Bitka za Trst maja 1945 – izjema?

1
695
Foto: Il Piccolo.
Foto: Il Piccolo.

Za vojaško in policijsko roko KPJ, partizane, se je vedelo, da pravih vojaških in sabotažnih akcij, katerih cilj bi bil samo ta, da bi se oslabila nemška vojaška moč, skoraj ni bilo. Šlo je skoraj izključno vse z vidika revolucije. Partizani so utrpeli ogromno izgub v bojih z domačimi nasprotniki, s strani okupatorja pa seveda tudi, toda ne v kakšnih njihovih napadalnih akcijah, temveč samo ob prilikah, ko se je okupator odločil za čiščenje terena. Pred leti so Amerikanci objavili tudi poročila svoje vojaške misije v Sloveniji v zadnjih 12 mesecih druge svetovne vojne. Vsa poročila so si edina v tem, da z vidika vojaške akcije proti Nemcem partizani niso doprinesli nič bistvenega k zavezniškemu vojaškemu naporu. Izjema bi mogla biti le sremska fronta, kjer pa srbski narod obtožuje partijo, da je po nepotrebnem (ni bilo kakšnega prodora) žrtvovala 30 tisoč neizurjenih pripadnikov srbske mladine.[1. Podobno kritiko izražajo tudi Makedonci. Op. ur.]

Komunistični veljaki so po končani revoluciji sami potrdili pravilnost gornjih trditev. Navedimo še zadnje takšno potrdilo: NIN (Beograd, 12. ju­lija 1987) je objavil Titov pogovor po zasedanju AVNOJ II jeseni 1943 s hrvaško de­legacijo: »Naša naloga je likvidirati notranje nasprotnike. Oni so nevarnejši od okupatorja. Nemce tolčejo Rusi in jih bodo dotolkli, mi moremo v zadevi NOB napraviti sorazmerno malo.« Iz perspektive KPJ gre Titu priznanje, da je ukrepal povsem logično in to celo proti željam Sovjetov, posebno Stalina, ki so svetovali zakrivati obraz revolucije vsaj do vojaške zmage nad Hitlerjem.

Kot neka izjema glede vojaške pasivnosti proti Nemcem je veljal prodor partizanov (takrat formalno že vojske nove države) proti Trstu ob koncu vojne. Za Nemce se je vedelo, da so nevarni tako rekoč do konca. Zdaj se je izkazalo, da tudi ta izjema vojaške pasivnosti v razmerju do Nemcev ne drži. Od 9. do 11. decembra 1987 so imeli slovenski režimski in angleški zgodovinarji simpozij na Brdu pri Kranju, v nekdanji Titovi rezidenci. Poznani angleški poznavalec medvojnega dogajanja v Jugoslaviji, Churchillov tajnik in zdaj zgodovinar Sir William Deakin, je v svojem referatu napravil partizanski vojski slabo uslugo. Podrl je še ta zadnji mit, ko je v predavanju iznesel: »97. nemški korpus (tri divizije), ki se je nahajal med Reko in Ilirsko Bistrico, se je konec aprila predal partizanom, ker je bil brez hrane in streliva.«

Kot je bilo znano, je bila to zadnja nemška vojna sila pred Trstom. Konec aprila so prav na hitro potem tudi srbske vojaške enote zapustile slovensko Istro. Pot v Trst je bila zdaj za partizane prosta, načrtovani umik slovenske vojske v Italijo pa s tem preprečen.

Odlomek je iz knjige dr. Petra Urbanca, Skrita, nepoznana zgodovina NOB-revolucije, Založba Ignis, Ljubljana 2015 – knjigo lahko naročite na Časniku. Besedilo je bilo prvič objavljeno v reviji Vestnik, št. 21, decembra 1987, str. 243. Besedilo je bilo objavljeno z naslovom »Borba za Trst«.

1 komentar

  1. No, pokorno javljam, da sem do branja te knjige Dr.Urbanca mislil ,da je vsaj bitka za Trst bila prava krvava epopeja!?
    Zdaj pa tudi to ne.
    Pa še Sremska fronta? Taka sramota.
    Kaj pa še ostane Titoistom, da slavijo? Povejte!

    Zadnja Titova ofenziva je bila prelevitev slovenačke part.vojske v KNOJ za pobijanje, klanje zajetih vojnih ujetnikov in njihove žlahte !

    Božo Repe, boš vse pisal na novo ?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite