bil »NOB« tisti, ki je prekrižal načrte okupatorjem. Načrti okupatorjev iz sil osi so resnično srednjeročno (v primeru nemških in madžarskih okupatorjev, ki so izvajali odkrito in nasilno asimilacijo) in dolgoročno (na italijanskem zasedbenem področju) ogrožali obstoj slovenskega naroda (tu ni šlo za kratkoročno ogrožanje po vzoru na »končno rešitev judovskega vprašanja«), vendar je bilo za končno usodo teh načrtov odločilno dogajanje na glavnih evropskih in svetovnih bojiščih, na katero pa smo Slovenci sami mogli vplivati le v mikroskopsko majhni meri. V primeru drugačnega razpleta na teh bojiščih ne bi nobeno slovensko odporništvo moglo spremeniti tako doseženega izida 2. svetovne vojne. V hipotetičnem primeru mednarodnega (to je zavezniškega) priznanja osne okupacije Slovenije bi bila usoda slovenskega naroda izpostavljena na milost in nemilost okupatorjem in v neugodnem razmerju sil znotraj takega mednarodnega okvirja bi prej ali slej zamrl tudi oboroženi odpor proti okupaciji, kot se je zgodilo z odporniškima gibanjema, ki sta leta 1944 nastopili proti sovjetski okupaciji Litve in Ukrajine.

  9. Zdaj pa naš Franci simpatizira še z litovskimi kolaboranti, s tistimi, ki so 190.000 litovskih Judov poslali v koncentracijska taborišča. Prej omenjene teze se potrjujejo.

  10. Franci primerjate jabolka in hruške. Vendar pa takih po Franciju nepomebnih odporniških gibanj je bilo po Evropi kar nekaj in se njihov minimalni učinek sešteva. Poleg tega Franci pozablja na širši strateški kontekst in oportunitetne stroške za okupatorja, ker mora zaradi odpora vojsko držati na določenem območju.

  11. Obvestilo

    V skladu z uredniškimi standardi je Časnik izbrisal nekatere komentarje, ki napadajo ali žalijo druge osebe.

  12. Meni je jasno, da ti rx170 kot zagrizen komunajzer ne boš hotel priznati, da je Slovenija imela zanemarljiv vpliv na konec 2. svetovne vojne.

    Ti bi rad prikazal, da je povsod bilo tako. Vsaka država prispevala le en promil? Računica se ne izide. Članek vse pojasni.

    Meni je jasno, da boš poskušal napihniti pomen slovenske partizanščine, pa ti ne bo uspelo.

    Težava je v tem, da tvoje oportunitetne stroške že samo besedilo razkrinka. Hitler je imel v Sloveniji tako malo vojske, da se o tem niti ne splača govoriti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite