Bitka za mir

3
370

mirDanes še ne moremo reči, da so nam konflikti interesov, ki vodijo v uporabo orožja tuji. Res je, da nimamo vojnih spopadov, ki bi zaobjeli ves planet, imamo pa tragične dogodke, ki jih lahko spremljamo dnevno iz različnih vojnih žarišč. Ko nas presunejo prizori, kjer najvišjo ceno ponavadi plačajo mnogi civilisti, ne moremo, da ne bi najprej pomislili: »Samo, da bi vsi imeli mir«. Vendar mir ne izhaja toliko iz stanja odsotnosti konfliktov, temveč od nas prej zahteva aktivno prizadevanje za njegovo dosego.

Miru, ki prinaša radost ni mogoče kar tako izmeriti, niti ga ni mogoče z ničemer nadomestiti. Je vrednota sama po sebi in tisti cilj človekovega stremnenja, ki je permanenten vse od njegovih začetkov. Miru si nihče bolj ne želi, kot tisti, ki je izkusil okrutnost in destruktivnost vojne. In tudi vojne si morda nihče bolj ne želi kot tisti, ki ni nikoli izkusil miru v svojem srcu. Da je vojna del naše realnosti, ki nas ves čas spremlja, tako kot Senca naših potlačenih, odtujenih in nezaželenih lastnosti, je tisto boleče dejstvo, ki ga ne moremo ne zanikati, ne pripisati komu drugemu, kot človeku.

Bolečina, ki jo povzroča vojna je nedoumljiva ljudem, ki jih je sreča obdarila z življenjem v miru. Življenje ni enostaven ciklus vojne in miru, ki bi ga lahko enačili z naravnimi ciklusi življenja in smrti. Vojna izhaja iz nemoči človeške skupnosti, da bi različne interese uresničevala brez uporabe sile. Iskanje vzročnosti vojn v človekovi biološko prirojeni agresivnosti teh ta nikakor ne more opravičevati, ker vojna ni posledica pozitivne volje do moči, temveč nezmožnosti racia, da bi razrešil lastne destruktivne nagone in pregnal demone, ki ga obsedajo. Človeške agresivnosti ne moremo zanikati in je človeku inherentna. Nanjo ne moremo gledati kot na nek vzrok, ki neti spopade in povzroča žrtve, temveč bolj kot na sredstvo, ki vodi k satisfakciji pravih destruktivnih nagonov in želja. Ti pa se kažejo zlasti v pohlepu, nagonu po dominaciji in perverznih sadističnih vzgibih specifične strukture človeške osebnosti. Brez agresivnosti, ki je biofiziološko determinirana, človek ne bi bil več to, kar je. Agresivnosti, v njeni destruktivni ali maligni obliki, ne moremo kar tako izolirati in jo nato eliminirati, temveč moramo nenehno iskati načine kako jo socializirati oz. pervertirati v njene zdrave oblike.

Kristus nas uči, da tisti, ki poslušajo, naj ljubijo svoje sovražnike in delajo dobro tistim, ki jih sovražijo (Lk, 6, 27). Koliko bi bilo manj gorja in vojn, če bi človek imel sebe resnično rad in če bi se spoštoval. Radost, ki ga prinaša mir izvira iz resnične moči človeka, tiste moči, ki je sposobna ljubiti, se kesati in odpuščati. Trpljenje in bol, ki izvirata iz vojne pa sta izraz človeških slabosti, ko človek ne zmore dovolj tiste moči, ki je potrebna za tisto radost, ki jo človek pogreša ves svoj čas in to je stanje trajnega miru, ki ni nemogoče nekomu, ki posluša božje besede in je nemogoče za nekoga, ki je v posesti in oblasti svoje Sence.

Mir je med ljudmi vseskozi ogrožen. Nikoli ni zares pri miru. Po drugi strani pa so ves čas prisotne težnje po miru. Z razvojem človeške zavesti se hkrati odpirajo nove možnosti za prihodnji razvoj naše civilizacije, ki bo na človeka gledala kot na telesno in duhovno bitje; samo komplementarnost duhovne in telesne komponente lahko vodi do višjega nivoja zavesti, ki implicira tudi človekov moralni razvoj, tega pa bi si v prihodnje težko predstavljali brez civilizacije, ki ne bi temeljila na trajnih oblikah miru.

Iskanje trajnega miru pa terja redefiniranje človeka z vidika njegovega naravnega stanja. Kadar pojmujemo mir kot človekovo naravno stanje, potem je potreba po vsaki vojni odveč. Da bi pa ljudje karseda ponotranjili in ozavestili mir kot najvišjo vrednoto, so potrebni intenzivni edukacijski procesi, pri čemer ne gre izključevati vlogo Cerkve, ki se mora v prvi vrsti zoperstavljati utilitarističnem konceptu miselnosti, ki vse bolj prevladuje v družbenih odnosih in gre tako daleč, da je udobje in korist nad vsem. Mnoge motivirajo le lastne želje in ljudje vse težje odlagajo zadovoljitev svojih potreb in užitkov, vse težje so se pripravljeni odreči ugodju in prestižu, kaj šele, da bi se za kaj žrtvovali. Naš ideal ne sme biti vse in imeti čim več, temveč se moramo uresničiti tako, da dosežemo tisto kar lahko, glede na dane razmere in naše zmožnosti. Ravno iz napačno pojmovane samouresničitve izhajajo mnoge frustracije, ki v človeku vzbujajo občutke inferiornosti, spričo katerih postane ta lakomen, zavisten in sovražen. To pa so tista stanja in reakcije, ki rušijo mir in harmonijo v medčloveških odnosih. Zato je le od človeka nadalje odvisno ali bo ohranil sebe ne da bi žrtvoval svojo vero ali pa bo sebe žrtvoval, ker je izgubil vero.

Foto: toonpool.com

3 KOMENTARJI

  1. Vojna je posledica skrajnega egoizma in pohlepnosti ter preziranje človekoljubja državnih voditeljev in tistih, ki jih iz ozadja ščuvajo.

  2. Naravno stanje ni nekaj, kar lahko re-definiramo, ker potem to sploh ni naravno stanje, ker naravno stanje ni nekaj, kar človek pojmuje, ampak nekaj, kar je samo po sebi in iz sebe. Naravno stanje je nekaj, kar lahko presežemo. In to je tisto, kar človek počne s pomočjo vrednot.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite